Cagliari: Papež predstavnikom iz sveta kulture o razočaranju, sprijaznjenosti in upanju

CAGLIARI (nedelja, 22. september 2013, RV) – Popoldne se je papež Frančišek v Cagliariju na Sardiniji srečal tudi s predstavniki iz sveta kulture. Nagovoril jih je na teološki fakulteti. Najprej jim je povedal, da zanje ni pripravil akademskega predavanja, ampak da jim bo raje podal premišljevanje, ki izhaja iz njegove izkušnje človeka in pastirja Cerkve. Pri tem se je naslonil na evangeljski odlomek o dveh učencih na poti v Emavs in izpostavil tri ključne besede: razočaranje, sprijaznjenost, upanje.

Razočaranje
»Ta dva učenca v srcih nosita trpljenje in zmedo zaradi Jezusove smrti, razočarana sta nad tem, kako se je končalo. Podobno čutenje najdemo tudi v naši sedanji situaciji: razočaranje zaradi ekonomske in finančne krize, pa tudi ekološke, vzgojne, moralne in človeške.« Ta kriza, kot je nadaljeval papež, zadeva tako sedanjost kot prihodnost celega sveta. Res je, da vsako zgodovinsko obdobje nosi v sebi kritične elemente. A vsaj v zadnjih štirih stoletjih se tako kot sedaj niso nikoli stresle temeljne gotovosti, ki predstavljajo življenje človeških bitij.

Sprijaznjenost
Vprašanje pa je, kakšni so odzivi na tako stvarnost. Papež Frančišek je ponovno spomnil na dva učenca iz Emavsa. Ker sta razočarana zaradi Jezusove smrti, se sprijaznita in poskušata pobegniti iz stvarnosti, zato zapustita Jeruzalem. Tudi tako obnašanje lahko najdemo v našem zgodovinskem trenutku. Pri soočanju s krizo lahko pride do sprijaznjenosti in pesimistične drže do vsake možnosti morebitnega učinkovitega posredovanja. Obenem razočaranje vodi v neke vrste beg, iskanje trenutkov zatišja. Taka drža, ki se sicer zdi pragmatična, kot je opozoril papež, se v resnici »ne zmeni za krik po pravičnosti, človečnosti, družbeni odgovornosti« in vodi »k individualizmu, hinavščini ali celo k neke vrste cinizmu«.

Upanje – Univerza kot kraj razločevanja
To je točka, na kateri se je potrebno vprašati, ali obstaja pot, ki jo moramo v tej situaciji prehoditi. »Mislim, da ne le, da pot je, ampak da nas prav zgodovinski trenutek, v katerem živimo, spodbuja, da bi iskali in našli poti upanja, ki bi naši družbi odprle nova obzorja.« Pri tem pa je dragocena vloga univerze, je dodal papež Frančišek. Zatem je naštel nekaj pobud, o katerih bi bilo dobro premisliti. Prva je pogled na univerzo kot na »kraj razločevanja«. Papež je poudaril, da je pomembno pogledati resničnosti v obraz, jo živeti brez strahov, brez bežanja in brez katastrofizma. »Vsaka kriza, tudi sedanja, je prehod. Porodne bolečine, ki s seboj prinesejo napor, težave, trpljenje, prinesejo tudi obzorje življenja, prenove, prinesejo moč upanja.« Kriza tako lahko postane trenutek očiščevanja in razmisleka. Razločevanje ni slepo ali improvizirano. Po papeževih besedah se uresničuje na podlagi etičnih in duhovnih načel. Nakazuje spraševanje o tem, kaj je dobro. Sklicuje se na vrednote, lastne pogledu na osebo v vseh njenih razsežnostih. »Univerza kot kraj modrosti« ima zatorej pomembno vlogo »pri vzgajanju za razločevanje«, ki bi gojilo upanje. Razločevati namreč pomeni tudi ne bežati, ampak »resno, brez predsodkov brati resničnost«.

Upanje – Univerza kot kraj, kjer se oblikuje kultura bližine
Papež Frančišek je nato spregovoril o univerzi »kot kraju, kjer se oblikuje kultura bližine«. »Osama in zaprtost vase ali v lastne interese nista nikoli pot, da bi povrnili upanje in delali za prenovo, ampak je to bližina, kultura srečanja.« Univerza je privilegiran kraj, kjer se le-to spodbuja, uči in kjer se kulturo dialoga tudi živi. Konstruktivno soočanje kot dejavnik rasti pomeni razumeti in ovrednotiti bogastvo drugega. Papež je na tem mestu ponovno spomnil na učenca iz Emavsa. Jezus se jima je približal, poslušal je, kako sta onadva videla resničnost, z njima se je pogovarjal. In na ta način je v njunih srcih ponovno razvnel upanje, odprl nova obzorja, ki so bila navzoča že prej, a sta jih učenca lahko prepoznala le po srečanju z Vstalim. »Nikoli se ne bojte srečanja, dialoga, soočenja,« je še dodal papež Frančišek.

Upanje – Univerza kot kraj vzgajanja za solidarnost
Potem se je dotaknil elementa univerze »kot kraja vzgajanja za solidarnost«. Beseda solidarnost ne pripada le krščanskemu besednjaku. Je temeljni element za prenovo naše družbe, je zatrdil papež. Srečanje in pogovor med Jezusom ter učencema iz Emavsa, ki jima povrneta upanje ter prenovita pot njunega življenja, vodita tudi k delitvi, ko je Jezus razlomil kruh. To je znamenje evharistije, Boga, ki je tako blizu, da z nami deli tudi svoje življenje. S tem pa tudi tisti, ki ne verujejo, lahko prepoznajo, da prav v živeti solidarnosti odnosi ne temeljijo na doumevanju drugega kot nekaj materialnega ali kot številke, temveč kot osebe. »Ni prihodnosti za nobeno državo, za nobeno družbo, za naš svet, če ne bomo vsi znali biti bolj solidarni. Solidarnost kot način pisanja zgodovine, kot življenjsko okolje, v katerem spori, napetosti in nasprotovanja dosežejo harmonijo, ki poraja življenje.«

Audio: