Papež klarisam v Castelgandolfu: »Vem, da molite zame!«
VATIKAN (sreda, 17. julij 2013, RV) – Minulo nedeljo so številni množični mediji
poročali o najrazličnejših podrobnostih papeževega obiska v Castelgandolfu. Ne na
programu in ne v poročilih pa ni bilo objavljeno, da bo sveti oče Frančišek obiskal
tudi skupnost sester klaris, ki tam živijo, se darujejo in molijo za svetega očeta
in Cerkev.
Današnja izdaja vatikanskega časnika L'Osservatore Romano pa prinaša
navdušeno in veselo poročilo sester o tem, za zunanje poglede skritem dogodku, ki
ga na kratko povzemamo za poslušalce Radia Vatikan. V resnici je bil ta dogodek neke
vrste presenečenje, saj so bile tudi sestre o njem obveščene tik pred zdajci. Takole
se med drugim sestre klarise spominjajo nedeljskega dopoldneva in srečanja s svetim
očetom:
»Z globoko radostjo, ki jo je težko prevesti v besede, gledamo,
kako papež prvič prestopa prag našega vrta, se spušča po stopnicah
in se nam približuje, hkrati pa mu tudi me prihajamo naproti in ga obkrožamo
kot očeta. Papež takoj v prvih besedah izrazi veselje in presenečenje,
ko vidi, da je naša skupnost bolj številna in mlajša, kot je pričakoval.
Med pozdravljanjem ni mogoče spregledati njegove prisrčne človeške topline, kakor
tudi nežnosti, s katero nagovarja nastarejše sestre. Nato pa z nekaj besedami
zadene bistvo namena svojega obiska: 'Prišel sem, ker vem, da molite zame!'.«
Sestre
klarise v teh besedah podoživljajo globoki smisel njegovega prihoda, pa tudi vezi,
ki obstaja med rimskim škofom in njihovo skupnostjo. Vez je globoko duhovna, toliko
bolj globoka, kolikor bolj je skrita v Bogu. Izražajo jo z molitvijo in tihim vsakodnevnim
darovanjem življenja. Samostan v Castel Gandolfu je bil namreč ustanovljen prav s
tem namenom že leta 1631, sočasno s prihodom papežev v ta kraj.
Na poti skozi
hodnik se, kot opisujejo sestre, papež na kratko zaustavi pred spominsko ploščo, ki
označuje boleč in hkrati vstajenjski trenutek iz zgodovine njihove skupnosti. Ob začetku
druge svetovne vojne je namreč papež Pij XII. povabil vse posvečene osebe, naj svoja
življenja darujejo za mir na svetu. Sestre iz skupnosti so se na to povabilo odzvale
in so s posebno zaobljubo darovale svoja življenja po namenu za mir. Leta 1944 so
bombe del samostana zravnale z zemljo, umrlo pa je osemnajst sester.
Pogovor
med svetim očetom in sestrami v kapiteljski dvorani se na papeževo željo dogaja za
zaprtimi vrati, medtem ko spremljevalci čakajo zunaj na hodniku. Sestre opisujejo,
da jim je priporočil molitev za Cerkev, trud za medsebojno ljubezen, čuječnost v duhovnem
življenju. In jih zaprosil, tako kot je prosil vse, ki so bili 13. marca na trgu svetega
Petra: »Molite zame!«
Papežev blagoslov ob koncu srečanja jih utrjuje
v odgovornosti do poslanstva, ki ga imajo. Zavedajo se, da so v srcu Cerkve, povezane
s srcem Kristusa in njegovega namestnika, poklicane da v molitvi občutijo in doživljajo
veselje in trpljenje Kristusa in Cerkve. Obisk svetega očeta jim vliva hvaležnost,
saj jim govori o skrbi in ljubezni Cerkve do redovništva, v tem primeru še posebej
do njihove skupnosti.