Papež Frančišek na začetku svete maše v stolnici sv. Janeza v Lateranu umeščen kot rimski škof

RIM (nedelja, 7. april 2013, RV) – »Dragi bratje in sestre, z veseljem prvič obhajam evharistijo v tej lateranski baziliki, stolnici rimskega škofa. Skupaj hodimo v luči vstalega Kristusa.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo v baziliki sv. Janeza v Lateranu, med katero je bil umeščen kot rimski škof. Potem, ko se je papež Frančišek usedel na škofovski sedež so mu izrazili pokorščino prestavniki rimske cerkvene skupnosti, najprej rimski vikar kardinal Vallini, zatem dva pomožna škofa, po en predstavnik župnikov, kaplanov, stalnih diakonov, redovnikov, redovnic, zatem 6 članska predstavnica družin ter laik in laikinja.

Pred začetkom svete maše je papež Frančišek na trgu pred rimskim vikariatom, ki se je do sedaj imenoval Trg sv. Janeza v Lateranu, odkril ploščo, s katero je trg dobil ime po bl. Janezu Pavlu II.

Papež Frančišek je v homiliji omenil, da danes obhajmo drugo velikonočno nedeljo, ki se imenuje tudi nedelja Božjega usmiljenja. »Kako lepa je resničnost vere za naše življenje, torej Božje usmiljenje, tako velika in tako globoka ljubezen Boga do nas. Ljubezen, ki nikoli ne umanka, ki nas vedno prime za roko in nas podpira, ponovno dvigne, vodi.«

Sveti oče je nadalje v homiliji pokazal na potrpežljivo Božje usmiljenje Vstalega Jezusa z apostolom Tomažem, ki po enem tednu priznal svojo revščino, svojo majhno vero: »Moj Gospod in moj Bog«. Nadalje z apostolom Petrom, ki se je po trikratni zatajitvi srečal z Jezusovim pogledom. Podobno je moral biti Bog potrpežljiv z dvema učencema na poti v Emavs. »Bog je z nami potrpežljiv zato, ker nas ljubi in kdor ljubi razume, upa, vliva zaupanje, ne zapušča, ne pretga vezi, zna odpuščati. V našem krščanskem življenju se spominjajmo tega, da nas Bog vedno čaka, tudi ko smo se oddaljili! On ni nikoli daleč, in če se vrnemo k Njemu, nas je pripravljen objeti.« Sveti oče je tudi v priliki o usmiljenem očetu ter izgubljenem sinu pokazal na potrpežljivo Božje usmiljenje.

Papež Frančišek je potem, ko je z več primeri pokazal na potrpežljivo Božje usmiljenje, podal še naslednji pomemben vidik: »Božja potrpežljivost pa mora v nas naleteti na pogum, vrniti se nazaj k Njemu, ne glede kakšna napaka, kakšen greh je bil v našem življenju. Jezus je povabil Tomaža, naj da roko v njegove rane na roki, na stopalih, v njegovo prebodeno stran. Tudi mi lahko vstopimo v Jezusove rane, jih se v resnici dotaknemo. To se zgodi vsakič, ko v veri prejmemo zakramente.«

Audio: