2013-03-20 19:33:39

KATEKIZEM KATOLIŠKE CERKVE


IZPOVEDOVANJE KRŠČANSKE VERE

VERUJEM V JEZUSA KRISTUSA EDINEGA SINA BOŽJEGA

4. člen "JEZUS KRISTUS JE TRPEL POD PONCIJEM PILATOM, KRIŽAN BIL, UMRL IN BIL V GROB POLOŽEN"

571 Velikonočna skrivnost Kristusovega križa in vstajenja je v srcu vesele novice, ki jo morajo apostoli in za njimi Cerkev oznanjati svetu. Zveličavni Božji načrt se je izvršil "enkrat za vselej" (Heb 9,26) z odrešilno smrtjo njegovega Sina Jezusa Kristusa.

572 Cerkev ostaja zvesta "razlagi vseh pisem", ki jo je Jezus sam podajal pred svojo veliko nočjo in po njej: "Mar ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?" (Lk 24,26-27.44-45). Jezusovo trpljenje je dobilo svojo konkretno zgodovinsko obliko na podlagi dejstva, da so ga "starešine, veliki duhovniki in pismouki zavrgli" (Mr 8,31) in ga "izročili poganom, da so ga zasmehovali, bičali in križali" (Mt 20,19).

573 Vera torej more poiskusiti, da bi raziskala okoliščine Jezusove smrti, ki jih zvesto podajajo evangeliji (prim. BR 19) in jih osvetljujejo drugi zgodovinski viri, da bi bolje dojela smisel odrešenja.


1. odstavek JEZUS IN IZRAEL

574 Že takoj od začetka Jezusovega javnega delovanja so farizeji in Herodovi privrženci skupaj z velikimi duhovniki in pismouki soglasno sklenili, da ga pogubijo (prim. Mr 3,6). Zaradi nekaterih svojih dejanj (izganjanje hudih duhov, prim. Mt 12,24; odpuščanje grehov, prim. Mr 2,7; ozdravljanja v soboto, prim. Mr 3,1-6; izvirna razlaga predpisov glede čistosti po postavi, prim. Mr 7,14-23; domačnost s cestninarji in javnimi grešniki, Mr 2,14-17) se je Jezus nekaterim, zlonamernim, zdel sumljiv obsedenosti (prim. Mr 3,22; Jn 8,48; 10,20). Obdolžijo ga bogokletja (prim. Mr 2,7; Jn 5,18; 10,33) in krivega preroštva (prim. Jn 7,12; 7,52), verskih hudodelstev, katere je postava kaznovala s smrtno kaznijo v obliki kamenjanja (prim. Jn 8,59; 10,31).

575 Mnoge Jezusove besede in dejanja so bila torej "znamenje nasprotovanja" (Lk 2,34) za jeruzalemske verske oblasti, katere evangelij sv. Janeza pogosto imenuje "Jude" (prim. Jn 1,19; 2,18; 5,10; 7,13; 9,22; 18,12; 19,38; 20,19), še bolj kakor za celoto Božjega ljudstva (prim. Jn 7,48-49). Res je, njegovi odnosi s farizeji niso bili samo polemični. Prav farizeji ga opozorijo na pretečo nevarnost (prim. Lk 13,31). Jezus nekatere izmed njih pohvali, na primer pismouka pri Mr 12,34, in ponovno obeduje pri farizejih (prim. Lk 7,36; 14,1). Jezus potrdi nauke, ki jih zastopa ta verska elita Božjega ljudstva: vstajenje mrtvih (prim. Mt 22,23-34; Lk 20,39), oblike pobožnosti (miloščina, post in molitev, prim. Mt 6,18) in navado, da obračati se na Boga kot na Očeta, središčnost zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega (prim. Mr 12,34).

576 Očem mnogih v Izraelu se je zdelo, da Jezus ravna zoper bistvene ustanove izvoljenega ljudstva:
- Pokorščina postavi v celoti njenih zapisanih zapovedi, in za farizeje, v razlagi ustnega izročila.
- Središčnost jeruzalemskega templja kot svetega kraja, kjer Bog prebiva na prednosten način.
- Vera v enega samega Boga, čigar veličastva ne more deliti noben človek.


I. JEZUS IN POSTAVA

577 V začetku govora na gori je Jezus izrekel slovesno svarilo, pri čemer je božjo postavo, ki jo je Bog dal na Sinaju ob prvi zavezi postavil v luč milosti nove zaveze:

“Ne mislite, da sem prišel odpravit postavo ali preroke; ne odpravit, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično povem vam: dokler ne premineta nebo in zemlja, ne bo zbrisana niti ena črka ali ena črtica postave, preden se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi, in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu” (Mt 5,17-19).

578 Jezus, Izraelov Mesija, torej največji v nebeškem kraljestvu, je hotel dopolniti postavo s tem, da se je po svojih lastnih besedah po njej ravnal v njeni celoti prav do njenih najmanjših predpisov. Jezus je celo edini, ki je mogel to storiti popolnoma (prim. Jn 8,46). Judje po svojem lastnem priznanju nikdar niso mogli spolniti postave v njeni celovitosti, ne da bi prekršili njen najmanjši predpis (prim. Jn 7,19; Apd 13,38-41; 15,10). Zaradi tega Izraelovi otroci ob vsakem vsakoletnem prazniku sprave prosijo Boga odpuščanja za svoje prestopke zoper postavo. Postava namreč sestavlja celoto in se, kakor kliče v spomin sv. Jakob, tisti, ki sicer "spolnjuje vso postavo, krši pa eno zapoved, pregreši zoper vse" (Jak 2,10; prim. Gal 3,10; 5,3).

579 To načelo celovitosti spolnjevanja postave ne samo po njeni črki, ampak tudi po njenem duhu, je bilo drago farizejem. Pri izpolnjevanju tega načela za Izraela so privedli mnoge Jude Jezusovega časa v skrajno versko gorečnost (prim. 10,2). Če se ta gorečnost ni hotela razkrojiti v "hinavsko" kazuistiko (prim. Mt 15,3-7; Lk 11,39-54), je nujno pripravljala ljudstvo k tistemu nezaslišanemu Božjemu posegu, ki bo popolna izpolnitev postave v enem samem Pravičnem namesto vseh grešnikov (prim. Iz 53,11; Heb 9,15).

580 Popolno spolnjevanje postave je moglo biti edinole delo božjega Zakonodajalca, ki se je v osebi Sina rodil kot podrejen postavi (prim. Gal 4,4). V Jezusu postava ni več vklesana v kamnite plošče, marveč "položena v notranjost", "zapisana v srce" (Jer 31,33) služabnika, ki je zaradi tega, ker "v resnici prinaša pravo" (Iz 42,3), postal "zaveza ljudstva" (Iz 42,6). Jezus izpolni postavo tako zelo, da vzame nase "prekletstvo postave" (Gal 3,13), ki so si ga nakopali tisti, ki ne "vztrajajo pri izpolnjevanju vsega, kar je zapisano v knjigi postave" (Gal 3,10), kajti "Kristus je pretrpel smrt za odrešenje od pregreh v prejšnji zavezi" (Heb 9,15).

581 Jezus je veljal v očeh Judov in njihovih voditeljev kot "rabbi" (prim. Jn 11,38; 3,2; Mt 22,23-24). Pogosto je dokazoval v okviru rabinskega razlaganja postave (prim. Mt 12,5; 9,12; Mr 2,23-27; Lk 6,6-9; Jn 7,22-23). A hkrati je nujno moral priti v spopad z učitelji postave, ker se ni zadovoljil s tem, da je uvrščal svojo razlago med njihove razlage, "učil je kakor tisti, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki" (Mt 7,28-29). V njem govori prav ista Božja beseda, ki je odmevala na Sinaju, da bi dala Mojzesu napisano postavo, ki se zdaj znova razlega na gori blagrov (prim. Mt 5,1). Jezus ne odpravlja postave, ampak jo dopolnjuje, ko daje svojo poslednjo razlago po božje: "Slišali ste, da je bilo rečeno prednikom... jaz pa vam pravim" (Mt 5,33-34). S to isto božjo oblastjo obsodi nekatera "človeška izročila" (Mr 7,8) farizejev, ki "razveljavljajo Božjo besedo" (Mr 7,13).

582 Jezus gre še dalje in dopolni postavo glede čistosti jedil, zelo pomembno v judovskem vsakdanjem življenju, ko razkrije njen "pedagoški" smisel (prim. Gal 3,24) z božjo razlago: "Človeka ne more omadeževati nič, kar pride vanj od zunaj... S tem je razglasil vse jedi za čiste - ... Kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj namreč, iz človekovega srca prihajajo ljudem hudobne misli" (Mr 7,18-21). Ko je Jezus z božjo oblastjo podal dokončno razlago postave, se je znašel v navzkrižju z nekaterimi učitelji postave, ki niso sprejemali njegovega razlaganja postave, čeprav so zanj jamčila božja znamenja, ki so ga spremljala (prim. Jn 5,36; 10,25; 37-38; 12,37). To velja zlasti za vprašanje sobote: Jezus opozarja, pogosto z rabinskimi razlogi (prim. Mr 2,25-27; Jn 7,22-24), na to, da sobotnega počitka ne moti služba Bogu (prim. Mt 12,5; 4 Mz 28,9) ali bližnjemu (prim. Lk 13,15-16; 14,3-4), ki spremlja njegova ozdravljanja.


II. JEZUS IN TEMPELJ

583 Jezus je - kakor pred njim preroki - izkazoval jeruzalemskemu templju najgloblje spoštovanje. V njem sta ga Jožef in Marija darovala štirideset dni po njegovem rojstvu (prim. Lk 2,22-39). Dvanajst let star se odloči ostati v templju, da bi svojim staršem poklical v zavest, da mora biti v tem, kar je njegovega Očeta (prim. Lk 2,46-49). V času svojega skritega življenja je hodil v tempelj vsako leto vsaj za veliko noč (prim. Lk 2,41); njegovo javno delovanje samo je bilo ritmično razvrščeno na osnovi njegovih romanj v Jeruzalem za velike judovske praznike (prim. Jn 2,13-14; 5,1.14; 7,1.10.14; 8,2; 10,22-23).

584 Jezus je hodil v tempelj kot v prednosten kraj srečavanja z Bogom. Tempelj je zanj prebivališče njegovega Očeta, hiša molitve, in Jezus se razvname v ogorčenju nad tem, da je zunanji tempeljski preddvor postal tržnica (prim. Mt 21,13). Iz ljubosumne goreče ljubezni do svojega Očeta izžene trgovalce iz templja: "Ne delajte tržnice iz hiše mojega Očeta. Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: 'Gorečnost za tvojo hišo me razjeda'” (Ps 69,10; Jn 2,16-17). Po njegovem vstajenju so učenci ohranili religiozno spoštovanje do templja (prim. Apd 2,46; 3,1; 5,20.21; itd.).

585 Vendar je Jezus na pragu svojega trpljenja napovedal porušenje te sijajne stavbe, od katere ne bo ostal več kamen na kamnu (prim. Mt 24,1-2). V tem je vsebovana napoved znamenja poslednjih časov, ki bodo nastopili z njegovo lastno pasho (prim. Mt 24,3; Lk 13,35). Toda to prerokbo so mogle krive priče v popačeni obliki navajati ob njegovem zasliševanju pri velikem duhovniku (prim. Mr 14,57-58) in mu jo podtakniti kot žalivko, ko je bil pribit na križu (prim. Mt 27,39-40).

586 Jezus še zdaleč ni bil sovražen do templja (prim. Mt 8,4; 23,21; Lk 17,14; Jn 4,22), kjer je podajal bistvene poteze svojega nauka (prim. Jn 18,20). Hotel je marveč plačati tempeljski davek pridružujoč si Petra (prim. Mt 17,24-27), katerega je pravkar postavil za temelj svoji prihodnji Cerkvi (prim. Mt 16,18). Še več, poistovetil se je s templjem, ko se je predstavil kot dokončno prebivališče Boga med ljudmi (prim. Jn 2,21; Mt 12,6). Prav zato njegova telesna usmrtitev (prim. Jn 2,18-22) napoveduje tisto porušenje templja, ki bo razkrilo vstop v novo dobo odrešenjske zgodovine: "Pride ura, ko ne bodo molili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu" (Jn 4,21; prim. Jn 4,23-24; Mt 27,51; Heb 9,11; Raz 21,22).


III. JEZUS IN IZRAELOVA VERA V EDINEGA BOGA IN ZVELIČARJA

587 Če je moglo biti Jezusovo razmerje do postave in do jeruzalemskega templja za izraelske verske oblasti povod "nasprotovanja" (prim. Lk 2,34), pa je bila zanje resnični kamen spotike (prim. Lk 20,17; Ps 118,22) Jezusova vloga, v kateri je ljudi odreševal od greha, kar je božje delo v najodličnejšem smislu.
588 Jezus je vzbudil pohujšanje pri farizejih, ker je jedel s cestninarji in grešniki (prim. Lk 5,30) tako po domače kakor z njimi samimi (prim. Lk 7,36; 11,37; 14,1). Proti tistim med njimi, "ki so bili prepričani, da so pravični, in so zaničevali druge" (Lk 18,9; prim. Jn 7,49; 9,34), je Jezus zatrdil: "Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike, da se spreobrnejo" (Lk 5,32). Šel je še dalje, ko je vpričo farizejev izjavil, da zaradi tega, ker je greh vsesplošen (prim. Jn 8,33-36), tisti, ki si domišljajo, da ne potrebujejo odrešenja, zaslepljajo sami sebe (prim. Jn 9,40-41).

589 Jezus je vzbujal pohujšanje predvsem zato, ker je svoje usmiljeno ravnanje do grešnikov istovetil s stališčem Boga samega do njih (prim. Mt 9,13; Oz 6,6). Šel je še dalje in celo dal razumeti, da grešnike s tem, ko skupaj z njimi je pri isti mizi (prim. Lk 15,1-12), pripušča k mesijanski gostiji (prim. Lk 15,23-32). A prav posebej z odpuščanjem grehov je Jezus postavljal izraelske verske oblasti pred dilemo. Kajti le-te v svoji zgroženosti po pravici govore: "Kdo more grehe odpuščati razen Boga" (Mr 2,7). Ko Jezus odpušča grehe, tedaj ali govori bogokletno, ker se on, ki je človek, dela enakega Bogu (prim. Jn 5,18; 10,33), ali pa govori resnico in njegova oseba Božje ime ponavzočuje in razodeva (prim. Jn 17,6.26).

590 Samo božja identiteta Jezusove osebe more opravičiti tako absolutno zahtevo, kakor je tale: "Kdor ni z menoj, je zoper mene" (Mt 12,30); prav tako, ko pravi, da je v njem "več kakor Jona, (...) več kakor Salomon" (Mt 12,41-42), "več kakor tempelj" (Mt 12,6); ali ko kliče v spomin glede sebe, da je David imenoval Mesija svojega Gospoda (prim. Mt 12,36.37); ko trdi: "Preden je bil Abraham, sem jaz" (Jn 8,58); in celo: "Jaz in Oče sva eno"(Jn 10.30).

591 Jezus je pozival jeruzalemske verske oblasti, naj verujejo vanj zaradi del njegovega Očeta, ki jih Jezus izvršuje (prim. Jn 10,36-38). Toda takšno dejanje vere je moralo iti skozi skrivnostno smrt samemu sebi k novemu "rojstvu od zgoraj" (Jn 3,7) ob pritegovanju božje milosti (prim. Jn 6,44). Takšna zahteva po spreobrnjenju spričo tako presenetljive izpolnitve obljub (prim. Iz 53,1) omogoča razumeti tragično prezrtje velikega zbora, ki je prišel do sodbe, da Jezus zasluži smrt kot bogokletnik (prim. Mr 3,6; Mt 26,64-66). Člani velikega zbora so na ta način ravnali tako iz "nevednosti" (prim. Lk 23,34; Apd 3,17-18) kakor iz "zakrknjenosti" (Mr 3,5; Rim 11,25) "nevere" (Rim 11,20).

NA KRATKO
592 Jezus ni odpravil sinajske postave, ampak jo je dopolnil (prim. Mt 5,17-19) s takšno popolnostjo (prim. Jn 8,46), da razodeva njen najvišji smisel (prim. Mt 5,33) in prinaša odrešenje za prestopke zoper njo (prim. Heb 9,15).

593 Jezus je spoštoval tempelj: hodil je vanj za judovske romarske praznike; in je z ljubosumno gorečo ljubeznijo ljubil to prebivališče Boga med ljudmi. Tempelj je predpodoba njegove skrivnosti. Če napoveduje njegovo porušenje, je to nekakšno razodevanje njegove lastne izročitve v smrt in nastopa nove dobe odrešenjske zdogovine, ko bo njegovo telo dokončni tempelj.

594 Jezus je vršil takšna dela, na primer odpuščanje grehov, ki so ga razodevala kot Boga odrešenika samega (prim. Jn 5,16-18). Nekateri Judje, ki so zaradi tega, ker niso priznavali učlovečenega Boga (prim. Jn 1,14), videli v Jezusu "človeka, ki se dela Boga" (Jn 10,33) in so ga imeli za bogokletnika.


2. odstavek JEZUS JE UMRL NA KRIŽU IN JEZUSOV PROCES

Ločitve judovskih oblasti spričo Jezusa
595 Med jeruzalemskimi verskimi oblastmi ni bil le farizej Nikodem (prim. Jn 7,52) ali ugledni Jožef iz Arimateje, ki sta bila na skrivnem Jezusova učenca (prim. Jn 19,38-39), ampak so se dalj časa porajala tudi nesoglasja glede njega (prim. Jn 9,16-17; 10,19-21), tako da more na sam predvečer njegovega trpljenja sv. Janez reči o njih, da "jih je bilo tudi med voditelji precej, ki so začeli vanj verovati", čeprav zelo nepopolno (Jn 12,42). To ni nič presenetljivega, če upoštevamo, da je naslednji dan po binkoštih "tudi veliko duhovnikov sprejelo vero" (Apd 6,7) in da "so nekateri iz kroga farizejev sprejeli vero" (Apd 15,5), tako da more sv. Jakob reči sv. Pavlu, da "je več deset tisoč Judov sprejelo vero in so vsi vneti privrženci postave" (Apd 21,20).

596 Jeruzalemske verske oblasti niso bile enodušne glede vprašanja, kako naj se vedejo do Jezusa (prim. Jn 9,16; 10,19). Farizeji so zagrozili z izobčenjem vsem, ki bi šli za njim (prim. 9,22). Onim, ki so se bali, da "bodo vsi verovali v Jezusa in da bodo prišli Rimljani in uničili naš tempelj in naš narod" (Jn 11,48), je veliki duhovnik Kajfa predlagal prerokujoč: "Za vas je bolje, da en človek umrje za ljudstvo in da ne propade ves narod" (Jn 11,49-50). Veliki zbor, ki je razglasil, da Jezus kot bogokletnik "zasluži smrt" (Mt 26,66), a je izgubil pravico do usmrtitve (prim. Jn 18,31), izroči Jezusa Rimljanom, obtožujoč ga političnega upora (prim. Lk 23,2), kar postavi Jezusa v vzporedje z Barabom, ki je obtožen "upora" (Lk 23,19). To so tudi politične grožnje, s katerimi veliki duhovniki pritiskajo na Pilata, da bi obsodil Jezusa na smrt (prim. Jn 19,12.15.21).

Judje niso vsi skupaj odgovorni za Jezusovo smrt
597 Upoštevajoč zgodovinsko kompleksnost Jezusovega procesa, prikazanega v evangeljskih pripovedih, in kakršenkoli naj že utegne biti osebni greh nositeljev procesa (Juda Iškarijot, veliki zbor, Pilat), greh, katerega pozna edinole Bog, vsekakor ni mogoče pridevati odgovornosti vsem Judom v Jeruzalemu, kljub krikom manipulirane množice (prim. Mr 15,11) in posplošenim očitkom, vsebovanim v pobinkoštnih pozivih k spreobrnjenju (prim. Apd 2,23.36; 3,13-14; 4,10; 5,30; 7,52; 10,39; 13,27-28; 1 Tim 2,14-15). Jezus sam, ko na križu izreka odpuščanje (prim. Lk 23,34), in za njim Peter sta računala z "nevednostjo" (Apd 3,17) jeruzalemskih Judov in celo njihovih voditeljev. Še manj je mogoče na podlagi kričanja ljudstva: "Njegova kri na nas in na naše otroke" (Mt 27,25), ki pomeni obrazec odobravanja (prim. Apd 5,28; 18,6), razširiti odgovornost na druge Jude v prostoru in času: Tako je izjavila tudi Cerkev na 2. vatikanskem cerkvenem zboru: "Tega, kar je bilo izvršeno pri njegovem trpljenju, ni mogoče pripisovati niti vsem tedaj živečim Judom brez razlike niti današnjim Judom... Judov naj ne prikazujemo kot od Boga zavrženih ali prekletih, kakor da to sledi iz svetega pisma" (NA 4).

Vsi grešniki so bili povzročitelji Kristusovega trpljenja
598 Cerkev v učiteljstvu svoje vere in v pričevanju svojih svetih ni nikoli pozabila, da "so grešniki sami povzročitelji in tako rekoč orodja vseh muk, ki jih je pretrpel božji Odrešenik" (Catech. R. 1,5,11; prim. Heb 12,3). Upoštevajoč dejstvo, da naši grehi prizadenejo Kristusa samega (prim. Mt 25,45; Apd 9,4-5), se Cerkev ne pomišlja pripisovati kristjanom kar najhujšo odgovornost pri Jezusovih smrtnih mukah, odgovornost, katero so prepogosto zvračali samo na Jude:

Za krivce tega strašnega hudodelstva moramo imeti vse tiste, ki spet in spet padajo v grehe. Kajti naši grehi so povzročili, da je naš Gospod Jezus Kristus prestal smrtne muke križa. Gotovo je, da tisti, ki se predajajo razbrzdanosti in zlu, v svojem srcu, kolikor je na njih, 'znova križajo in sramotijo Božjega Sina' s svojimi grehi (Heb 6,6). In priznati je treba, da je naše hudodelstvo v tem primeru večje kakor hudodelstvo Judov. Kajti oni bi po pričevanju apostola 'Gospoda nikoli ne bili križali, če bi ga poznali' (1 Kor 2,8). Mi pa nasprotno izpovedujemo, da ga poznamo, in vendar ga z dejanji zatajimo ter na neki način položimo nanj nasilniške roke (Catech. R.1,5,11).

“Kristusa niso križali hudobni duhovi; temveč si ga križal ti, skupaj z njimi, in ga še naprej križaš, ko se naslajaš v zablodah in grehih” (sv. Franšiček Asiški, admon. 5,3).


II. KRISTUSOVA ODREŠILNA SMRT V ZVELIČAVNEM BOŽJEM NAČRTU

"Jezus izročen po v naprej določenem Božjem načrtu"
599 Nasilna Jezusova smrt ni bila sad naključja v nesrečnem spletu okoliščin. Ta smrt spada v skrivnost Božjega načrta, kakor pojasnjuje sv. Peter Judom v Jeruzalemu že v svojem prvem govoru na binkošti: "Izročili so ga prav kakor je Bog hotel in predvidel" (Apd 2,23). Ta svetopisemska govorica ne pomeni, da tisti, ki so Jezusa "izdali" (Apd 3,13), niso bili nič drugega kakor le pasivni izvajalci scenarija, ki bi ga Bog vnaprej napisal.

600 Bogu so v svoji sedanjosti znani in navzoči vsi časovni trenutki. Bog je torej zasnoval svoj večni načrt "predestinacije" (vnaprejšnje določitve), in je vključil vanj svobodni odgovor vsakega človeka njegovi milosti: "V tem mestu so se zares zbrali zoper tvojega svetega služabnika Jezusa, ki si ga ti mazilil. Zbrali so se Herod, Poncij Pilat, pogani in Izraelovi rodovi (prim. Ps 2,12), da bi storili, kar si ti v svoji moči in v svojem sklepu vnaprej določil" (Apd 4,27-28). Bog je dopustil dejanja, izhajajoča iz njihove zaslepljenosti (prim. Mt 26,54, Jn 18,38; 19,11), da bi izpolnil svoj zveličavni načrt (prim. Apd 3,17-18).

"Umrl je za naše grehe, kakor je v pismih"
601 Ta zveličavni božji načrt z usmrtitvijo "pravičnega služabnika" (Iz 53,11; prim. Apd 3,14) je bil vnaprej napovedan v Svetem pismu kot skrivnost vesoljnega odrešenja, se pravi odkupitve, ki osvobodi ljudi suženjstva greha (prim. Iz 53,11-12; Jn 8,34-36). V veroizpovedi, ki jo je, kakor pravi, "prejel" (1 Kor 15,3), izpoveduje sv. Pavel, da "je Kristus umrl za naše grehe, kakor je v pismih" (prim Apd 3,18; 7,52; 13,29; 26,22-23). Jezusova odrešilna smrt je posebej izpolnitev prerokbe o trpečem služabniku (prim. Iz 53,7-8 in Apd 8,32-35). Jezus sam je prikazal smisel svojega življenja in svoje smrti v luči trpečega služabnika (prim. Mt 20,28). Po svojem vstajenju je dal to razlago pisem emavškima učencema (prim. Lk 24,25-27), nato pa apostolom samim (prim. Lk 24,44-45).

"Bog ga je za nas napravil greh"
602 Sv. Peter more v skladu s tem izraziti apostolsko vero v zveličavni božji načrt takole: "Iz vašega praznega življenja, ki ste ga podedovali od očetov, vas niso odkupile minljive reči, srebro ali zlato, ampak predragocena kri Kristusa, brezhibnega in brezmadežnega jagnjeta. On je bil že pred stvarjenjem sveta določen, razodela pa se je poslednji čas zaradi vas" (1 Pt 1,18-20). Grehi ljudi, sledeči izvirnemu grehu, imajo za kazen smrt (prim. Rim 5,12; 1 Kor 15,56). S tem, da je poslal svojega lastnega Sina v podobi hlapca (prim. Flp 2,7), v podobi padle in zaradi greha smrti zapisane človeške narave (prim. Rim 8,3), "je Bog njega, ki ni poznal greha, za nas napravil greh, di bi mi v njem postali Božja pravičnost" (2 Kor 5,21).

603 Jezus zavrženja (od Boga) ni izkušal tako, kakor da bi on sam imel greh (prim. Jn 8,46). Toda v odrešilni ljubezni, ki ga je vedno zedinjala z Očetom (prim. Jn 8,29), je nas v zablodelosti našega greha stran od Boga privzel tako, da je na križu mogel reči v našem imenu: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?" (Mr 15,34; Ps 22,1). Bog je Jezusa na tak način napravil solidarnega z nami grešniki in "ni prizanesel svojemu lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse" (Rim 8,32), da bi dobili "spravo z Bogom" po "smrti njegovega Sina" (Rim 5,10).

Bog ima pobudo vesoljne odrešitvene ljubezni
604 Ko Bog izroča svojega Sina za naše grehe, razodeva, da je njegov načrt z nami načrt dobrohotne ljubezni, ki prehiteva vsako zasluženje z naše strani: "Ljubezen ni v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe" (1 Jn 4,10; prim. 4,19). "Bog izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili mi še grešniki" (Rim 5,8).

605 Ta ljubezen nikogar ne izključi. Jezus sam je spomnil na to ob sklepu prilike o izgubljeni ovci: "Tako noče vaš Oče, ki je v nebesih, da se zgubi kdo od teh malih" (Mt 18,14). Jezus trdi, da "daje svoje življenje v odkupnino za mnoge" (Mt 20,28); ta zadnji izraz ni restriktiven (omejevalen): celota človeštva postavlja naproti eni sami Odrešenikovi osebi, ki se izroča za rešitev (prim. Rim 5,18-19). Cerkev, sledeč apostolom (prim. 2 Kor 5,15; 1 Jn 2,2), uči, da je Kristus umrl za vse ljudi brez izjeme: "Nobenega človeka ni, ga ni bilo in ga ne bo nikogar, ki bi Kristus ni bil zanj trpel" (koncil v Quiercyju l. 853: DS 624).


III. KRISTUS JE DAROVAL SAMEGA SEBE SVOJEMU OČETU ZA NAŠE GREHE

Vse Kristusovo življenje je daritev Očetu
606 Božji Sin, ki "ni prišel iz nebes zato, da bi spolnjeval svojo voljo, ampak voljo tistega, ki ga je poslal" (Jn 6,38), pravi "ob svojem prihodu na svet:... Glej, prihajam..., da izpolnim, o Bog, tvojo voljo. ... V moči te volje smo z daritvijo telesa Jezusa Kristusa posvečeni enkrat za vselej" (Heb 10,5-10). Že s prvim trenutkom svojega učlovečenja vključi Sin odrešenski božji načrt v svoje zveličavno poslanstvo: "Moja jed je, da izpolnjujem voljo tistega, ki me je poslal, in da dovršim njegovo delo" (Jn 4,34). Jezusova spravna žrtev "za grehe vsega sveta" (1 Jn 2,2) je izraz njegovega občestva ljubezni do Očeta: "Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje" (Jn 10,17). "Naj svet spozna, da ljubim Očeta, in da delam tako, kakor mi je naročil Oče" (Jn 14,31).

607 Ta želja po spolnjevanju načrta odrešenjske ljubezni svojega Očeta prežema vse Jezusovo življenje (prim. Lk 12,50; 22,15; Mt 16,21-23), saj je njegovo odrešenjsko trpljenje bistveni (raison d'Ltre) razlog njegovega učlovečenja: "Oče, reši me iz te ure! A zaradi te ure sem vendar prišel" (Jn 12,27). "Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?" (Jn 18,11). In še na križu, preden je "dopolnjeno vse" (Jn 19,30), reče: "Žejen sem" (Jn 19,28).

"Jagnje, ki odjemlje greh sveta"
608 Potem ko je Janez Krstnik privolil, da mu podeli krst kakor grešnikom (Lk 3,21; Mt 3,14-15), je videl in pokazal v Jezusu "Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta" (Jn 1,29; prim. Jn 1,36). S tem razkrije, da je Jezus trpeči služabnik, ki se pusti molče odvesti v klavnico (Iz 53,7; prim. Jer 11,19) ter nosi greh množic (prim. Iz 53,12), in hkrati velikonočno jagnje, simbol odrešenja Izraela za časa prve pashe (2 Mz 12,3-14; prim. Jn 19,36; 1 Kor 5,7). Celotno Jezusovo življenje izraža njegovo poslanstvo: prišel je, "da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge" (Mr 10,45).

Jezus prostovoljno sprejema Očetovo odrešenjsko ljubezen
609 Ker je Jezus v svoje človeško srce sprejel Očetovo ljubezen do ljudi, "ji je izkazal ljubezen do konca" (Jn 13,1), saj "nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá življenje za svoje prijatelje" (Jn 15,13). Tako je njegova človeška narava v trpljenju in v smrti postala svobodno in popolno orodje njegove božje ljubezni, ki hoče zveličanje ljudi (prim. Heb 2,10.17-18; 4,15; 5,7-9). Jezus je v resnici prostovoljno sprejel svoje trpljenje in svojo smrt iz ljubezni do svojega Očeta in do ljudi, katere hoče Oče rešiti: "Nihče mi ne more vzeti življenja, ampak ga dam jaz sam od sebe" (Jn 10,18). Od tod vzvišena svoboda Božjega Sina, ko gre smrti naproti (prim. Jn 18,4-6; Mt 26,53).

Pri zadnji večerji je Jezus anticipiral svobodno daritev svojega življenja
610 Jezus je prostovoljno daritev samega sebe v najvišji meri izrazil v velikonočni večerji z dvanajsterimi apostoli (prim. Mt 26,20) "tisto noč, ko je bil izdan" (1 Kor 11,23). Na predvečer svojega trpljenja, tedaj torej, ko je bil še prost, je Jezus iz te zadnje večerje s svojimi apostoli napravil spomin svoje prostovoljne daritve Očetu (prim. 1 Kor 5,7) za odrešenje ljudi: "To je moje telo, ki se daje za vas" (Lk 22,19). "To je moja kri, kri zaveze, ki se za mnoge preliva v odpuščanje grehov" (Mt 26,28).

611 Evharistija, ki jo postavi v tem trenutku, postane "spomin" (1 Kor 11,25) njegove daritve. Jezus vključi apostole v svojo lastno daritev in jim naroči, da jo trajno nadaljujejo (prim. Lk 22,19). S tem Jezus postavi svoje apostole za duhovnike nove zaveze: "Zanje se jaz posvečujem, da bodo tudi oni posvečeni v resnici" (Jn 17,19; prim. tridentinski koncil: DzS 1752: S 607; DzS 1764: S 706).

Smrtni boj na Oljski gori
612 Tisti kelih nove zaveze, ki jo je Jezus pri zadnji večerji anticipiral z darovanjem samega sebe (prim. Lk 22,20), sprejme nato iz Očetovih rok v svojem smrtnem boju na Oljski gori (prim. Mt 26,42) in postane "pokoren do smrti" (Flp 2,8; prim. Heb 5,7-8). Jezus moli: "Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene... " (Mt 26,39). Tako izrazi grozo, ki jo smrt predstavlja za njegovo človeško naravo. V resnici je le-ta, tako kakor naša, določena za večno življenje; še več, v nasprotju z našo je popolnoma prosta od greha (prim. Heb 4,15), ki povzroča smrt (prim. Rim 5,12); predvsem pa je privzeta v božjo Osebo "začetnika življenja" (Apd 3,15), "Živega" (Raz 1,17; prim. Jn 1,4; 5,26). Ko sprejme v svojo človeško voljo to, da naj se zgodi Očetova volja (prim. Mt 26,42), sprejme svojo smrt kot odrešenjsko, da bi "na svojem telesu ponesel naše grehe na les" (1 Pt 2,24).

Kristusova smrt je edinstvena in dokončna daritev
613 Kristusova smrt je velikonočna žrtev, ki po "jagnjetu, ki odjemlje greh sveta" (Jn 1,19; prim. 1 Pt 1,19) izvrši dokončno odrešenje ljudi (prim. 1 Kor 5,7; Jn 8,34-36), in hkrati daritev nove zaveze (prim. 1 Kor 11,15), ki ponovno privede človeka v občestvo z Bogom (prim. 2 Mz 24,8), ko ga spravi z njim po "krvi, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov" (Mt 26,28; prim. 3 Mz 16,15-16).

614 Ta Kristusova daritev je ena sama, edinstvena, in dopolni ter preseže vse daritve (prim. Heb 10,10). Je najprej dar Boga Očeta samega: Oče je tisti, ki daje svojega Sina, da bi nas spravil z Očetom (prim. 1 Jn 4,10). Hkrati je daritev učlovečenega Božjega Sina, ki prostovoljno in iz ljubezni (prim. Jn 15,13) daje svoje življenje (prim. Jn 10,17-18) Očetu po Svetem Duhu (prim. Heb 9,14), da bi popravil našo nepokorščino in zadostil zanjo.

Jezus je s svojo pokorščino dal namestniško zadostitev za našo nepokorščino
615 "Kakor so zaradi nepokorščine enega človeka mnogi postali grešniki, tako bodo tudi zaradi pokorščine enega mnogi postali pravični" (Rim 5,19). S svojo pokorščino do smrti je Jezus izvršil zameno trpečega služabnika, ki "da svoje življenje kot daritev za krivdo", "medtem ko je nosil grehe mnogih" in jim "prinesel pravičnost" s tem, da si je "njih hudobije naložil nase" (Iz 53,10-12). Jezus je dal spravno zadoščenje za naše krivde in zadostil Očetu za naše grehe (prim. tridentinski koncil: DzS 1529: S 799 in 800).

Na križu je Jezus dovršil svojo daritev
616 "Ljubezen do konca" (Jn 13,1) je tista, ki podeljuje Kristusovi daritvi njeno vrednost odrešenja in zadoščenja, sprave in zadostitve. Jezus je nas vse poznal in ljubil, ko je daroval svoje življenje (prim. Gal 2,20; Ef 5,2.25). "Kristusova ljubezen nas sili k spoznanju, da je eden umrl za vse in so zato umrli vsi" (2 Kor 5,14). Noben človek, četudi bi bil najbolj svet, ne bi mogel vzeti nase grehov vseh ljudi in se dati v daritev za vse. Bit božje Osebe Sina v Kristusu, ki presega in hkrati zaobjema vse človeške osebe, in ki Kristusa vzpostavlja za glavo celotnega človeštva, omogoča, da je njegova daritev odrešilna za vse.

617 "Sua sanctissima passione in ligno crucis nobis jusitificationem meruit" ("S svojim najsvetejšim trpljenjem na lesu križa nam je zaslužil opravičenje"), tako nas uči tridentinski koncil (DS 1529) ter podčrtuje edinstvenost Kristusove daritve kot "počela večnega zveličanja" (Heb 5,9). In Cerkev časti križ, ko poje: "O crux, ave, spes unica" ("Pozdravljen, križ, edini up") (Hvalnica "Vexilla Regis", "Kraljevo znamenje").

Naša deležnost pri Kristusovi daritvi
618 Križ je ena sama daritev Jezusa Kristusa, "edinega srednika med Bogom in ljudmi" (1 Tim 2,5). Toda ker se je v svoji učlovečeni božji Osebi "na neki način združil z vsakim človekom" (CS 22,2), "podarja na način, ki je znan Bogu, vsem ljudem možnost, da se pridružijo tej velikonočni skrivnosti" (CS 22,5). Kristus kliče svoje učence, naj "vzamejo svoj križ in hodijo za njim" (Mt 16,24), saj je "trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah" (1 Pt 2,21). V resnici hoče pridružiti svoji odrešilni daritvi tudi prav tiste, ki so prvi deležni njenih dobrot (prim. Mr 10,39; Jn 21,18-19; Kol 1,24). To se uresničuje najbolj za njegovo mater, ki je tesneje in globlje kakor kdorkoli drug pridružena skrivnosti njegovega odrešenjskega trpljenja (prim. Lk 2,35).

“Nobene druge lestve, po kateri pridemo v nebesa” (sv. Roza Limanska, Vita mirabilis).


NA KRATKO
619 "Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v pismih" (1 Kor 15,3).

620 Naše odrešenje priteka iz pobude Božje ljubezni do nas, kajti "on nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe" (1 Jn 4,10). "Bog je v Kristusu spravil svet s seboj" (2 Kor 5,19).

621 Jezus se je prostovoljno daroval za naše odrešenje. Ta dar Jezus vnaprej naznačuje in uresničuje pri zadnji večerji: "To je moje telo, ki se daje za vas" (Lk 22,19).

622 Kristusovo odrešenje obstoji v naslednjem: "Prišel je, da bi dal svoje življenje v odkupnino za mnoge" (Mt 20,28), to se pravi, da "bi ljubil svoje do konca" (Jn 13,1) z namenom, da bi "bili odkupljeni iz praznega življenja, podedovanega od očetov" (1 Pt 1,18).

623 S svojo ljubečo pokorščino Očetu "do smrti na križu" (Flp 2,8) Jezus dovrši svojo spravno poslanstvo (prim. Iz 53,10) trpečega služabnika, ki "prinese pravičnost mnogim s tem, da si njih hudobije naloži nase" (Iz 53,11; prim. Rim 5,19).


3. odstavek JEZUS KRISTUS JE BIL POKOPAN

624 "Po Božji milosti je okusil smrt za vse" (Heb 2,9). Bog je v svojem zveličavnem načrtu določil, naj njegov Sin ne le "umrje za naše grehe" (1 Kor 15,3), ampak tudi "okusi smrt", se pravi, naj spozna stanje smrti, stanje ločenosti med svojo dušo in svojim telesom, in sicer v času vključno med trenutkom, ko je izdihnil na križu, in trenutkom, ko je bil obujen od mrtvih. To stanje mrtvega Kristusa je skrivnost groba in sestopa v predpekel. To je skrivnost velike sobote, ko Kristus, v grob položeni (prim. Jn 19,42), razkrije veliki sobotni počitek Boga (prim. Heb 4,7-9) po dovršitvi (prim. Jn 19,30) odrešenja ljudi, ki prinaša mir celotnemu vesoljstvu (prim. Kol 1,18-20).

Kristusovo telo v grobu
625 Kristusovo mirovanje v grobu sestavlja realno vez med Kristusovim trpljivim stanjem pred veliko nočjo in njegovim sedanjim poveličanim stanjem Vstalega. Prav ista oseba "Živečega" more reči: "Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov" (Raz 1,18).

“Bog /Sin/ ni preprečil smrti, da bi ne bila ločila dušo od telesa v skaldu z redom, ki je za naravo nujen, marveč ju je z vstajenjem znova zedinil drugo z drugim, da bi bil on sam v svoji osebi točka srečanja smrti in življenja, ko je ustavil v sebi razpadanje narave, povzročeno s smrtjo, in ko je on sam postal počelo ponovnega zedinjenja za ločene dele” (sv. Gregor Niški, or.catech.16).

626 Ker je "Začetnik življenja", ki so ga umorili (Apd 3,15), prav isti kakor "Živi", ki "je vstal" (Lk 24,5-6), zato je morala božja Oseba Sina Božjega ostati zedinjena s svojo dušo in s svojim telesom, ki ju je smrt medsebojno ločila.

“S tem, da je s Kristusovo smrtjo njegova duša postala ločena od telesa, se ena sama oseba ni razdelilila v dve osebi; kajti Kristusovo telo in duša sta z istim razlogom obstajala prav od začetka v osebi Besede; in v smrti sta, čeprav ločena drug od drugega, oba ostala združena s prav isto osebo Besede” (sv. Janez Damaščan, f.o.3,27).

"Svojemu svetemu ne boš dal trohneti"
627 Kristusova smrt je bila resnična smrt, kolikor je končala njegovo zemeljsko bivanje. Toda Kristusovo telo zaradi zedinjenja, katerega je ohranjalo s Sinovo osebo, ni smrtni preostanek kakor pri drugih, kajti "božja moč je obvarovala Kristusovo telo trohnjenja" (sv. Tomaž Akv., s.th.3,51,3). O Kristusu je mogoče hkrati reči oboje: "Bil je iztrgan iz dežele živih" (Iz 53,8), in "V upanju bo počivalo moje telo, ker moje duše ne boš prepustil v podzemlju, svojemu svetemu ne boš dal trohneti" (Apd 2,26-27; prim. Ps 16,9-10). Jezusovo vstajenje "tretji dan" (1 Kor 15,4; Lk 2446; prim. Mt 12,40; Jon 2,1; Oz 6,2) je dokaz za to, kajti po predstavah Judov se trohnenje začenja javljati četrtega dne (prim. Jn 11,39):

"Pokopani skupaj s Kristusom..."
628 Krst, katerega prvotno in polno znamenje je potapljanje, učinkovito naznačuje sestop kristjana v grob, tako da kristjan umrje grehu skupaj s Kristusom, da bi zaživel novo življenje: "S krstom smo bili skupaj s Kristusom pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus po veličastnem Očetovem posegu vstal od mrtvih, tudi mi zaživeli novo življenje" (Rim 6,4; prim. Kol 2,12; Ef 5,26).

NA KRATKO
629 Jezus je okusil smrt v prid vsakega človeka (prim. Heb 2,9). Resnično je učlovečeni Božji Sin umrl in bil pokopan.

630 Ko se je Kristus mudil v grobu, je njegova božja Oseba še naprej ostala zedinjena tako s svojo dušo kakor s svojim telesom, ki pa ju je smrt medsebojno ločila. Zaradi tega mrtvo Kristusovo telo "ni gledalo trohnobe" (Apd 2,27).


5. člen "JEZUS KRISTUS JE ŠEL V PREDPEKEL, TRETJI DAN OD MRTVIH VSTAL"

631 "Jezus se je spustil v najnižje pokrajine zemlje. Ta, ki se je spustil, je isti, ki se je tudi vzdignil" (Ef 4,9-10). V apostolski veroizpovedi navaja v istem členu vere Kristusov sestop v predpekel in Kristusovo vstajenje od mrtvih tretji dan, kajti v svoji pashi je Kristus dal, da je iz dna smrti vzklilo življenje:

Christus, Filius tuus,
qui, regressus ab inferis,
humano generi serenus illuxit,
et vivit et regnat in saecula saeculorom. Amen.

Kristus, tvoj Sin,
ki je po vrnitvi od mrtvih
jasno zasvetil človeškemu rodu
ter živi in kraljujej vekomaj. Amen.
(RiM, velikonočna vigilija 18: Exultet)


1. odstavek KRISTUS JE ŠEL V PREDPEKEL

632 Nova zaveza pogosto trdi, da je Jezus "vstal od mrtvih" (Apd 3,15; Rim 8,11; 1 Kor 15,20), kar predpostavlja, da se je pred vstajenjem mudil v bivališču umrlih (prim. Heb 13,20). To je prvotni pomen, ki ga je apostolsko oznanjevanje dajalo Jezusovemu sestopu v predpekel: Jezus je okusil smrt kakor vsi ljudje in se jim je pridružil s svojo dušo v bivališču umrlih. Vendar je šel tja kot Zveličar in oznanil veselo novico duhovom, ki so bili tam zaprti (prim. 1 Pt 3,18-19).

633 Bivališče umrlih, kamor je šel umrli Kristus, imenuje Sveto pismo predpekel (inferi), šeol ali hades (prim. Flp 2,10; Apd 2,24; Raz 1,18; Ef 4,9), ker tisti, ki so tam, ne gledajo Boga (prim. Ps 6,6; 88,11-13). Takšna je namreč, ko pričakujejo Odrešenika, usoda vseh umrlih, hudobnih in pravičnih (prim. Ps 89,49; 1 Sam 28,19; Ezk 32,17-32), kar pa ne pomeni, da je njihova usoda enaka, kakor pokaže Jezus v priliki o ubogem Lazarju, ki je sprejet "v Abrahamovo naročje" (prim. Lk 16,22-26). "Prav te svete duše, ki so čakale svojega Odrešenika v Abrahamovem naročju, je Jezus Kristus rešil, ko je prišel v predpekel" (RK 1, 6, 3). Jezus ni šel v predpekel, da bi tam rešil pogubljene (prim. cerkv. zbor v Rimu 745: DS 587) niti da bi uničil pekel pogubljenja (prim. DS 1011; 1077), temveč da bi osvobodil pravične, ki so živeli pred njim (prim. 4. cerkv. zbor v Toledu 625: DS 485; Mt 27,52-53).

634 "Saj je bil tudi mrtvim evangelij oznanjen ..." (1 Pt 4,6). S sestopom v predpekel se je v polnosti uresničilo evangeljsko oznanilo odrešenja. To je zadnja faza Jezusovega mesijanskega poslanstva, faza, ki je v času zgoščena, v svojem dejanskem pomenu razširjenja odrešenjskega dela na vse ljudi vseh časov in vseh krajev pa brezmejno prostrana, kajti vsi rešeni so postali deležni odrešenja.

635 Kristus je torej šel v globočino smrti (prim. Jn 12,24; Rim 10,7; Ef 4,9), da bi "mrtvi slišali glas Božjega Sina, in kateri ga bodo slišali, bodo živeli" (Jn 5,25). Jezus, "začetnik življenja" (Apd 3,15), je "s smrtjo onemogočil tistega, ki je imel smrtonosno oblast, to je hudiča, in odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost" (Heb 2,14-15). Vstali Kristus ima poslej "ključe smrti in podzemlja" (Raz 1,18) in "v Jezusovem imenu se pripogne vsako koleno v nebesih, na zemlji in pod zemljo" (Flp 2,10).

Danes vlada velik molk na zemlji, velik molk in hkrati osamelost. Velik molk, ker počiva Kralj. Zemlja je zatrepetala in umolknila, ker je Bog-človek zaspal in je zbudil speče od začetka ... Iskat gre Adama, našega prvega očeta, izgubljeno ovco. Obiskati hoče tiste, ki sedijo v temi in smrtni senci; zasužnjenega Adama in sosužnjo Evo gre rešit bolečin Bog in Sin njegov ... "Jaz sem tvoj Bog, ki sem zaradi tebe postal tvoj sin. Predrami se, ki spiš, saj te nisem zato ustvaril, da bi životaril vklenjen v predpeklu. Vstani od mrtvih, jaz sem življenje mrtvih" (starodavna homilija na veliko soboto).


NA KRATKO
636 V izrazu "Jezus je šel v predpekel" izpoveduje veroizpoved, da je Jezus zares umrl in da je s svojo smrtjo za nas premagal smrt in hudiča, "ki je imel smrtonosno oblast" (Heb 2,14).

637 Umrli Kristus je v svoji duši, zedinjeni z njegovo božjo Osebo, šel v bivališče umrlih. Pravičnim, ki so živeli pred njim, je odprl nebeška vrata.


2. odstavek TRETJI DAN JE VSTAL OD MRTVIH

638 "In tudi mi vam oznanjamo, da se je izpolnila obljuba, dana očetom. Bog jo je izpolnil nad nami, ki smo njihovi otroci, s tem da je obudil Jezusa" (Apd 13,32-33). Jezusovo vstajenje je najvišja resnica naše vere v Kristusa, ki jo je prvo krščansko občestvo verovalo in živelo kot osrednjo resnico, ki jo je izročilo predajalo naprej kot temeljno, ki so jo novozavezni spisi potrdili in se je oznanjala kot bistveni del velikonočne skrivnosti obenem s križem:

“Kristus je vstal od mrtvih,
s svojo smrtjo je premagal smrt
in mrtvim dal življenje.”
(Bizantinska liturgija, velikonočni troparij)


I. ZGODOVINSKI IN PRESEŽNI DOGODEK

639 Skrivnost Kristusovega vstajenja je stvaren dogodek, ki je imel zgodovinsko ugotovljene pojavnosti, kakor priča Nova zaveza. Že sv. Pavel more pisati Korinčanom okoli leta 56: "Izročil sem vam predvsem to, kar sem tudi prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v knjigah Svetega pisma. Pokopan je bil. Tretji dan je vstal, kakor je v knjigah Svetega pisma. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim" (1 Kor 15,3-4). Apostol govori tu o živem izročilu vstajenja, ki je zanj zvedel po spreobrnjenju pred vrati Damaska (prim. Apd 9,3-18).

Prazen grob
640 "Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal" (Lk 25,4-6). V okviru velikonočnih dogodkov je prva sestavina, ki jo srečamo, prazen grob. Ta ni sam na sebi neposreden dokaz. Odsotnost Kristusovega telesa v grobu bi se dalo razlagati tudi drugače (prim. Jn 20,13; Mt 28,11-15). Kljub temu pa je prazni grob sestavljal za vse bistveno znamenje. Ko so ga učenci odkrili, je bil to prvi korak k priznanju dejstva vstajenja. Tako so storile najprej svete žene (prim. Lk 24,3.22-23), nato Peter (prim. Lk 24,12). "Učenec, ki ga je Jezus ljubil" (Jn 20,2) pribije, da je tedaj, ko je stopil v prazni grob in odkril "povoje na tleh" (Jn 20,6), "videl in veroval" (Jn 20,8). To predpostavlja, da je v stanju praznega groba (prim. Jn 20,5-7) ugotovil, da odsotnost Jezusovega telesa ni mogla biti človeško delo in da se Jezus ni le vrnil v zemeljsko življenje, kakor se je zgodilo z Lazarjem (prim. Jn 11,44).

Prikazovanja Vstalega
641 Marija Magdalena in svete žene, ki so prišle dokončno mazilit Jezusovo telo (prim. Mr 16,1; Lk 24,1), ki je bilo pokopano v naglici zaradi nastopa sobote na veliki petek zvečer (prim. Jn 19,31.42), so se prve srečale z Vstalim (prim. Mt 28,9-10; Jn 20,11-18). Tako so bile žene prve znanilke Kristusovega vstajenja za same apostole (Lk 24,9-10). Njim se Jezus pokaže zatem, najprej Petru, nato dvanajsterim (prim. 1 Kor 15,5). Peter, ki je poklican, da utrdi v veri svoje brate (prim. Lk 22,31-32), vidi torej Vstalega pred njimi in prav na njegovo pričevanje se sklicuje občestvo: "Gospod je res vstal in se prikazal Simonu" (Lk 24,34.36).

642 Vse, kar se je zgodilo v teh velikonočnih dneh, zavezuje vsakega izmed apostolov in še posebej Petra h graditvi nove dobe, ki se je začela na velikonočno jutro. Kot priče Vstalega ostajajo temeljni kamni njegove Cerkve. Vera prvega občestva vernikov temelji na pričevanju konkretnih ljudi, ki so jih kristjani poznali in so večidel še živeli med njimi. Te "priče Kristusovega vstajenja" (prim. Apd 1,22) so predvsem Peter in dvanajsteri, a ne samo ti: Pavel jasno govori o več kot petsto ljudeh, ki se jim je Jezus prikazal naenkrat poleg Jakoba in vseh apostolov (prim. 1 Kor 15,4-8).

643 Pred temi pričami je nemogoče, da bi razlagali Kristusovo vstajenje zunaj fizičnega reda in da ga ne bi priznali kot zgodovinsko dejstvo. To sledi iz dejstev, da je bila vera učencev podvržena koreniti preizkušnji ob trpljenju njihovega učitelja in njegovi smrti na križu, ki jo je naprej napovedal (prim. Lk 22,31-32). Pretres, ki ga je izzvalo trpljenje, je bil tako velik, da učenci (vsaj nekateri) niso takoj verjeli novici o vstajenju. Evangeliji nam nikakor ne kažejo občestva, ki bi ga zajela mistična vznesenost, pač pa nam prikazujejo učence zmedene ("žalostne" Lk 24,17) in prestrašene (prim. Jn 20,19). Zato niso verjeli svetim ženam, ki so se vrnile od groba, in njihove "besede so se jim zdele kakor blodnja" (Lk 24,11; prim. Mr 16,11.13). Ko se je Jezus prikazal enajsterim na veliko noč zvečer, "je grajal njihovo nevero in trdosrčnost, ker niso verjeli tistim, ki so ga videli po vstajenju" (Mr 16,14).

644 Celo vpričo stvarnosti vstalega Jezusa učenci še dvomijo (prim. Lk 24,38), tako nemogoča se jim stvar zdi: mislijo, da vidijo duha (prim. Lk 24,39). "Od veselja še niso verjeli in so se čudili" (Lk 24,41). Tomaž je šel skoz isto preizkušnjo dvoma (prim. Jn 20,24-27) in še ob zadnjem prikazanju v Galileji, o katerem poroča Matej, "so nekateri dvomili" (Mt 28,17). Zato je domneva, po kateri naj bi bilo vstajenje "proizvod" vere (ali lahkovernosti) apostolov, brez podlage. Prav nasprotno, njihova vera v vstajenje se je porodila pod vplivom božje milosti iz neposrednega izkustva stvarnosti vstalega Jezusa.

Stanje Kristusove vstale človeške narave
645 Vstali Jezus vzpostavlja z učenci neposredne stike, po dotiku (prim. Lk 24,39; Jn 20,27) in z obedovanjem z njimi (prim. Lk 24,30.41-43; Jn 21,9.13-15). S tem jih povabi, naj spoznajo, da ni duh (prim. Lk 24,39), predvsem pa, da ugotovijo, da je vstalo telo, s katerim se jim predstavlja, isto, kot je bilo mučeno in križano, saj še nosi sledove trpljenja (prim. Lk 24,40; Jn 20,20.27). To pravo in stvarno telo pa ima vendar obenem nove lastnosti poveličanega telesa: vstali Jezus ni več postavljen v prostor in čas, temveč se more napraviti navzočega, kjer mu prija in kadar hoče (prim. Mt 28,9.16- 17; Lk 24,15.36; Jn 20,14.19.26; 21,4), kajti njegova človeška narava ne more biti več zadržana na zemlji in pripada le še Očetovemu božanskem območju (prim. Jn 20,17). Zaradi tega je tudi vstali Jezus popolnoma svoboden, da se prikaže, kakor hoče: pod videzom vrtnarja (prim. Jn 20,14.15) ali "v drugi podobi" (Mr 16,12), ne v tisti, ki je bila učencem domača, in to zato, da spodbudi njihovo vero (prim. Jn 20,14.16; 21,4.7).

