2013-05-15 20:37:32

Mednarodni simpozij Šola kot prostor dialoga med vero, znanostjo in umetnostjo


ŠENTVID (petek, sobota, 10. in 11. maj 2013, RV) V Zavodu sv. Stanislava, poteka od 9. do 12. maja 2013 m mednarodni simpozij z naslovom Šola kot prostor dialoga med vero, znanostjo in umetnostjo.


Pomen etike za prihodnost družbe
Prof. dr. Jože Trontelj, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti: Etika kot most med znanostjo in vero

Audio predavanja: RealAudioMP3


Prof. dr. Günter Virt, član etične komisije pri EU v Bruslju: Evropska etika in njena vloga pri sprejemanju zakonodaje EU; prispevek teološkega etika v sekularizirani Evropi

Audio predavanja: RealAudioMP3


Mag. Klemen Žumer, svetovalec v Evropskem parlamentu, nekdanji dijak ŠKG: Etika in mladi konkretno

Audio predavanja: RealAudioMP3


Prepletetanje vere in znanosti
Prof. dr. Anton Jamnik, škof, profesor filozofije na Teološki fakulteti UL, nekdanji direktor Zavoda sv. Stanislava: Kaj pa, če je vera samo iluzija?

Audio predavanja: RealAudioMP3


Mag. Nasta Zupančič, profesorica kemije na ŠKG: Vera in umetnost v poučevanju kemije

Audio predavanja: RealAudioMP3


Dr. Drago Čepar, nekdanji direktor Urada za verske skupnosti: Veri in omiki

Audio predavanja: RealAudioMP3


Jošt Klemenc, dr. med., nekdanji dijak ŠKG

Audio predavanja: RealAudioMP3



Kulturna razsežnost vere
Doc. dr. Igor Škamperle, docent sociologije na Filozofski fakulteti UL: Verska vzgoja kot dejavnik oblikovanja osebne in kolektivne identitete

Audio predavanja: RealAudioMP3


Doc. dr. Brane Senegačnik, docent na oddelku za klasično filologijo na Filozofski fakulteti UL: Srečanje z nerazložljivim (Kako brati poezijo v šoli?)

Audio predavanja: RealAudioMP3


Olivera Koprivica, profesorica religijskega pouka iz Srbije

Audio prispevka: RealAudioMP3


Jože Kurinčič, profesor slovenščine na ŠKG: Sveto v poeziji

Audio predavanja: RealAudioMP3



Vloga religijskega pouka v šoli
Dr. Monika Prettenthaler, profesorica religijskega pouka na gimnaziji in znanstvena sodelavka na Univerzi v Gradcu: »Drug z drugim v večji svet …“ (Janez Pavel II.) Povabilo k dialogu med vero, znanostjo in umetnostjo – primeri iz učbenikov za religijski pouk

Audio predavanja: RealAudioMP3


Prof. dr. Niko Tunjić, profesor na Teološki fakulteti na Reki in ravnatelj Salezijanske klasične gimnazije na Reki: Kultura šole, kjer se živi vera in poučuje znanje

Audio predavanja: RealAudioMP3


Prof. dr. Gustáv Kovács, profesor filozofije na Visoki teološki šoli v Pécsu, in Attila Szücs: Pogledi in mnenja madžarskih dijakov o tehnikah umetne oploditve

Audio prispevkov: RealAudioMP3


Mag. Gregor Celestina, profesor vere in kulture na ŠKG: VIK v 2. letniku: med vero, znanostjo in umetnostjo

Audio predavanja: RealAudioMP3



Vera in znanost
Prof. dr. Anton Stres, ljubljanski nadškof

Audio nagovora: RealAudioMP3


Dr. Edvard Kobal, kemik, direktor Slovenske znanstvene fundacije: Mlad človek v procesu uravnoteženega iskanja smisla, resnice in lepote

Audio predavanja: RealAudioMP3


Prof. dr. Franc Cvelbar, fizik: Ratzinger in Einstein: vera in znanost

Audio predavanja: RealAudioMP3


Prof. dr. Ivan Štuhec, profesor moralne teologije na Teološki fakulteti UL in direktor Zavoda A. M. Slomška: Šola kot prostor dialoga med vero in znanostjo v sekularni družbi
Audio predavanja: RealAudioMP3


Meje znanosti in vere

Prof. dr. Branko Klun, profesor filozofije na Teološki fakulteti UL: Problem metodološkega razlikovanja med znanostjo, filozofijo in vero

Audio predavanja: RealAudioMP3


Jože Mlakar, prof., nekdanji ravnatelj ŠKG: Od vere do znanosti

Audio predavanja: RealAudioMP3


Marko Weilguny, dipl. filozof in sociolog, nekdanji dijak ŠKG: Ozkost ali širina vere

Audio predavanja: RealAudioMP3



Mednarodne izkušnje

Bob van den Ven, nekdanji ravnatelj iz Nizozemske: Nizozemska katoliška šola v sekulariziranem družbenem okolju

Audio predavanja (ANG): RealAudioMP3


Kina Kotlarska, ravnateljica iz Bolgarije: Religija v šoli v post-komunistični Bolgariji (Predavanje s prevajanjem v francoščini)

Audio predavanja (FRA): RealAudioMP3


Mag. Tone Česen, profesor vere in kulture na ŠKG: Medpredmetno povezovanje v okviru antičnih dni

Audio predavanja (ANG): RealAudioMP3


Simon Malmenvall, študent ruščine in zgodovine, nekdanji dijak ŠKG: Dvojna izkušnja: Katoliška identiteta med celostnostjo in vsrkavanjem postmoderne popularne kulture

Audio predavanja: RealAudioMP3



Evolucija in stvarjenje

Doc. dr. Roman Globokar, docent moralne teologije na Teološki fakulteti UL in direktor Zavoda sv. Stanislava: Vera v Boga Stvarnika in Darwinova evolucija

Audio predavanja: RealAudioMP3


Mag. Jernej Pisk, profesor filozofije in športa na ŠKG: Med znanostjo in vero v šolskih klopeh: zmešnjava pojmov in konceptov

Audio predavanja: RealAudioMP3


Ana Bavec, profesorica biologije na ŠKG: Evolucija lepega

Audio predavanja: RealAudioMP3



Abstraktnost in podoba

Mag. Gregor Pavlič, profesor matematike na ŠKG: Cerkev in matematika na prelomu 1. tisočletja

Audio predavanja: RealAudioMP3


Mag. Janez Šparovec, profesor matematike na ŠKG: Med končnim in neskončnim

Audio predavanja: RealAudioMP3


Mag. Bernarda Podlipnik, profesorica slovenščine in umetnostne zgodovine na ŠKG

Audio predavanja: RealAudioMP3


Nina Malovrh, oblikovalka, nekdanja dijakinja ŠKG

Audio predavanja: RealAudioMP3



Humanizem in presežnost

Mirjam Erce Vratuša, profesorica psihologije na ŠKG: Ali lahko na vprašanje smisla odgovorim z znanostjo?

Audio predavanja: RealAudioMP3


Neža Karlin, profesorica latinščine in grščine na ŠKG: Klasični jeziki v dialogu z vero, znanostjo in umetnostjo – primeri iz šolske prakse

Audio predavanja: RealAudioMP3


Martin Zlobko, profesor vere in kulture: Človekov religijski/transcendentni pogled skozi oči umetnosti

Audio predavanja: RealAudioMP3


Tadej Rifel, doktorand filozofije, nekdanji dijak ŠKG: Skozi oči animatorja

Audio predavanja: RealAudioMP3



Vera in umetnost

Alojz Rebula, pisatelj: Vera, znanost, umetnost in transcendenca (predavanje prebrala njegova žena Zora Tavčar)

Audio predavanja: RealAudioMP3


doc. dr. Jurij Selan, slikar: Umetnost kot vzgoja za odgovornost

Audio predavanja: RealAudioMP3


Robert Dolinar, arhitekt: O materiji in skrivnosti

Audio predavanja: RealAudioMP3


Milada Kalezić, igralka

Audio predavanja: RealAudioMP3


Gregor Čušin, igralec: O kulturi in umetnosti, o obredu in predstavi

Audio predavanja: RealAudioMP3


Etika je most med znanostjo in vero

Prof. dr. Jože Trontelj, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Do razvoja civilizacije, kot jo poznamo danes, je pripeljalo predvsem znanje, zbrano na podlagi opazovanja in izkušenj. V zadnjih dveh stoletjih ga je silovito pospešila znanost. Napredek in razvoj sta čarobna pojma, vendar imata tudi svojo senčno stran. Vsak novi košček znanja, na primer kako vstaviti neki gen v neki mikroorganizem, čeprav je bil pridobljen s poštenim znanstvenim delom, z neoporečnimi cilji in metodami, lahko odpre možnost resne zlorabe. Vsako pridobivanje znanja je združeno z novo, posebno odgovornostjo, ki je spočetka lahko nepričakovana in celo neopazna. Danes raste znanje s hitrostjo, ki nas fascinira. Vzporedno raste tveganje zlorab znanstvenih dosežkov. A možnost slabih posledic zlorab narašča eksponenčno. Znanost ni samo močno orodje, ampak tudi uničujoče orožje. Človeštvo si je z njo spremenilo življenje v dobrem in v slabem, spreminja pa tudi podobo našega planeta.

Zgodnje opozorilo človeštvu je svetopisemska zgodba o iskanju znanja. Ko sta Adam in Eva ugriznila v prepovedani sad z rajskega drevesa spoznanja dobrega in zla, sta se za vedno odpovedala nedolžni sreči nevednosti (Geneza 2:16-17). Zunaj raja pa se je nevednost spremenila v šibkost. Znanje je pridobilo položaj pozitivne vrednote, a tudi lastnost moči. Njegova razpoložljivost za zlorabe je hitro začela ogrožati lastnikove sosede, pa tudi druga živa bitja. Lastniki bolj naprednega znanja, orodij in orožij so pridobili prednost pred drugimi in so svojo večjo moč lahko izrabili za uresničevanje svojih interesov na škodo drugih. Z rastočim znanjem sta se večala tudi doseg in moč grožnje drugim. Grožnje te vrste niso uperjene samo proti posameznikom in skupinam, ampak tudi proti narodom. Pred njimi niso varni niti veliki deli človeštva in planetarna živa narava. Posedovanje znanja je torej neločljivo povezano z odgovornostjo.

V etiki in zakonih ima odnos med znanjem in odgovornostjo daljnosežne učinke. V preprostem primeru sodne obravnave zaradi kaznivega dejanja ima obtoženčeva vednost ali nevednost glede kakega ključnega dejstva za posledico obsodilno ali oprostilno sodbo. Po drugi strani, nepoznavanje zakonov ne šteje kot olajševalna okoliščina. Znanje je pojav z mnogimi obrazi, lastniku pogosto ne prinaša samo koristi, ampak tudi tudi breme dolžnosti. Imamo tudi pravico do nevednosti. Tako mora zdravnik, na primer, spoštovati našo željo, da ne želimo izvedeti diagnoze in prognoze, čeprav so tudi tu izjeme. Pravica volilcev, da se ne dajo poučiti o podrobnostih dnevne politike in družbenih problemov, zasedaj še ni sporna. Morda pa bomo kmalu dočakali dan, ko se bo tudi to zgodilo.

Dostojanstvo človeškega bitja ni samo teološki postulat z močnim svetopisemskim temeljem. Je tudi podlaga za koncept svetosti človeškega življenja. S tem je edinstveno varovalo proti mnogim grozečim zlorabam znanosti, kot tudi proti zlorabam moči na drugih poljih človeških dejavnosti. Dostojanstvo človeškega bitja je temeljna, univerzalna sprejeta podlaga človekovih pravic. Tako ni presenetljivo, da so ga med vsemi etičnimi načeli kot glavnega napadli tako imenovani praktični ali utilitarni etiki, ki skušajo kot vodilno merilo v moralni presoji uvesti načelo koristnosti. Ni presenetljivo, da je napad prišel prav iz krogov, ki so se oglasili z zahtevo po reviziji človekovih pravic kot koncepta. Je pa presenetljivo, kako širok razpon velikih etičnih opredelitev naj bi se spremenil po uveljavitvi novega merila. Med njimi so relativizacija pravice človeškega bitja do življenja, uporaba človeških bitij kot sredstva, človeški organi, nerojeni otroci in človeške osebe kot tržno blago. Pripisovanje najvišjega ugleda zdravju, telesnim in intelektualnim sposobnostim, zmagovalnemu tekmovanju. Praktični etiki so objavili šokantne zahteve, da bi morali starše zakonsko zavezati k uporabi razpoložljivih novih metod in sredstev za žlahtnjenje njihovih otrok – od zdravil za boljši razum, spoznavne sposobnosti, spomin in večjo budnost, do posegov v njihovo dedno snov, da se bodo izboljšave telesnih in duševnih lastnosti prenašale v naslednje rodove. Zveni znano: podobno so razmišljali ideologi nacizma. Spiegel je nedavno objavil intervju z Götzem Alyjem, nemškim zgodovinarjem, ki je morda največji poznavalec državnega programa evtanazije v nacistični Nemčiji, ima pa osebno bolečo izkušnjo s prizadetim otrokom. Spiegel je vprašal: “Vemo, da nas model človeške popolnosti spremeni v pošasti. Cerkev izgublja svoj vpliv, na moralnem področju ostaja praznina. Ali potrebujemo novo etiko?” Zgodovinar je odgovoril: “Ja, preoblikovati moramo moralne standarde. Ljudje morajo postaviti meje svojim dejanjem in željam. V Sv. pismu je lépo in zelo radikalno opozorilo: Človek je ustvarjen po božji podobi, ne glede na to, kako bolan, reven ali poškodovan je. To maksimo moramo prenesti v našo sekularno in ustavno samopodobo.” Zgodovina je polna tragičnih primerov, ki kažejo, kaj se zgodi, če ignoriramo to opozorilo. Kakšna napaka je odreči spoštovanje človeškega dostojanstva in se poskusiti igrati Boga. A kot je pripomnil Spieglov novinar, oni, ki se ne morejo spominjati preteklosti, so obsojeni na ponavljanje lekcije. Lahko bi dodali, da bodo te lekcije vse bolj boleče. In da moramo spoštovanje v primerni obliki priznati vsemu življenju na Zemlji.

Prejšnji mesec je umrl Robert Edwards, izumitelj zunajtelesne oploditve z biomedicinsko pomočjo. Rečeno je bilo, da je s svojim delom problikoval svet. Pred 10 leti je izjavil za London Times: “Hotel sem ugotoviti, kdo je pravzaprav gospodar: Bog ali znanstveniki v laboratoriju.« In si je ošabno odgovoril: »To smo mi!« (M. Cook, Mercator Net, Tuesday, 16 April 2013).

Že po tradiciji je znanost povezana z intelektualno svobodo, to je svobodo misli in svobodo govora. Ti dve temeljni človekovi pravici, ki seveda ne veljata samo v znanosti, sta bili hudo kršeni v avtokratskih režimih prejšnjih stoletij. Vendar se kršitve nadaljujejo še v našo dobo

in na tleh modernih demokratičnih držav. Na avstralski Tasmaniji je v obravnavi zakon, ki grozi s strogimi kaznimi ljudem, ki bi izrazili svoje nasprotovanje umetnemu splavu. Kdor bi kaj takega rekel bližje kot 150 m od klinike, bi tvegal globo 65.000 dolarjev in enoleten zapor (dve najbolj obiskani cerkvi v Hobartu sta znotraj tega kroga). Zdravnik, ki uveljavlja ugovor vesti in ne bi napotil ženske na splav drugam, tvega izgubo licence. Prav zdaj ta kazen grozi zdravniku, ki ni ustrezno napotil ženske, ki je želela splaviti 19-tedenski dekliški zarodek, ker sta starša hotela dečka.

Znanstveni dosežki zadnjih desetletij so odprli nove možnosti in seveda s tem nove skušnjave za ravnanja, ki so doslej veljala za nemoralna ali v nasprotju z zakonom ali oboje. Nekatera odprto zagovarjajo utilitarni etiki: Svobodna trgovina s človeškimi organi, ki se zlahka poveže s trgovino z ljudmi. Kloniranje človeških bitij z namenom, da se rodijo otroci. Žlahtnjenje človeka, kar pomeni uporabo medicine in biologije za oplemenitenje telesnih lastnosti in duševnih sposobnosti nad naravnimi mejami, tudi s pomočjo posegov, ki bodo spremenili genom otrok in njihovih potomcev. Evgenični programi in vitro, na umetno ustvarjenih človeških zarodkih, gensko spremenjenih skozi zaporedje hitro menjanih generacij, z namenom laboratorijskega pridelovanja novih vrst ljudi z zaželenimi dednimi lastnostmi. Pravica matere ali očeta, da usmrtita svoje novorojence ali tudi nekoliko starejše otroke, če jih nočeta več – kot bolj nevtralen izraz priporočajo porojstni splav namesto besed infanticid ali evtanazija. In končno, odprava načela dostojanstva človeškega bitja kot neuporabnega koncepta. To bi omogočilo ponovno presojo in omejitev človekovih pravic, kot so danes (prebogato) zapisane v mednarodnih konvencijah.

Argument spolzkega klanca se večkrat uporablja kot svarilo pred postopno liberalizacijo etičnih prepovedi. Ko stopite na tak klanec, vam že po nekaj korakih spodrsne. Padete in drčite vse hitreje navzdol, ustavite se šele na dnu. Včasih se zdi prav, da se zaradi zelo posebnih okoliščin dovoli neka opravičljiva izjema in se dopusti sicer prepovedano ravnanje. A kmalu pride nova zahteva za enako dovoljenje na podlagi nekoliko podobnih okoliščin. Praktično smo prisiljeni dopustiti tudi to. Potem pride vrsta bolj oddaljenih primerov, ki tudi zase terjajo novo svoboščino. Status izjeme izgine. Nova praksa postane splošna in kmalu jo prizna tudi zakon.

Nekateri libertarni misleci se iz argumenta spolzkega klanca norčujejo in obstoj tega mehanizma zanikajo. A prav v etiki imamo vrsto prepričljivih primerov. Oploditev z biomedicinsko pomočjo je bila najprej na razpolago le za neplodne pare. Potem je postala dosegljiva ženskam brez vsakršne medicinske indikacije, tudi za tiste brez moškega partnerja. Možna je postala posthumna oploditev. V obeh primerih je bila ignorirana pravica otroka do očeta. Nedavno smo izvedeli, da je vodilni forum za klinike za OBMP v ZDA prižgal zeleno luč za oplojevanje žensk nad 50. letom. To se bo seveda dogajalo z darovanimi jajčnimi celicami. Ignorirana bo pravica otrok do staršev primerne starosti in pričakovane dobe preživetja. Že odprej pa je zunajtelesno oplojevanje v nekaterih državah dovoljeno za pridobivanje človeških zarodkov za raziskave.

Mehanizem spolzkega klanca je celo bolj očiten pri nizozemski in belgijski praksi evtanazije, ki je ušla izven zakonskih mej in izpod nadzora celo po uradnih statistikah (Alex Schadenberg: Euthanasia is out of control in the Netherlands - New Dutch Statistics Life Site News, Tue Sep 25, 2012). V 30 letih je Nizozemska zdrsnila od samomora z zdravnikovo pomočjo do evtanazije, od evtanazije bolnih na smrt do evtanazije kronično bolnih, od usmrtitve bolnikov s somatsko boleznijo v usmrtitve duševnih bolnikov, od usmrtitev duševnih bolnikov do usmrtitev zaradi psihičnega stresa ali duševnih bolečin, od usmrtitev na zahtevo pacientov v neprostovoljne usmrtitve, oz. kot jih Nizozemci rajši imenujejo, “pokončanje pacienta brez izrecne zahteve” (“termination of the patient without explicit request”).

Znanost in tehnologija povečujeta smrtonosno učinkovitost klasičnih orožij in razvijata nova, celo bolj učinkovita. Oboroženi konflikt je sramoten efemizem za najgrše deviacije od etike in morale. Uničujoči napadi so opogosto uperjeni proti civilnemu prebivalstvu. V ozadju teh umazanih, okrutnih in krvavih spopadov je mogoče odkriti pokvarjene interese močnih posameznikov, političnih skupin, držav. Streljanje, bombardiranje, masakriranje nedolžnih civilistov, moških, žensk, otrok, celo raba bojnih strupov proti neoboroženim, nemočnim človeškim bitjem, zaradi pridobivanja in varovanja strateških, političnih in finančnih koristi velikih sil so divjaška dejanja velezločincev, ki se skrivajo pod uglednimi imeni svetovnih politikov in lobijev za njimi. Nekaznovano klanje nemočnih civilistov se dogaja dobesedno pred našimi očmi v delih Afrike in Srednjega vzhoda, ta čas najbolj vidno v južnem Sudanu in v Maliju ter v Siriji. Umazana igra politikov velesil je očitna vsem. Dokler se bodo dogajala ta divjaštva in se jih ničhe ne bo zares potrudil ustaviti, bo vest vseh ljudi omadeževana. Zagotavljanja nacionalnih in svetovnih voditeljev, da se trudijo graditi družbe na temeljih miru, pravičnosti in blaginje, so prazne fraze, ki ne prepričajo nikogar. Pojem dobrohotnost v politiki že dolgo nima mesta – stoletja, morda tisočletja.

Lahko povzamemo, da znanost s svojimi dosežki spreminja človeška življenja. Mnoge spremembe vidimo kot izboljšave kakovosti življenja. V današnjem času mnogi milijoni ljudi v Aziji, Afriki, latinski Ameriki in drugod napredujejo iz najnižjega v srednji razred. To je zelo pozitivna sprememba. Vendar je njena cena velikanska. Plačala jo bosta v glavnem planetarna narava in okolje. Del stroška pa bodo morale nase vzeti moralne vrednote. Razpoložljivost novih materialnih dobrin sproža nove želje, te pa so pritisk za več svoboščin. Prostor in viri so vse bolj omejeni, zato bo tekmovanje zanje vse trše. V tekmi bo najpomembnejša surova moč, ne pa pravila in poštena igra. Končni rezultat bo upad, ne rast blaginje, manjša varnost in nižja kakovost življenja za vse, od najrevneših do najbogatejših. Vrednote, ki prispevajo k človeški sreči, kot so prijateljstvo in dobrohotnost, ljubezen in nesebičnost, iskrenost in odprtost, bodo polagoma upadale. Vera bo redka resna sila, ki bo delovala v nasprotni smeri, to je h krepitvi etičnih vrednot. Etika je bistven vezni člen med vrednotami in srečo. Etika je temelj pravičnosti. Mednarodno pravo in sistem za njegovo uveljavitev sta danes edina praktična, čeprav nezadostna obrambna mehanizma proti usodnim globalnim spopadom.

Moralne omejitve so nujni pogoj za preživetje vsake družbe. Po tradiciji so jih podajale religije. V današnjih sekularnih družbah je moč vere upadla. Po drugi strani pa je razvoj znanosti in tehnologije prek silnic trgov prinesel nove potrebe po blaginji, resnične ali umišljene. Te pa so človeštvo spremenile v neke vrste globalno porabniško družbo. Sistem vrednot se je močno nagnil na stran sekularne, utilitarne, libertarne miselnosti. Čeprav se ta proces, ki ga podpira mnogo vplivnih filozofov in etikov bogatih zahodnih družb, še vedno nadaljuje, se na drugi strani krepi tudi nasprotno gibanje. Vse več ljudi se zaveda, da načelo spolzkega klanca res deluje in izpostavlja naše družbe naraščajoči nevarnosti moralnega in materialnega sesutja. Etika ima edinstven položaj, da svari pred zlorabami znanosti na eni strani in da krepi zavedanje tradicionalnih vrednot na drugi. Govorim o uporabni, aplicirani etiki, ki je blizu situacijam resničnega življenja. Take so posamezne teme bioetike. Humanistika in družboslovje, vključno s tradicionalno filozofsko etiko, sta lahko v dragoceno pomoč v razpravi z utilitarno ali praktično etiko. Po drugi strani pa se etika uči pri veri. Že kratek pregled impresivnega dela Usmerjevalnega odbora za bioetiko Sveta Evrope, ki ga sestavljajo vladne delegacije ta čas 47 držav širše Evrope kaže presenetljivo veliko ujemanje etičnih načel krščanstva in multikulturnih, bolj ali manj sekularnih družb širše Evrope. V sekularni družbi mora etika opraviti vsaj nekaj dela, ki ga je nekoč opravljala vera. A kot smo videli, moderni etiki ni treba začeti graditi iz nič. Moralni temelji iz prejšnjih časov še stojijo.

In to je dobro vedeti.



Evropska etika in njena vloga pri sprejemanju zakonodaje EU: prispevek teološkega etika v sekularizirani Evropi

Prof. dr. Günter Virt, član etične komisije pri EU v Bruslju

Etika in etično svetovanje v etičnih komisijah (EK) različnih vrst so v vzponu. Tisočere EK obligatorično svetujejo (predvsem) zdravstvenemu raziskovanju na človeku, v mnogih bolnišnicah so EK udeleženi pri težavnih odločitvah. EK so ustanovljene pri političnih posvetovanjih na nacionalni ravni v več državah, na evropski ravni pa imata Svet Evrope s svojim sedežem v Strasburgu in trenutno 47 članicami ter EU v Bruslju s trenutno 27 članicami osrednje EK, ki vplivata na pripravo zakonodaje. Kako si naj razlagamo ta vzpon?

Etika je bila kot samostojna disciplina etablirana od Aristotela v svojih treh velikih delih, ko sta moralna korupcija in populizem v prvi svetovni demokraciji v njegovem domačem kraju Atene pripeljala v propad te družbe. Etika ni morala, temveč teorija morale. Etika je fenomen krize, ko se morala iz različnih vzrokov znajde v krizi in ni več sposobna, da reši probleme odločanja posameznika in družbe. Etika kot normativna filozofska in teološka veda o človekovih dejanjih in drž, če so ti v okviru razlike dobrega in slabega, človeško pravilne in človeško napačne, je bila potem umeščena v toku zgodovine na univerzah in po drugi svetovni vojni pa tudi v interdisciplinarnih EK. Najprej so bili zločini, ki so bili storjeni v raziskavah na človeku med nacionalsocializmom, po drugi strani tudi v ZDA in na Japonskem, povod, da so etične komisije spremljale vse raziskave na človeku. Druge krizne fenomene morale je treba iskati v korupciji, tudi v novih problemih odločanja, pred katere nas postavljajo moderne raziskave in za katere običajna, praktično živeta morala nima rešitev ter v moralnem pluralizmu. V tem kontekstu razumem moralo kot večinoma nereflektiran skupek pravil, iz katerih večinoma rutinirano ravnamo. Sledeče razmišljanje izhaja torej iz predpostavke, da je veliko število EK različnih vrst simptom moralne krize in naših modernih družbah.

Najprej bom poročal
Prvič: o svojih izkušnjah v različnih EK
Drugič: refleksijo o svoji metodi etičnega reflektiranja in o svoji vlogi kot teološki etik

Prvič: Prve izkušnje sem imel kot moralni teolog v raziskovalni komisiji medicinske univerze. Ker me je vabilo v to komisijo popolnoma presenetilo, je bilo najprej potrebno spoznati nacionalne in mednarodne pravne in stanovsko etične (helsinška deklaracija svetovnega zdravstvenega združenja) dokumente in potem v komisiji v pravem trenutku zastaviti prava vprašanja. V teh raziskovalnih etičnih komisijah gre večinoma za normiran kontrolni postopek, če se upošteva prave norme.

Čisto drugačne so bile naloge v nacionalni EK (v Avstriji v etični komisiji pri uradu ministrskega predsednika) pri političnem svetovanju v okviru priprave zakonov. Velik problem v tej obliki EK je v imenovanju s strani ministrskega predsednika glede na sorazmernost in neodvisnost članov, da takšna EK ne postane sredstvo strankarske politike. Za teološkega etika predvsem velja, da zazna neizrečene sekularne "dogme" v takšni visoko politični komisiji in po potrebi dobro formulira manjšinski votum. Izid glasovanja o določenem dokumentu je večinoma že jasen pred glasovanjem zaradi imenovanja večine. Tudi v pravnem pozitivizmu se skrivajo »sekularne dogme«.

Popolnoma nepričakovano me je nekega dne takratna podpredsednica Sveta Evrope, gospa Edeltraud Gatterer, zaradi moje knjige »Leben bis zum Ende« (Innsbruck 1998) povabila, da glede na obstoj osnutka, ki bi vsem 47 članicam Sveta Evrope (s sedežem v Strasburgu) priporočal liberalizacijo usmrtitve na zahtevo, sestavim dokument, ki se nanaša na to pobudo. Ko sem prejel uradno vabilo, da sestavim osnutek o »izpolnitvi želja umirajočih in terminalno bolnih«, mi je bilo jasno, katere predodločitve bi bile s tem naslovom realizirane. Z različnimi dobrimi vzroki sem potem z interdisciplinarno skupino na inštitutu sestavil osnutek z naslovom »Zaščita človekovega dostojanstva in človekovih pravic umirajočih in terminalno bolnih«. Po analizi specifičnih strahov med umiranjem v naši družbi smo politikom formulirali priporočilo v treh točkah:

- Prioriteta raziskovanja, intenziviranje in realizacija paliativne medicine in nege.

- Okrepitev avtonomije umirajočih in terminalno bolnih v smislu, da nihče ni proti svoji volji zdravstveno obravnavan in se proces umiranja tako umetno ne podaljšuje. Dokumenti pacientove volje naj bi bili pravno urejeni.

- Vztrajanje pri prepovedi usmrtitve na zahtevo; »želja po usmrtitvi nikoli ne predstavlja opravičila (Rechtfertigung) za izvršitev usmrtitve». Izrazu evtanazija smo se zaradi večpomenskosti, možnosti nesporazumov in emocionalni obremenjenosti v celotnem dokumentu izognili.

