Papež med krizmeno mašo: Maziljenost duhovnika se mora razliti na periferije človeškega
življenja
VATIKAN (četrtek, 28. marec 2013, RV) – Frančišek je danes dopoldne prvič
kot papež in rimski škof daroval krizmeno mašo v baziliki sv. Petra. Ob njem je somaševalo
okoli 1600 kardinalov, škofov in duhovnikov, ki so med bogoslužjem obnovili svoje
duhovniške obljube in tako pokazali povezanost s škofom in Cerkvijo. Med mašo je papež
tudi blagoslovil olja, ki se bodo nato čez leto uporabljala pri podeljevanju zakramentov.
V pridigi je izpostavil, da se dobrega duhovnika prepozna po tem, kako je maziljeno
njegovo ljudstvo. V Psalmu 133 namreč beremo, kako se dragoceno olje, s katerim je
maziljen Aron, ne zaustavi samo na glavi, ampak teče na brado, na njegovo duhovniško
obleko, razlije se in doseže 'periferije'. Njegovo maziljenje je za revne, jetnike,
bolne, za žalostne in osamljene.
Maziljenost duhovnika se mora razliti do
periferij vsakdanjega življenja »Ko so naši ljudje maziljeni z oljem veselja,
se to opazi; na primer, ko grejo od maše z obrazom tistega, ki je prejel veselo novico,«
je zatrdil papež Frančišek. Ljudje namreč z veseljem sprejemajo evangelij, ki ga duhovniki
oznanjajo, ko ta doseže njihovo vsakdanje življenje, ko pride do obrobij realnosti,
ko razsvetli mejne razmere, 'periferije', kjer je verno ljudstvo bolj izpostavljeno
vdorom tistih, ki ga hočejo oropati njegove vere. Ljudje se nam zahvaljujejo, ker
čutijo, da smo molili z realnostjo njihovega vsakdanjega življenja, njihove bolečine
in veselja, stiske in upanja. In ko čutijo, da prijetni vonj Maziljenca, Kristusa,
prihaja preko nas, so spodbujeni, da nam zaupajo vse tisto, kar želijo, da pride do
Gospoda. Prošnje vernikov za molitev ali za blagoslov so po papeževih besedah znamenje,
da je maziljenje prispelo na periferije, kajti spremenilo se je v prošnje. »Ko
smo v takem odnosu z Bogom in njegovim ljudstvom in milost prihaja po nas, takrat
smo duhovniki, posredniki med Bogom in ljudmi,« je dejal Frančišek in poudaril:
»Vedno moramo poživljati milost in v vsaki prošnji, včasih tudi neprimerni, včasih
zgolj materialni ali celo banalni – kar pa je le na videz –, slutiti željo
naših ljudi, da bi bili maziljeni z dišavnim oljem, saj vedo, da ga mi imamo.« Slutiti
in čutiti, kot je Gospod čutil bridkost, polno upanja žene, ki je krvavela, ko se
je dotaknila roba njegove obleke. V tem trenutku Jezus, sredi množice, ki ga obdaja
z vseh strani, uteleša vso lepoto Aronove duhovniške obleke, z oljem, ki teče po njej.
To je bila skrita lepota, ki pa je svetila le za oči, polne vere, te žene, ki je trpela.
Učenci, bodoči duhovniki, ne vidijo, ne dojamejo: v 'življenjski periferiji' vidijo
samo površinskost množice, ki pritiska na Jezusa. Gospod pa, nasprotno, čuti moč božjega
maziljenja, ki prihaja do roba njegovega plašča.
Duhovnik mora stopiti iz
sebe Tako morajo po papeževih besedah tudi duhovniki izstopiti in doživeti
svoje maziljenje, njegovo moč in odrešenjsko učinkovitost: »stopiti v 'periferije',
kjer je trpljenje, kjer je prelita kri, kjer je slepota, ki želi videti, kjer so ujetniki
mnogih zlobnih vladarjev«. Frančišek je nadaljeval, da Gospoda ne srečamo v samodoživljanju
in samoopazovanju: tečaji samopomoči so lahko koristni, vendar pa živeti duhovniško
življenje od enega do drugega tečaja, od ene do druge metode, vodi v to, da postanemo
pelagiani, zmanjšamo moč milosti, ki deluje in raste v tisti meri, v kateri z vero
stopimo iz sebe, damo sebe in damo evangelij drugim, damo to malo maziljenja, ki ga
imamo, tistim, ki nimajo nič od ničesar.
»Bodite pastirji z 'vonjem po ovcah'« Ob
duhovniku, ki malo stopa iz sebe, ki malo mazili, se izgublja najboljše od našega
ljudstva, tisto, kar lahko spodbudi najgloblji del njegovega duhovniškega srca. Kdor
ne stopi iz sebe, namesto da bi bil posrednik, počasi postaja upravitelj. Slednji
'je že prejel svoje plačilo' in ker ne daje svojega srca, ne dobi ljubeče zahvale,
ki izvira iz srca. »Od tukaj prihaja nezadovoljstvo nekaterih, ki postanejo žalostni
duhovniki in neke vrste zbiratelji starin ali pa novosti, namesto da bi bili pastirji
z 'vonjem po ovcah', pastirji sredi svoje črede, ribiči ljudi,« je izpostavil
papež Frančišek ter duhovnike pozval: »To vas prosim: bodite pastirji z 'vonjem
po ovcah'.« Res je, da nas vse ogroža tako imenovana kriza duhovniške identitete,
je nadaljeval papež. Vendar pa znamo zdrobiti njen val, lahko odrinemo na odprto in
v Gospodovem imenu vržemo mreže. Prav je, da nas sama realnost vodi tja, kjer se to,
kar smo po milosti, jasno pokaže kot čista milost; na tem morji sedanjega sveta, kjer
nam koristi samo maziljenje in kjer so mreže polne samo, ko se jih vrže v imenu Njega,
ki smo se mu izročili: Jezusa.