Papež med jutranjo mašo: Le molitev in solze nas lahko približajo skrivnosti križa
VATIKAN (sobota, 14. september 2013, RV) – Skrivnost križa je velika in človek
se ji lahko približa le preko molitve in solz. To je poudarek iz današnje pridige
papeža Frančiška med jutranjo mašo v kapeli Doma sv. Marte. Cerkev danes obhaja praznik
povišanja sv. Križa in papež je dejal, da prav tu najdemo zgodovino človeka in zgodovino
Boga, ki so ju cerkveni očetje povezali v primerjavi med drevesom spoznanja dobrega
in hudega v raju ter drevesom križa.
»Tisto drevo je storilo veliko slabega,
to drevo pa nas vodi k zveličanju. Odpušča tisto zlo. To je pot zgodovine
človeka, pot, da bi našli Jezusa Kristusa Odrešenika, ki iz ljubezni da svoje
življenje.« Papež Frančišek je nadaljeval, da Bog namreč ni poslal svojega Sina,
da bi svet obsodil, temveč da bi se svet po njem zveličal. Drevo križa nas torej vse
rešuje posledic tistega drevesa, kjer je izvor samozadostnosti, ošabnosti in napuha,
da bi spoznavali le z lastno miselnostjo, le preko naših kriterijev in v skladu s
tisto domišljavostjo, da smo edini sodniki sveta. »To je zgodovina človeka,«
je pojasnil papež, »od enega drevesa do drugega«.
V križu pa je tudi
zgodovina Boga. Rečemo lahko, da je Bog želel prevzeti našo zgodovino in hoditi skupaj
z nami, ko je postal človek, služabnik in bil pokoren vse do smrti na križu. »Bog
je šel po tej poti iz ljubezni! Druge razlage ni. Le ljubezen dela take stvari.«
Danes
tako gledamo križ, kjer sta »zgodovina človeka in zgodovina Boga«, gledamo
križ, kjer je mogoče »poskusiti tisti alojin med, tisti grenki med, tisto grenko
sladkost Jezusove žrtve«. »Toda ta skrivnost je zelo velika in mi sami te skrivnosti
ne moremo dobro videti, pa ne da bi jo razumeli, ampak da bi globoko občutili
zveličanje te skrivnosti.« Skrivnost križa, je nadaljeval papež Frančišek, se
lahko vsaj nekoliko razume samo »na kolenih, v molitvi, pa tudi preko solz – solze
so tisto, kar nas približa tej skrivnosti«.
Brez tega, da bi jokali, in
sicer jokali v srcu, ni mogoče razumeti te skrivnosti. Gre za jok skesanega, jok brata
in sestre, ki gledata na človeško bedo. Gledata pa jo v Jezusu, in to na kolenih,
med jokom in nikoli sama, je poudaril papež Frančišek. Da bi vstopili v skrivnost
križa, ki nekoliko spominja na labirint, pa navsezadnje vedno potrebujemo tudi roko
mame. »Da bi nam ona, Marija, pomagala začutiti, kako velika in kako ponižna
je ta skrivnost; kako sladka kot med in kako grenka kot aloja. Da bi nas ona
spremljala na tej poti, ki je ne more prehoditi nihče drug, če ne mi sami.
Vsakdo jo mora prehoditi! Z mamo, med jokom in na kolenih.«