Pri predstavitvi osnutka v odboru parlamentarne skupščine je veljalo proti razširjenemu razpoloženju liberalizacije usmrtitve na zahtevo izdelati večplastno (na kavzalni, intencionalni in motivacijski ravni) razliko med usmrtitvijo in »pustiti umreti / dopustiti smrt« (Sterben lassen) in predvsem pokazati, da se prevelik poudarek avtonomije spremeni v nasprotje in bi bil umirajoči izpostavljen pritiskom različnih vrst in nesporazumom. 1999 je bilo naše priporočilo s strani parlamentarne skupščine Sveta Evrope z veliko večino sprejeto (link do dokumenta je v abstraktu mojega predavanja); ministrski svet je to priporočilo večkrat pozdravil in tudi pravne sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice so to priporočilo upoštevale. Odtlej Svet Evrope na simpozijih redno nadaljuje z delom po naročilu priporočila 1418/99 glede zaščite človekovega dostojanstva in človekovih pravic umirajočih.

V Evropski uniji s sedežem v Bruslju in njenih trenutno 27 (kmalu 28) članicah od leta 1993 obstaja EK pri svetovanju predsednika EU in komisije. Ta komisija je bila najprej ustanovljena z mandatom, da svetuje predsedniku v etični oceni takratne vzhajajoče biotehnologije. Ko sem leta 2001 bil od predsednika Romana Prodija najprej imenovan za mandat štirih let, se je ta EK imenovala »European Group on Ethics, Sciences and Technologies« (EGE). Ukvarjala se je izrecno samo s tehnologijami, ker so specifično etične teme subsidiarno urejene. Med tem se je skupina povečala na 15 članov (5 etikov, 5 pravnikov in 5 empiričnih znanstvenikov) in teme so se prek biotehnologije razširile na vse nove tehnologije. Tako je EGE med drugim sestavila »opinions (mnenja)« o novi medicini, o novih tehnologijah v kmetijstvu, o sintetični biologiji, o informacijskih in komunikacijskih tehnologijah, o energetski mešanici za energetsko oskrbo Evrope. Ta čas se ukvarjamo z mnenjem o novih tehnologijah nadzorovanja in njihovi uporabi pri varnosti (link je mogoče najti v abstraktu). EGE je neodvisno (nisem torej predstavnik svoje domovine ne cerkve), multidisciplinarno in pluralistično sestavljena. Člane imenuje predsednik EU osebno, ki jih izbere med 150 preko interneta oddanimi prijavami.

Predsednik Jose Manuel Barroso pričakuje kljub pluralistični sestavi skupine ali prav zaradi tega konsenzualno stališče. Ob obisku EGE preteklo leto je poudaril, da mora tudi on med 27 komisarji (vlada EU) doseči konsenz. Torej je potreben pogled na problem z vseh perspektiv toliko časa, dokler niso vse enakopravne upoštevane.

Takoj pri prvem mnenju (številka 16), pri katerem sem sodeloval, glede možnosti patentiranja človekovih matičnih celic sem prišel v konflikt vesti. Ker skupina večinsko ni bila pripravljena razlikovati med patentiranjem embrionalnih in odraslih matičnih celic, je en član odstopil od svojega mandata. Odločil sem se po težkem premisleku za to, da ostanem v skupini, in sem prvič v zgodovini te skupine objavil ločeno mnenje. Z večino dokumenta sem se kompromisno strinjal. Toda preden sem se pod mnenje podpisal, sem formuliral svojo ločeno mnenje z interpretacijo smernice EU o biopatentih (smernica 98/44EG evropskega parlamenta in sveta), v kateri je v artiklu 6(2)c zapisano, da je treba iz moralnih razlogov izključiti iz patenta uporabo človekovih embriov za industrijsko komercialne namene. Toda v artiklu 5(3) piše, da je treba v patentni prijavi gena opisati obrtno uporabljivost (gewerbliche Anwendbarkeit). Brez navedka obrtne uporabljivosti v Evropi (drugače na primer kot v ZDA) ni dodelitve patenta. Iz teh dveh artiklov skupaj se mi je razodel smisel smernice biopatentov. Na koncu tega mnenja je bilo torej 11 članov za možnost patentiranja človekovih embrionalnih matičnih celic in samo jaz proti. Po mojem prepričanju je načrtno uničevanje zarodka za pridobivanje matičnih celic etično neopravičljivo in uporaba v industrijske namene proti človekovemu dostojanstvu, ki ga ni mogoče graduirati (na začetku življenja malo, potem vedno več in na koncu življenja mogoče spet malo manj). Na tiskovni konferenci je bilo moje ločeno mnenje na pravi način in temeljito predstavljeno in moja od večine ločena pozicija je bila sprejeta. Evropski patentni urad v Münchnu se je podrobno ukvarjal z mojo pozicijo in se je pri svoji odločitvi po številnih ugovorih priključil moji poziciji. Ko je potem prof. Brüstle v Bonnu poskušal patentirati izum na osnovi embrionalnih matičnih celic, se je s tem vprašanjem ukvarjalo Evropsko sodišče v Luxemburgu. To je naposled v zadnji instanci oktobra 2012 odločilo, da v Evropi iz moralnih razlogov ni mogoče dodeliti patentov na osnovi predhodnega uničevanja človeških zarodkov. Po enajstih letih se je torej moje ločeno mnenje, ki sem jo v EGE zastopal sam proti enajstim, izkazalo za pravilno. Zdaj je treba paziti na koherenco v evropskem pravnem redu: človekov embrio znotraj patentnega prava ni drugačen zunaj njega.

V veliko drugih mnenjih EGE je večinoma uspelo vključiti lastna prepričanja v vsestranski dokument, in sicer z vsebinsko modrim argumentiranjem in proaktivnim sodelovanjem pri izdelavi besedila ter z izkušnjami glede skupinske dinamike. Mnenja EGE so skoraj vedno imela velik vpliv na zakonodajo EU. Pri pogosto težavnih vprašanjih, o katerih EK podajajo svoje stališče, naj torej večina ne bo glavna, temveč argumenti in njihova kakovost. To postavlja visoke zahteve ravno za teološkega etika, ker ni mogoče argumentirati s pomočjo verskih dogem, temveč mora stališče biti dobro in prepričljivo argumentirano na racionalni ravni s poznavanjem znanstvenih osnov in obstoječe zakonodaje. Dodatno je teološki etik pogosto pod neizrečenim sumom, da skuša doseči posebno mnenje verske skupnosti.

Tako se postavlja na drugem mestu vprašanje po metodi etičnega argumentiranja: kako součinkujeta krščanska vera in etični razum? Kakšno samorazumevanje (Selbstverständnis) ima teološki etik in katero vlogo zavzame? Obe vprašanji sta tesno povezani.

Velja torej najti model etičnega argumentiranja, v katerem so etične izjave razumsko utemeljene. Morajo biti izjave, o katerih je mogoče komunicirati in jim je mogoče slediti, tako da pride v njih krščanska vera v polnosti do izraza. Kako se etični razum in krščanska vera obnašata drug do drugega? Obstajajo specifično krščanske norme, ki jih lahko izpeljemo samo iz verskih resnic in so zato prepričljive le za kristjane? Obstaja posebna krščanska morala, ki ne more biti veljavna za vse ljudi? Kako lahko teološka etika najbolje opravlja svoje delo v družbi v smislu Jezusovega evangelija? V različnih EK – predvsem v tistih za politično svetovanje – so postavljene tirnice za prihodnjo evropsko zakonodajo: v kakšnem svetu hočemo, da živijo prihodne generacije? Pri zadnjem mnenju glede energetske prihodnosti Evrope je EGE komisije priporočal vzpostavitev posebne institucije za prihodne generacije, ki mora imeti pravico do mnenja pri zakonodajah, ki zadevajo prihodnje generacije. EK zavzemajo samo majhen delež svetovalnih struktur. Največji del svetovanja poteka preko lobistov: v institucijah blizu EU v Bruslju je približno 20.000 visoko plačanih lobistov. Trenutno imajo moč definiranja, kaj je življenje, združenje gospodarstva, znanosti in tehnike. Pod bioznanost danes razumemo skoraj izključno medicino in biologijo in v prihodnosti predvidoma tako imenovane converging technologies (biologija, raziskave na možganih, informacijske in komunikacijske znanosti, nano znanosti itd.). Nikomur ne pride več na misel, da k temu prišteje tudi prejšnje znanosti življenja (Lebenswissenschaften): filozofijo in teologijo.

V takšnem okolju je za teološkega etika izziv, da se poglobi v teologijo zemeljskih resničnosti. Drugi Vatikanski koncil na sedmih mestih govori pozitivno o avtonomiji zemeljskih resničnosti. Velja ta avtonomija tudi za etiko in etični razum? Model avtonomne etike v krščanskem kontekstu lahko na eni strani pomaga, da je človek pri argumentiranju v moderni novodobni družbi zmožen komunikacije, ter nas na drugi strani obvaruje pred znotrajzemeljskega (innerweltlich) zaprtega avtonomizma s svojimi totalitarnimi tendencami.

Vsako iskanje etične sodbe se mora najprej upoštevati različna etična predrazumevanja (Vorverständnisse), jih reflektirati in jih preveriti. To se najprej zgodi v čim širši empirični utemeljitvi, z namenom, da se vzame v ozir zadnja znanstvena spoznanja o tem, o čemer presojamo. To empirično utemeljitev je treba v drugem koraku integrirati v antropološkem razumevanju, kaj je uresničeno človeško življenje. Šele potem se lahko naredimo konkretno etično sodbo – pogosto s tehtanjem med vsemi dobrinami (Güterabwägung). Če bi direktno skočili z empiričnih temeljev brez antropološke integracije v tehtanje med vsemi možnostmi, bi to pomenilo tako imenovano naturalistično zmoto. Iz faktičnega trenutnega stanja ni mogoče neposredno izpeljati »najstvo« (Sollen).

Noben še tako racionalni etični proces presojanja se ne zgodi v brezzračnem prostoru. Vsako etično argumentiranje je vedno umeščeno v zgodovinske, družbene in tudi svetovno nazorske horizonte verovanja. Če istočasno pogledamo samostojnost etične racionalnosti in samostojnost verovanja, potem se na tej osnovi ponuja možnost, da ločeno reflektiramo o intenzivnih medsebojnih učinkih med razumom in verovanjem.

Krščanski horizont verovanja se da za etično argumentacijo najbolje izraziti s tremi teološkimi krepostmi vera, upanje in ljubezen. Že na začetku najstarejšega dokumenta Nove zaveze, pisma apostola Pavla Tesaloničanom iz leta 51 p. Kr., beremo v poglavju 1, verz 3 »…vaša vera raste in medsebojna ljubezen se pri vas povečuje… in upanje v stiski«. Še na mnogih mestih je opisana temeljna odločitev (Grundbestimmung) krščanske eksistence s temi tremi krepostmi, ki rastejo iz vere do Jezusa Kristusa, »ki je pot, resnica in življenje« (Janez 14,6).

Med tem horizontom verovanja in ravno omenjenimi koraki etičnega iskanja mnenja in utemeljitve je intenzivni medsebojni učinek, ki ga lahko opišemo s kritično integrirajočo, stimulirajočo in motivirajočo funkcijo verovanja (A. Auer, Autonome Moral und christlicher Glaube. Düsseldorf 1971). Alfons Auer je takrat po izidu enciklike »Humanae vitae« v tem svojem delu in z mnogimi drugimi moralnimi teologi spodbudil etično debato o utemeljitvi norm. Pri tem je staro tradicijo naravnega moralnega zakona (Naturrechtslehre) v svojem dinamičnem in diferenciranem modelu teološke etike odločilno razvijal in jo znanstveno teoretično posodobil. S to metodo je tudi mogoče dolgo in verodostojno argumentirati pri novo nastalih problemih in v sekularnih skupinah, kot EK.

Za kritični efekt verovanja sem kot primer že omenil svoje ločeno mnenje o patentiranju embrionalnih matičnih celic. Za stimulirajoči efekt je mogoče omeniti gibanje Hospic, ki so ga začeli kristjani za boljše spremljanje umirajočih – odločilno argumentacijsko ozadje v evropskem svetu pri izdelavi dokumenta o zaščiti človekovega dostojanstva in človekovih pravic umirajočih. Za integrirajoči učinek horizonta verovanja naj opozorim na osnutke o utemeljitvi ekološke etike, kjer sredi debate o radikalno antropocentričnem, relacionalno antropocentričnem, biocentričnem, patocentričnem ali holističnem pristopu verovanje v Stvarnika in sporočilnost stvarstva tako integrativno učinkuje, da obvaruje posamezna vrednotenja pred tem, da jih postavi absolutno, in jih kljub temu spravi v veljavo.

Ko me kdo vpraša, kaj motivira moje zavzemanja v EK, opozorim na vero, ki najgloblje usmerja moje življenje in delo, in v tem smislu motivira – tudi neodvisno od kratkoročnega uspeha.

Možnosti za takšno zavzemanje so v takšni sekularizirani Evropi dobre. V artiklu 17 lizbonske pogodbe o načinu dela v EU je zapisano: »EU vzdržuje odprt, transparenten in regularen dialog s cerkvami in svetovno nazorskimi skupinami zaradi spoštovanja in njihove identitete in njihovega prispevka«.

Vrata so torej odprta in odvisno je od cerkva in predvsem od teoloških etikov. Vredno je in ima smisel, da se v tej Evropi iz vere angažiramo. Mogoče lahko motiviram nekatere od teh mladih prijateljev tukaj



Človekov religijski pogled skozi oči umetnosti

Martin Zlobko, profesor vere in kulture

V svojem prispevku želim na kratko osvetliti pomen umetnosti skozi različne zgodovinske tokove človekovega verovanja: od prazgodovine, grške in rimske religije, preko hindujske in drugih vzhodnih verovanj in filozofij, pa vse do treh religij knjig ali velikih monoteizmov: judovstva, krščanstva in islama. Za sklep bom navedel primer konkretne prakse vstopanja v meditacijo preko ikone.

Umetnost se najbolj notranje navezuje na človekovo bivanje v svetu. Človek brez umetnosti ne more biti človek, saj z vsem svojim izražanjem in bivanjem v življenju nujno posreduje zametke takšne in drugačne umetnosti. Umetnost se zato kot taka tudi poraja v človeku po različnih vrstah: poznamo tako likovno umetnost, glasbeno umetnost, arhitekturno umetnost, dramsko umetnost, ... Z natančnejšo definicijo smemo vsemu temu reči tudi estetika (iz grške besede αἰσθητικός – aistetikós, kar pomeni
čuten,
zaznaven). »Pa vendar moremo nadalje estetiko opredeliti z naslednjimi izrazi: lepo (t kalόn), vzvišeno (tò hypsos) in skladnost (harmonía)« (Averincev 2005, 46). Vsi ti trije pojmi pa nam nehote v svojem najglobljem bistvu in pomenu kažejo na nekaj presežnega, nekaj, kar s človekovimi očmi, besedami, dejanji ni mogoče dokončno dojeti, kaj šele razumeti. Prav v tem trenutku pa tej človeški majhnosti, pa hkrati tudi veličini, pomaga sposobnost dviganja duha k presežnemu, transcendenci, dviganje duha k Jahveju, Stvarniku, Alahu ali k neki višji sili, vsevesoljnemu duhu, ki ureja svet. »Sveta arhitekturna umetnost katedral, templjev in drugih svetih prostorov, namenjenih čaščenju, pa tudi umetnost v njih so med najlepšimi kulturnimi človeškimi dosežki. Ikone oz. podobe, kot je križanje in kipi Buddhe, so del materialne razsežnosti religije. Prav tako tudi sveta besedila. Prav tako pa so tudi drugi različni objekti, bodisi naravni (kot so npr. gore – sveta gora Uluru ali Ayers Rock) bodisi del človekovega dela (mesta) tudi znamenja posameznih religij. V Indiji npr. hindujci pojmujejo skoraj vsako večjo reko sveto« (Brodd 2008, 18).

Ljudje se že od nekdaj čudimo lepoti stvarstva: lepoti narave, zemlje, neba in gora, rastlin in živali, v srčiki tega čudenja pa je zagotovo človek. Primer tega čudenja najdemo tudi v hvalnici osmega psalma: »GOSPOD, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji! Svoje veličastvo si povzdignil nad nebesa. Iz ust otročičev in dojenčkov si postavil trdnjavo zaradi svojih nasprotnikov, da brzdaš sovražnika in maščevalca. Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ? Naredil si ga malo nižjega od Boga, s slavo in častjo si ga ovenčal. Dal si mu oblast nad deli svojih rok, vse si položil pod njegove noge: vse ovce in govedo, in tudi živali na polju,
ptice neba in ribe morja, vse, kar se giblje po morskih stezah. GOSPOD, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!« (Ps 8).Danes se strinjamo z dejstvom, da so ljudje že od hominiziacije dalje – torej tako imenovani praljudje imeli neke vrste religijo, čeprav je ta v veliki meri bila enačena z naravno religijo, načinom življenja in kulturo. Tu mislim predvsem na religije raznih plemenskih družb v Afriki, Ameriki, Avstraliji in Aziji. V Katekizmu Katoliške Cerkve je zapisana trditev: »V zgodovini in vse do danes so ljudje na mnogotere načine izražali svoje iskanje Boga s svojimi različnimi verovanji in religioznimi ravnanji (molitvami, daritvami, obredi, meditacijami, itd.). Kljub dvoumnostim, ki jih morejo vsebovati, so te izrazne oblike tako vsesplošne, da smemo človeka imenovati religiozno bitje« (KKC 28). Tako se v tem obdobju predvsem pokaže izražanje človekove religioznosti preko obredov (žrtvovanja, posvetitvenih obredov ali iniciacije), upodobitve in prikazi božanstev v raznih kipcih – totemih, ki postanejo kultni simbol (pa tudi izrezljani bogovi, reliefi, stenske slikarije, risbe), zgradbah, ki kažejo na religijo (npr. ostankih žrtvenih in daritvenih oltarjev, templjev, stebrov). Zanimivo pa je, kar so arheeologi odkrili pri izkopavanjih, da so v grobovih in grobnicah odkrili razne najdbe (od dragocenosti, orodja in orožja do hrane), kar je predstavljalo njihovo obliko vernosti v posmrtno življenje.

Druga razvitejša oblika religioznosti so stare religije, ki pa se pojavijo z odkritjem pisave (okrog 3500 pr. Kr.). Pisava sama omogoča, da se v tej dobi razvijejo že nekatera sveta besedila, da se zapiše to, kar verujejo določene civilizacijske kulture. Govorimo lahko predvsem o mezopotamski, egipčanski, grški, rimski in predkolumbovski civilizaciji (Svetelj idr. 2004, 37). Te kulture so že veliko bolj razvile tudi gradnjo religioznih objektov – pomislimo samo na zigurate v Mezopotamiji, pa veličastne grške in rimske templje, piramide v Egiptu za božanske faraone. V tem obdobju pa imamo tudi že razvoj hindujske religioznosti in njihove religijske umetnosti v svetih besedilih Vede, še pred njimi pa že upodobitve njihovih božanstev v številnih kipcih ter ostankov različnih templjev. Prav tako pa že nastaja judovska zgodovina izvoljenega ljudstva Izraela in z njim Tanak.

Zgodovina Izraelcev, ki jih je Jahve vodil v obljubljeno deželo, je posejana s polno podobami, čeprav vemo, da kdor bi uzrl Božje obličje, mora umreti. Vse te podobe, pa nakazujejo Boga Stvarnika, ki se v najlepši podobi utelesi v osebi Sina Jezusa Kristusa. »On sam je podoba Očeta. Janez, apostol, ki je najbolj dosledno vezan na Besedo, poudarja ta prehod od poslušanja k videnju in tudi zadnja svetopisemska knjiga, Knjiga razodetja, knjiga, ki jo izročilo pripisuje Janezu, je prava zakladnica podob« (Rupnik 2012, 66). Tako nas abrahamovska privolitev enemu in edinemu Bogu – Stvarniku in Jahveju – pripelje do treh velikih monoteizmov: judovstva, krščanstva in islama. Vsako od teh treh verstev svoje religiozno čutenje izkazuje preko več oblik umetnosti. » Bog je lep in ljubi lepoto, je dejal ustanovitelj islama. »S Siona, prepolne lepote, se je Bog zasvetil, pravi iz istega uvida eden svetopisemskih psalmov (Ps 50,2)« (Kapellari 2013, 17). O judovstvu smo nekaj že povedali. Islamska sveta knjiga Koran prepoveduje upodabljanje Alaha, Mohameda ali drugih prerokov, pa tudi ljudi in živali. Češčenje podob je namreč v islamu prepovedano, pa tudi nobena človeška upodobitev ne more dovolj dobro izražati Alahove vsemogočnosti. Zato pa se je v islamu zelo močno razširila kaligrafija, pa tudi izdelovanje umetelnih geometričnih vzorcev, ki krasijo muslimanske džamije. Poleg njih v notranjosti zasledimo tudi zapise osnovnih verskih resnic v islamu. Sedaj pa se osredotočimo še na krščanstvo

»Med najplemenitejše dejavnosti človekovega duha po pravici spada lepa umetnost, zlasti pa verska ter njen vrhunec: cerkvena umetnost. Saj po svoji naravi hoče s človeškimi deli nekako izraziti neskončno Božjo lepoto. Tem bolj je Božja in tem bolj pospešuje Božjo čast in slavo, kolikor nima drugega namena, kakor s svojimi deli čimbolj pomagati, da se človekov duh pobožno dviga k Bogu« (B 122). Če gledamo iz umetnostnega vidika dojemanja religije, imamo znotraj krščanstva kaj povedati. Temelji krščanske umetnosti se pojavijo v krščanstvu 4. in 5. Stoletja, ko se začenja mozaična umetnost zgodnjega krščanstva, s tem pa tudi bazilikalna ureditev cerkvenega prostora. V srednjem veku sakralna umetnost počasi preide v romanski slog, kasneje pa v gotskega. Moramo pa vedeti, kako močno je vsak slog tudi oblikoval pomen bogoslužja oziroma dojemanje ljudi v tistem času in prostoru. V tem lahko tudi vidimo pomen stavka »ecclesiasemperreformanda« oziroma Cerkev se mora vedno spreminjati. Tudi in predvsem bi lahko rekli v smislu liturgične oziroma sakralne umetnosti. Ta je namreč vedno skušala biti blizu preprostemu človeku in mu dajala podporo, saj »pristno umetniško delo lahko v določenih razmerahodpira vhodna vrata v religiozno doživetje« (CD 85), da je njegov duh lahko zaplaval v območje Božjega – svetega, da se je duša predala Bogu, kot to lepo opiše sveti Avguštin v svojih Izpovedih: »Pozno sem te vzljubil, Lepota večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil. In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj in tam sem te iskal, nelep sem se gnal za lepimi stvarmi, ki si jih ti ustvaril.Z menoj si bil, jaz ne s teboj. Daleč od tebe so me držale stvari, ki sploh ne bi bivale, če ne bi v tebi bivale. Vabil si in klical – in prebil si mojo gluhoto.Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto.Okusil sem te – in sem te lačen in žejen.Dotaknil si se me – in zagorel sem po tvojem miru« (Izpovedi 10, 27). Poglejmo samo primer poslikave sten cerkva v srednjem veku, ko govorimo o bibliji pauperum. Ljudje, ki niso znali brati Svetega pisma v latinščini, pa so še kako razumeli freske na stenah cerkva, ki so jim v sliki prikazovali odlomke iz svetih besedil. Temu se je pridružila še cerkvena glasba, ki je dvigala in mora vedno dvigati človekovega duha k Bogu. »Cerkvena glasba bo zato toliko svetejša, kolikor tesneje bo povezana z bogoslužnim dejanjem, ko bo ali lepše izražala molitev ali spodbujala k ubranosti duš ali pa svete obrede obdajala z večno slovesnostjo« (B 112).

Na splošno ima glasba kot umetnost v vseh religijah in časih posebno mesto, saj predstavlja bodisi slovesnejše opravilo, pomoč pri dviganju našega duha k Bogu v meditaciji, molitev s ponavljanjem svete mantre Om (Aum) v hinduizmu, klicanje mujezina k molitvi v islamu, petje hvalnic in psalmov v judovstvu…

V 12. stoletju je cerkveni učitelj Bernard iz Clairvauxa primerjal Kristusa s harfo, ko je pisal: »Ženin ti je postal harfa. Les je znamenje križa. Njegovo telo je enako strunam, ki so napete na površino lesa. Če ne bi bil razpet na les pribit, ne bi bil mogel izvabiti zvoka besed, ki naj bi jih ti pravilno okušal. Poglej natančno: sedem strun ima lira. Ženin poje zate, tebi igra, tebe vabi, da mu prisluhneš« (Kapellari 2012, 23).

Nadalje se v zgodovini cerkvene umetnosti srečamo z (na naših tleh močno uveljavljenim) barokom in kasnejšim rokokojem. Od 18. stoletja dalje pa se srečujemo s tako imenovanimi »neo« slogi, ki skušajo posnemati nekdanje prvinske sloge. Dodobra pa Cerkev prevetri delo 2. Vatikanskega cerkvenega zbora, ki je postavil tudi nov teološki pogled na samo Cerkev. Koncil namreč Cerkev začne pojmovati kot občestvo – communio, s čimer se vrača nazaj k virom, prvim krščanskim občestvom. Zato se tudi arhitekturna umetnost cerkvenih zgradb in opreme nekoliko spremeni, kar pa je pomembno za človekov odnos do Boga. Rečemo lahko, da dobi posebno novo mesto v cerkveni umetnosti ponovna mozaična umetnost, ki je bila navzoča že v prvi Cerkvi. Zagotovo je eden najpomembnejših predstavnikov te umetnosti p. Marko Ivan Rupnik. S svojo mozaično ikonografijo je tako povezal prvotno krščansko umetnost, pa tudi tradicijo Vzhodnih pravoslavnih Cerkva, ki so dale še večji poudarek na sami ikonografiji.

Če gledamo iz oddaljenega zornega kota na krščanstvo, lahko rečemo, da je največ prostora za umetnost, preko katere se kaže že kar močna mističnost, v sebi dopustila prav pravoslavna Cerkev. Za njo ji sledi katoliška Cerkev, najbolj pa je umetnost v uporabi bogoslužja oklestila protestantska Cerkev, ki ima v splošnem za največje merilo in avtoriteto Sveto pismo (sola scriptura).

Rad bi poudaril tudi pomen ikon v pravoslavni Cerkvi, iz tega izhajajoč pa tudi v katoliški Cerkvi. Prav z ikono enega najslavnejših ruskih srednjeveških slikarjev Andreja Rubljova Sveta Trojica namreč vstopamo pri pouku vere in kulture v molitev ob ikoni, srečanju z Bogom preko podobe. »Zares, nebesa so odprta in Božje veličastvo se razodeva!« so vzkliknili metropolit, škofje in verniki, ko so vstopili v stolno cerkev Marijinega vnebovzetja v Moskvi ob dokončanju čudovitih ikon (Guardini 2004,225).»Ikonografija v pravoslavni Cerkvi ne pomeni le okrasa in poudarjanja estetike, čeprav je to tudi zelo pomembna prvina. Pomeni izraz in slikovito predstavitev vere, oznanjanje Božje besede in prikaz slavečega občestva Bog-človek« (Larentzakis 2011, 106). Ikona je torej podoba, ki je namenjena molitvi in bogoslužju, slavljenju. Zato tudi ikono pišemo, saj predstavlja Besedo življenja, ikonopisec pa v molitvi, postu in premišljevanju soustvarja podobo – ikono. Preko ikone se nam razkrije sam Gospod, ki nas vabi, da se v duhu združimo z Njim, »zato ikona ni samo človekovo približevanje k Bogu, ampak tudi – kot pravi Leonid Uspenskij – spuščanje Boga k nam, oblika, v kateri se zgodi srečanje Boga s človekom, milosti z naravo, večnosti s časom« (Špidlik, Rupnik 2002, 9).

Ko pri uri vere in kulture govorimo o ikonah, prižgemo tudi nekoliko kadila, ki nas popelje v svet pravoslavja, in se tako v duhu približujemo Atosu, kjer noč in dan menihi pojejo hvalnice Najvišjemu in kjer molitev pred Ikono ne pojenja. Preko elektronskega gradiva (http://www.lms.si/vik/index.php?page_id=10337; uporabljeno 5. 5. 2013) se počasi sprehodimo po ikoni in vmes pustimo, da razlaga te slavne ikone Andreja Rubljova, ki sta jo napisala TomašŠpidlik in Marko Ivan Rupnik, odzvanja v naših srcih. Skupaj z bogoslužjem vzhodne Cerkve lahko tako tudi mi vzklikamo: »Pojdimo v višave, kjer zbori angelov z glasnimi spevi hvalijo nedeljivo Trojico, da bi mogli gledati nepopisno Gospodovo lepoto. Sin Božji, Darovalec življenja, dovoli nam, ki smo vate zaupali, da bomo tam smeli rajati« (Kapellari 2013, 18). V tem je tudi krščansko upanje, da se češčenje in molitev, ki ju na tem svetu dajemo Bogu – tudi preko lepote in umetnosti – v večnosti zedinita v gledanje Boga, ki je Lepota sama.

V napisanemsestavku sem torej skušal predstaviti, kako močno umetnost vpliva na verovanje oziroma kako le ta vpliva na sooblikovaje religijskih svetov, ki vsak zase v različnih religijah bolj ali manj »potrebuje« to razodevanje skozi lepoto. Prav umetnost pa je tudi tista, ki pušča človeku svobodo, da se sam prebije do končne resnice, da se prebije do zadnjega bistva, da more umeti svojo lastno presežnost in presežnost vsega bivajočega. Tako pa mu je tudi omogočeno, da se oblikuje v odnosu s presežnim, z najvišjim, z neskončnim, z Bogom.







All the contents on this site are copyrighted ©.