646 Kristusovo vstajenje ni bilo vrnitev v zemeljsko življenje, kakršne so bile obuditve, ki jih je izvršil pred veliko nočjo: Jairova hči, mladenič iz Naima, Lazar. Ta dejstva so bila čudežni dogodki, vendar so čudežno ozdravljene osebe po Jezusovi moči spet dobile "navadno" zemeljsko življenje. Nekoč bodo spet umrle. Kristusovo vstajenje pa je bistveno drugačno. V svojem vstalem telesu preide od smrtnega stanja v drugačno življenje onkraj časa in prostora. Jezusovo telo je v vstajenju napolnjeno z močjo Svetega Duha; deležno je božjega življenja v stanju svojega poveličanja, tako da more sv. Pavel reči o Kristusu, da je "nebeški človek" (prim. 1 Kor 15,35-50).

Vstajenje kot presežen dogodek
647 "O noč", poje velikonočni 'Exsultet', "samo ti veš za trenutek, ko je Kristus prišel živ iz bivališča umrlih". Res nihče ni bil očividec samega dogodka vstajenja in noben evangelist ga ne opisuje. Nihče ni mogel reši, kako se je fizično izvršilo. Še manj je bilo zaznavno čutom njegovo najgloblje bistvo, prehod v drugačno življenje. Čeprav zgodovinski dogodek, ugotovljiv po znamenju praznega groba in po stvarnosti srečevanj apostolov z vstalim Kristusom, ne ostaja vstajenje nič manj, ker presega in prerašča zgodovino v srcu skrivnosti vere. Zato se vstali Kristus ne prikazuje svetu (prim. Jn 14,22), temveč svojim učencem, "tistim, ki so prišli z njim iz Galileje v Jeruzalem; ti so zdaj njegove priče pred ljudstvom" (Apd 13,31).


II. VSTAJENJE - DELO SVETE TROJICE

648 Kristusovo vstajenje je predmet vere, kolikor je to presežen poseg samega Boga v stvarstvo in v zgodovino. V njem tri Božje osebe khrati delujejo skupaj in razkrivajo svojo lastno izvirnost. Vstajenje se je zgodilo po moči Očeta, ki "je obudil od mrtvih" (prim. Apd 2,24) Kristusa, svojega Sina, in tako na popoln način uvedel njegovo človeško naravo, z njegovim telesom, v Trojico. Jezus je dokončno razodet kot "Božji Sin po duhu svetosti po obujenju od mrtvih" (Rim 1,3-4). Sv. Pavel poudarja razkritje božje moči (prim. Rim 6,4; 2 Kor 13,4; Flp 3,10; Ef 1,19-22; Heb 7,16) po delovanju Svetega Duha, ki je oživil mrtvo Jezusovo človeško naravo in jo poklical k veličastvu Gospoda.

649 Tudi Sin izvršuje svoje vstajenje v moči svoje božje moči. Jezus napove, da bo Sin človekov moral veliko trpeti, umreti in nato vstati od mrtvih (aktivni pomen besede) (prim. Mr 8,31; 9,9-31; 10,34). Drugje izrecno izjavlja: "Svoje življenje dajem, da ga spet prejmem ... Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem" (Jn 10,17-18). "Verujemo ..., da je Jezus umrl in vstal" (1 Tes 4,14).

650 Cerkveni očetje zrejo na vstajenje z gledišča Kristusove božje Osebe, ki je ostala združena z njegovo dušo in telesom, ki ju je smrt ločila: "Po enosti božje narave, ki ostaja navzoča v obeh človeških delih, se le-ta znova združita. Tako nastopi smrt z ločitvijo obeh človeških sestavin, vstajenje pa z združitvijo obeh ločenih delov" (sv. Gregor iz Nise, res. 1; prim. tudi DS 325, 369; 539).


III. SMISEL IN ZVELIČAVNI POMEN VSTAJENJA

651 "Če Kristus ni vstal, je naše oznanilo prazno in tudi vaša vera prazna" (1 Kor 15,14). Vstajenje je predvsem potrditev vsega, kar je Kristus sam storil in učil. Vse resnice, tudi najbolj nedostopne človekovemu duhu, postanejo utemeljene, če je Kristus z vstajenjem dal dokončen dokaz za svojo božjo oblast, kot je bil obljubil.

652 Kristusovo vstajenje je izpolnitev starozaveznih obljub (prim. Lk 24,26-27.44- 48) in obljub samega Jezusa med njegovim zemeljskim življenjem (prim. Mt 28,6; Mr 16,7; Lk 24,6-7). Izraz "kakor je v knjigah Svetega pisma" (prim. 1 Kor 15,3-4 in nicejsko-carigrajsko veroizpoved) nakazuje, da je Kristusovo vstajenje izpolnilo te napovedi.

653 Resnica o Jezusovem božanstvu je z njegovim vstajenjem potrjena. Rekel je: "Ko boste povzdignili Sina človekovega, boste spoznali, da SEM JAZ" (Jn 8,28). Vstajenje Križanega je dokazalo, da je bil res "JAZ SEM", Božji Sin in Bog sam. Sv. Pavel je mogel Judom izjaviti: "Obljubo, dano očetom, je Bog izpolnil nad nami ...; obudil je Jezusa, kakor je zapisano v prvem psalmu: Ti si moj Sin, danes sem te rodil" (Apd 13,32.34; prim. Ps 2,7). Kristusovo vstajenje je tesno povezano s skrivnostjo učlovečenja Božjega Sina. Je njena dopolnitev po večnem Božjem načrtu.

654 V velikonočni skrivnosti je dvojen vidik: s svojo smrtjo nas rešuje greha, s svojim vstajenjem nam odpira dostop do novega življenja. Vstajenje je najprej opravičenje, ki nas spet postavlja v božjo milost (prim. Rim 4,25), "da bi prav tako, kakor je Kristus po veličastnem Očetovem posegu vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novega življenja" (Rim 6,4). Obstaja v zmagi nad smrtjo greha in v novi deležnosti milosti (prim. Ef 2,4-5; 1 Pt 1,3). Uresničuje posinovljenje, kajti ljudje postanemo Kristusovi bratje, kakor Jezus sam imenuje učence po svojem vstajenju: "Pojdita in sporočita mojim bratom" (Mt 28,10; Jn 20,17). Bratje ne po naravi, marveč po daru milosti, ker to posinovljenje daje stvarno deležnost pri življenju edinega Sina, ki se je v polnosti razodelo v njegovem vstajenju.

655 Končno je Kristusovo vstajenje in vstali Kristus sam, počelo in izvir našega prihodnjega vstajenja: "Kristus je vstal, prvenec tistih, ki so zaspali ..., kakor v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni" (1 Kor 15,20-22). V pričakovanju te dovršitve vstali Kristus živi v srcu svojih vernikov. V njem kristjani že "okušajo moči prihodnjega sveta" (Heb 6,5) in njihovo življenje Kristus priteguje v naročje božjega življenja (prim. Kol 3,1-3), "da bi ne živeli več sebi, ampak tistemu, ki je zanje umrl in vstal" (2 Kor 5,15).


NA KRATKO
656 Vera v vstajenje ima za predmet dogodek, katerega hkrati zgodovinsko izpričujejo učenci, ki so stvarno srečali Vstalega, in ki je skrivnostno presežen, ker je to vstop Kristusove človeške narave v božjo slavo.

657 Prazni grob in povoji na tleh sami po sebi kažejo na to, da je Kristusovo telo po božji moči ušlo vezem smrti in trohnjenju. Učence pripravijo na srečanje z Vstalim.

658 Kristus, "prvorojenec med vstalimi od mrtvih" (Kol 1,18), je počelo našega vstajenja, že sedaj po opravičenju naše duše (prim. Rim 6,4), pozneje pa po oživitvi našega telesa (prim. Rim 8,11).







All the contents on this site are copyrighted ©.