2013-09-17 12:09:53

Papež Frančišek rimskim duhovnikom: Reči resnico, pospremljeno z Božjo ljubeznijo in potrpežljivostjo


RIM (torek, 17. september 2013, RV) – »Prepričan sem, da se Cerkev ne bo podrla.« To je le eden izmed poudarkov, izrečen na podlagi skrite svetosti, ki jo v Cerkvi lahko najdemo zelo veliko kljub vsem škandalom, iz nagovora papeža Frančiška med včerajšnjim srečanjem z rimskimi duhovniki v baziliki sv. Janeza v Lateranu. Z le-temi se je včeraj sveti oče sestal na lastno željo, in sicer že drugič, po tem, ko jih je prvič nagovoril preteklega 17. junija.

Tokrat jim je spregovoril o duhovništvu. Najprej je zastavil vprašanje, kaj je za duhovnika ali škofa napor. Gotovo vsi poznajo napor dela, ki ga občutijo zvečer, ko so utrujeni in gredo pred tabernakelj pozdravit Gospoda. Slednje je nujno vedno, je duhovnike opozoril papež Frančišek. »Ko je nek duhovnik v stiku s svojim ljudstvom, se napreza. Ko pa duhovnik ni v stiku s svojim ljudstvom, se prav tako napreza, vendar slabo, in da lahko zaspi, mora vzeti tableto.« Obstaja tudi nek »končni napor«, je nadaljeval papež. Ta se vidi »pred zahodom življenja«, kjer je »temna luč in nekoliko svetla tema«. V tistem trenutku pride napor, medtem ko bi moralo priti zmagoslavje. To se zgodi, ko duhovnik pogleda nazaj na prehojeno pot, ko pomisli na odpovedi in se vpraša, če se ni morda zmotil, če ni bilo njegovo življenje »zgrešeno«. To je »napor srca«, je dejal papež. Duhovnik, ki doživi to izkušnjo, lahko le moli, in sicer vse dokler »ne zaspi pred tabernakljem«. Obenem pa lahko tudi išče bližino drugih duhovnikov in predvsem škofov:

»Mi škofje moramo biti blizu duhovnikom, izkazovati moramo ljubezen do bližnjega in najbližji so duhovniki.« Škofu so najbližji duhovniki in duhovnikom mora biti najbližji škof. Čas napora srca je tako najpomembnejši trenutek bližine med škofom in duhovniki, saj gre za trenutek brez besed, kajti za ta napor besede ne obstajajo.

Papež Frančišek je duhovnike iz svoje škofije nato spodbudil, naj se počutijo svobodne in ga vprašajo, karkoli želijo. Na prvo vprašanje je tako odgovoril, da se v pastoralni službi ne sme pomešati »ustvarjalnosti in storiti nekaj novega«. Ustvarjalnost pomeni »iskati pot za oznanjevanje evangelija« in to ni lahko. Ne pomeni namreč le nečesa spremeniti. Ustvarjalnost »prihaja od Duha«, do nje pride preko molitve in pogovora z ljudstvom. Gre za premagovanje ovir in iskanje novih poti. Gre za »pastoralno spreobrnjenje«, je še dodal papež Frančišek. Potrebno je iskati trenutke sprejema, ko verniki iz takega ali drugačnega razloga pridejo v župnijo. Papež je pri tem poudaril, da je potreben »prisrčen sprejem«. Kdor pride v cerkev, se mora počutiti »doma«, počutiti se mora »dobro« in »ne izkoriščano«.

Iz tega razloga je papež pograjal tiste, ki so bolj zaskrbljeni za plačilo nekega potrdila kot pa za sam zakrament. Spomnil je na nekega duhovnika, ki mu je nekoč povedal, da od vernikov ne zahteva nobenega plačila, niti za mašne namene ne. Imel je le škatlo, v kateri je vsakdo pustil, kar je hotel. Ta duhovnik je povedal, da je na ta način imel skoraj dvakrat več kot prej: »Ljudje so namreč velikodušni in Bog take stvari blagoslovi.« Če pa nasprotno ljudje vidijo, da gre za »nek ekonomski interes«, se oddaljijo.

Na vprašanje, kako bi sedaj kot papež opredelil samega sebe, pa je odgovoril: »Počutim se duhovnika, res. In za to sem Gospodu hvaležen. Strah bi me bilo počutiti se malo bolj pomembnega. Kajti hudič je zvit.« Hudič daje občutek oblasti. Papež Frančišek je rimske duhovnike naprosil, da če bodo kdaj videli, da se je spremenil, naj mu to povedo, in če ne bo šlo zasebno, naj ga kar javno pozovejo, da se spreobrne.

V nadaljevanju se je papež zaustavil pri usmiljenju. Dejal je, da se mora duhovnik vedno spominjati svoje prve ljubezni, Jezusa. Cerkev, ki bi izgubila ta spomin, je »elektronska, nima življenja«. Usmiljeni duhovnik je zato tisti, ki ni ne prestrog in ne preveč popustljiv, tisti, ki pove resnico, a obenem doda: »Ne boj se, dobri Bog nas čaka.« Papež Frančišek je še poudaril, da mora duhovnik vedno spremljati na poti, kajti do spreobrnjenja lahko pride kvečjemu med potjo. »Resnica Boga je ta resnica, recimo da dogmatska, reči eno besedo ali moralo, toda pospremljeno z Božjo ljubeznijo in potrpežljivostjo

Zadnja tema, ki jo je med srečanjem z duhovniki še izpostavil papež Frančišek, pa je problem ničnosti zakona. Prav ta tema je ena izmed bivanjskih periferij in pri tem nikakor ne gre zgolj za vprašanje, ali nekdo sme pristopiti k obhajilu ali ne. Cerkev ima veliko »odgovornost« do družin, ki živijo v taki situaciji, je poudaril papež in povedal, da bo ta problem na programu srečanja skupine osmih kardinalov v prvih dneh oktobra in tudi tema pogovorov na prihodnji škofovski sinodi.

Audio: RealAudioMP3







All the contents on this site are copyrighted ©.