Papež Frančišek pri Angelovem češčenju: Usmiljenje lahko reši človeka in svet pred 'rakom'

VATIKAN (nedelja, 15. september 2013, RV) – Papež Frančišek je v današnjem nagovoru pred molitvijo Angelovo češčenje govoril o veselju in odpuščanju Boga ter vernike spodbudil k usmiljenju. Izhajal je iz petnajstega poglavja Lukovega evangelija, ki vsebuje tri prispodobe: o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi ter o očetu in dveh sinovih, 'razsipnem' sinu in sinu, ki se ima za pravičnega, svetega.

Bog je vesel!
»Vse tri prispodobe govorijo o veselju Boga. Bog je vesel!« je zatrdil papež in nadaljeval, da je veselje Boga v odpuščanju. To je veselje pastirja, ki najde svojo ovco; je veselje žene, ki najde svoj denar; je veselje očeta, ki spet sprejme v hišo izgubljenega sina, ki je bil kot mrtev in se je vrnil v življenje, vrnil se je domov. Po papeževih besedah je tukaj ves evangelij, vse krščanstvo. Vendar pa ne gre za čustvo, za nek 'dobroizem', je opozoril vernike, zbrane na Trgu sv. Petra: »Ravno nasprotno, usmiljenje je resnična moč, ki lahko reši človeka in svet pred 'rakom', ki je greh, moralno zlo, duhovno zlo. Samo ljubezen lahko napolni praznine, negativne prepade, ki jih zlo odpira v srcu in zgodovini. Samo ljubezen lahko to naredi, in to je veselje Boga.«

Jezus je usmiljenje, Jezus je ljubezen
Jezus je ves usmiljenje, Jezus je ves ljubezen, je učlovečeni Bog, so bile papeževe besede. Vsak med nami je tista izgubljena ovca, tisti izgubljeni kovanec. Vsak med nami je tisti sin, ki je zapravil lastno svobodo in sledil lažne idole, privide veselja, ter izgubil vse. »A Bog nas ne pozabi, Oče nas nikoli ne zapusti. Je potrpežljiv Oče, vedno nas čaka. Spoštuje našo svobodo, a vedno ostane zvest. In kadar se vrnemo k njemu, nas sprejme v svojo hišo kot otroke, kajti nikoli nas ne neha čakati z ljubeznijo, niti za trenutek. Njegovo srce praznuje ob vsakem sinu, ki se vrne. Praznuje, ker je veselje! Bog ima to veselje, kadar eden od nas grešnikov pride k njemu in ga prosi odpuščanja,« je zatrdil Frančišek.

In nevarnost?
A obstaja tudi nevarnost, in sicer, da mislimo, kako smo pravični in tako sodimo druge. Sodimo tudi Boga, ker mislimo, da mora kaznovati grešnike, jih obsoditi na smrt in ne odpuščati. Tako smo v nevarnosti, da ostanemo zunaj Očetove hiše. Kot starejši sin v prispodobi: namesto da bi bil zadovoljen ob bratovi vrnitvi, se je razjezil na očeta, ker ga je sprejel in naredil gostijo. »Če v našem srcu ni usmiljenja, veselja odpuščanja, nismo v občestvu z Bogom, četudi spoštujemo vse zapovedi, kajti ljubezen rešuje, ne samo prakticiranje zapovedi,« je pojasnjeval papež. »Ljubezen do Boga in do bližnjega je tista, ki daje izpolnitev vsem zapovedim. In to je ljubezen Boga, njegovo veselje: odpuščati.«

'Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče.'
Če živimo po zakonu 'oko za oko, zob za zob', ne bomo nikoli izstopili iz spirale zla. Hudič je zvit. Slepi nas, da lahko z našo človeško pravičnostjo rešimo sebe in svet. V resnici nas lahko reši samo pravičnost Boga, ki se je razodela s križem: Križ je sodba Boga nad vsemi nami in nad tem svetom. In kako nas sodi Bog? Tako, da daje za nas svoje življenje. To je najvišje dejanje pravičnosti, ki je enkrat za vselej porazilo vladarja tega sveta. »In to najvišje dejanje pravičnosti je tudi najvišje dejanje usmiljenja. Jezus nas vse kliče, da sledimo to pot: 'Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče.',« je dejal Frančišek in se nato na zbrane vernike obrnil s prošnjo, naj vsak pri sebi pomisli na osebo, s katero se ne razume, na katero je jezen, ki je ne mara in v tišini moli zanjo ter postane do nje usmiljen. Trg sv. Petra se je tako odel v tišino in tiho, zbrano molitev, zatem pa so se vsi verniki skupaj s papežem Frančiškom še obrnili na Marijo, Mater usmiljenja.

Audio: