Msgr. dr. Peter Štumpfna Tišini daroval sveto mašo in blagoslovil spominsko
obeležje dr. Francu Ivanocyu
TIŠINA (nedelja, 1. september 2013, RV) – Murskosoboški škof msgr. dr. Peter
Štumpfje danes dopoldne na Tišini na dan pogrebaob 100–obletnici
smrti dr. Franca Ivanocyja vodil sveto mašo. Po sv. daritvi je škof Peter Štumpf blagoslovil
spominsko obeležje dr. Francu Ivanocyu.
Audio uvoda v mašo:
Audio celotne
homilije:
100-letnica
smrti Franca Ivanocyja – Tišina, 1.9.2013 Tišinski župnik in dekan, dr. Franc
Ivanocy je gotovo ena največjih osebnosti prekmurske zgodovine. Lahko bi ga imenovali
prekmurski Mojzes, ali prekmurski Ciril, tudi prekmurski Slomšek.
Kot je Mojzes
izpeljal Izraelce iz egiptovskega suženjstva, je dr. Ivanocy s svojim duhovniškim,
prosvetnim, kulturnim in jezikovnim delovanjem popeljal prekmursko ljudstvo h priključitvi
od Madžarske h Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Sam sicer tega dogodka leta
1919 ni dočakal, je pa vzgojil odlične duhovnike in narodne buditelje; Jožefa Klekla
st., Ivana Bašo, Jožefa Sakoviča, dr. Mirka Lenaršiča in še nekatere druge, da so
to s pomočjo štajerskih duhovnikov, predvsem dr. Matija Slaviča in dr. Franca Kovačiča,
tudi storili.
Župnik Ivanocy je bil tudi prekmurski Ciril. Tako kot je bil
sveti Ciril, brat svetega Metoda eden največjih izobražencev 9. stoletja, je tudi
župnik Ivanocy v svojem času bil eden najbolj izobraženih mož na Madžarskem in seveda
v Prekmurju. Kot bogoslovni profesor v Sombotelu, ni bil specialist samo za teološke
in svetopisemske vede, ampak dobro je tudi kot tišinski župnik dobro poznal družbena
vprašanja svojega časa. Zgrozil se je nad pojavi liberalizma med soboškimi uradniki
in učitelji ki so se trudili za madžarizacijo slovenskega prebivalstva v Prekmurju.
Pri tem se niso pomišljali izbirati sredstev. Tožili so ga madžarskim civilnim in
cerkvenim oblastem, ker je pridigal slovensko. Kot višji šolski nadzornik je uvajal
slovenski jezik po šolah in tudi od kaplanov ter duhovnikov v soboški dekaniji zahteval,
da pridigajo slovensko in da tudi otroke pri verouku poučujejo slovensko. Za Ivanocyja
so Slovenci morali biti Slovenci in Madžari prav tako Madžari. Ni pristal na takrat
splošno uveljavljeno načelo, da Prekmurci nismo Slovenci, ampak smo slovensko govoreči
Madžari. Odnos do materinščine mu je bil pokazatelj, kakšen je človek. Kdor se je
sramoval svojega jezika, v Ivanocyjevih očeh ni imel posebne vrednosti. Svoje vernike
je bogato oskrbel z Mohorjevimi knjigami in tudi sam leta 1903 pričel izdajati Kalendar
Srca Jezušovoga v prekmurski slovenščini prav z namenom, da bi slovensko govoreči
verniki še bolj vzljubili svoj jezik. Slomškovo vodilo, da je materni jezik ključ
do zveličavne narodove umike, mu je bilo samoumevno in celo sveto.
Prekmurskemu
človeku je hotel ohraniti dostojanstvo. Zato si je veliko prizadeval za moralno življenje
med ljudmi, predvsem pa med mladino. V tišinski župniji je skoraj povsem izkoreninil
pijančevanje. Ni bil zadrt, saj je znal povedati šalo. Na slovesnih kosilih je vedno
spil kozarček. Toda v sebi je nosil trezno dušo. Ljudem, ki so prišli k spovedi se
izpovedat greha alkoholizma, je dal za pokoro, da morajo za Cerkev darovati toliko,
kolikor so na veselici zapili in se opijanili.
Prvi je opozoril na nevarnosti
socializma, ki se je v tistem času začel pojavljati tudi med Prekmurci. Lastnino posameznikov
je smatral za absolutno pravico, ki je nihče ne sme odtujiti, niti za ceno družbenih
interesov.
To, kar Slomšek pomeni za Štajerce, je župnik Ivanocy pomeni za
Prekmurce. Brez Slomška ne bi bilo Slovenije in brez Ivanocyja Slovenija ne bi imela
današnje podobe. Prekmurci bi še vedno bili del Madžarske. Pod njegovim mentorstvom
je Jožef Klekl st., prav tako tišinski domačin, leta 1904 pričel izdajati mesečnik
Marijin list in leta 1913 družbeno politični tednik Novine. Ti dve periodiki
sta Prekmurcem poglabljali katoliško vero in utrjevali slovensko identiteto. Oboje
je rodilo velike sadove; obilje duhovnih poklicev, dobrih in plemenitih posameznikov,
družin ter enotnost in voljo, da smo 17. avgusta 1919 vstopili v družino slovanskih
narodov.
Župnik dr. Franc Ivanocy je bil kot alabastrna posoda, polna dišečega
olja, ki se zaradi ljubezni, dela, trpljenja do konca razbila za Prekmurce. Žlahtno
olje se je razlilo pa narodovem telesu in še zdaj, po stotih letih močni diši med
nami. To dišanje po svetosti in veličini moža, ki je prekmurski Mojzes, Ciril in Slomšek,
mora dražiti naše duše, če je potrebno jih tudi prebuditi iz otopelosti in naveličanosti,
ki se kot postana vonjava mnogokrat privleče med nas in nam hoče osmraditi vero, tudi
Cerkev in vse kar je lepo in plemenito.
V treh stvareh me župnik Ivanocy
spominja na sedanjega papeža Frančiška; in sicer v inteligenci, ki je v službi preprostih
in ubogih; v prizadevanju za kulturni dialog in v svetništvu, ki je sodobno za vsak
čas.
Modri Sirah nam v današnje prvem berilu dobesedno zabiča: »Čim večji
si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu. Zakaj silna je Gospodova
moč, zato ga ponižni poveličujejo« (Sir 3, 18-20). Dr. Franc Ivanocy se je odpovedal
visokim cerkvenim službam in šel raje delovat med tišinske vernike. Preprostost mu
je bila ljubša kot pa gospostvo. Svojo inteligenco je dal popolnoma v službo preprostim
ljudem. Tako je izpolnil Jezusovo naročilo, ki smo ga v evangeliju slišali danes,
da se ne silimo v ospredje in si ne izbiramo prvih sedežev. Visoka mesta v družbi
in v Cerkvi je dr. Franc Ivanocy prepustil drugim in se umaknil med preproste ljudi,
ki mu niso mogli povrniti vsega, kar je storil za njih. Upal je na Jezusovo obljubo,
da mu bo povrnjeno ob vstajenju pravičnih (prim. Lk 14, 1-14).
Tudi papež
Frančišek s svojo inteligenco nagovarja mnoge, ne samo verne, ampak tudi obrobne kristjane
in celo neverne. S svojimi gestami in spontano besedo papež Frančišek že nakazuje
jutrišnjo podobo Cerkve. To bo Cerkve, ki bo služila. Noben stiskani, trpeči in tudi
ne grešni ne bo izvzet iz njenega ljubečega pogleda. To bo Cerkev, ki se bo pomilovalno
nasmehnila vsaki oblasti, ki si domišlja, da ima v rokah usodo sveta. Prihodnost sveta
pripada le Bogu in njegovemu usmiljenju. To bo Cerkev, ki bo svobodna in ki si bo
upala izrekati resnico pred vsakomur. Toda, kar je najpomembnejše, je, da bo to Cerkev,
v kateri bodo najpomembnejši osebni odnosi. Nihče ne bo odveč, nihče ne bo nepomemben.
Dostojanstvo človeka se bo odslej merilo drugače kot z družbenim, političnim in ekonomskim
položajem.
Nadalje pravi modri Sirah v prvem berilu: »Za naduteževo
rano ni zdravila, v njej se je namreč zakoreninila zel hudobije. Srce pametnega pa
bo premišljalo modre izreke in uho poslušalca je želja modrega« (Sir 3, 28-29).
Župnik Ivanocy ni tratil časa s udobnimi in s tistimi, ki so zavračali Boga in teptali
dostojanstvo majhnih.
Kjer se je le dalo, se je takih ogibal. Raje je gojil
je kulturo srca. Ni prenesel hinavščine, spletk in podtikanj. Bil je neposreden, vendar
vljuden; iskren, vendar ljubeč. Ni karal, ampak poučeval. Tudi papež Frančišek odvrača
kulturo, ki ljudi razdvaja, ki jih deli na elitne in na neotesane. Zahteva družbo,
ki bo omogočila dostop do kulture vsakemu človeku. Vsak človek je Božje podoba in
dolžnost slehernega je, da v sebi, v drugem išče Boga. Mi kristjani pa ga lahko srečamo
v zakramentih, v Božji besedi in v Cerkvi
Župnik Ivanocy je s svojim svetniškim
življenje napovedal, da so tudi Prekmurci lahko svetniki. Duhovnik Danijel Halas je
že na poti k časti oltarja. So še pa mnogi, ki jih bomo morali odkriti in jim dati
veljavo. Tudi papež Frančišek živi prihodnost, ki bo čas svetništva. To ne pomeni,
da bo človek postal popoln, daleč od tega. Toda kristjan jutrišnjega dne bo pustil,
da bo Božja milost zmagovala v njem. Kot si svetniki niso v tekmovalnih razmerjih,
podobno tudi jutrišnji kristjan ne bo nikomur konkuriral. Vse, kar vodi k Bogu in
k pristnemu človeku, bo našlo svoje mesto v Cerkvi.
Župnik dr. Franc Ivanocy
že pred sto leti in papež Frančišek sedaj, napovedujeta Cerkev, ki bo bolj duhovna.
Krščanstvo ne bo zapadlo nekritični misli, hkrati pa bo odslej v Cerkvi inteligenca
srca vodila razum in javno življenje.
Slava velikega moža je kot svetilka,
ki nikdar ne ugasne. Prižiga in ohranja jo Sveti Bog, da ljudstvo varno hodi po poti
do nebeškega Jeruzalema. Kdor hodi v tej luči, poti ne bo zgrešil.