Papež Frančišek udeležencem mednarodnega srečanja za mir: Dialog in molitev rasteta
ali propadata skupaj
VATIKAN (ponedeljek, 30. september 2013, RV) – »Nič več eni proti drugim,
ampak eni poleg drugih.« Te besede je papež Frančišek izgovoril danes, ko je v
avdienco sprejel udeležence mednarodnega srečanja za mir, ki poteka v Rimu od 29.
septembra do 1. oktobra. Udeležujejo se ga predstavniki velikih verstev, evropskega
ter svetovnega političnega in kulturnega življenja. Dogodek ima za geslo: Pogum
upanja – verstva in kulture v dialogu.
Srečanje je organizirala Skupnost
sv. Egidija, kateri se je papež Frančišek zahvalil, ker »z molitvijo in delom za
mir ohranja prižgano svetilko upanja«. In sicer že vse od zgodovinskega srečanja
v Assisiju leta 1986. Takrat je bil svet še zaznamovan z razdeljenostjo na dva nasprotna
bloka in bl. Janez Pavel II. je v tistem kontekstu verske voditelje povabil, da bi
skupaj, eni poleg drugih, molili za mir. Skupnost sv. Egidija je to pot potem nadaljevala.
»Nikoli se ne moremo vdati pred bolečino celih narodov, vojnih talcev, bede, izkoriščanja.
Ne moremo ravnodušno in nemočno opazovati drame otrok, družin, ostarelih, ki jih je
prizadelo nasilje. Ne moremo dopustiti, da terorizem zapre srca nekaj nasilnežem in
seje bolečino ter smrt med mnogimi.« Ne more obstajati nobena verska utemeljitev
nasilja, je poudaril papež Frančišek.
Mir – moliti za mir in delati za mir
– to je odgovornost vseh. Verski voditelji pri tem lahko storijo veliko. Verski voditelj,
je dodal papež, je vedno »moški ali ženska miru, kajti zapoved miru je zapisana
v globini verskih tradicij, katere predstavljajo«. Na vprašanje, kaj lahko storijo,
pa je sveti oče odgovoril, da jim pot predlaga prav srečanje Skupnosti sv. Egidija.
To je »pogum dialoga«, ki daje upanje. »Za mir je potreben dialog, ki je
vztrajen, potrpežljiv, učinkovit, razumen, in zaradi katerega ni nič izgubljeno.
Dialog lahko premaga vojno. Dialog omogoča skupno življenje oseb različnih
generacij, ki se pogosto ne zmenijo druga za drugo; omogoča skupno življenje državljanov
različnega etničnega porekla, različnih prepričanj. Dialog je pot miru. Kajti dialog
pospešuje dogovor, harmonijo, slogo in mir.« Zato je življenjskega pomena,
da raste in se širi med ljudmi.
Verski voditelji, kot je nato pojasnil papež
Frančišek, so pri gradnji miru poklicani delovati ne kot posredniki, ampak kot priprošnjiki.
Posredniki namreč iščejo tudi dobiček zase. Priprošnjiki pa nasprotno ne obdržijo
zase ničesar, vedoč, da je edini dobiček mir. Vsakdo je torej poklican biti »obrtnik
miru«, je dejal papež. In sicer tako, da združuje in ne ločuje, da sovraštvo ugaša
in ga ne ohranja, da odpira poti za dialog in ne postavlja novih zidov. Pomembno je
torej biti v dialogu in se srečevati, da bi v svetu vzpostavili »kulturo dialoga
in kulturo srečanja«.
Dediščina prvega srečanja v Assisiju razodeva, kako
je dialog globoko povezan z molitvijo. Dialog in molitev rasteta ali propadata skupaj,
je na koncu zatrdil papež Frančišek. Nato je spomnil na besede papeža Pavla VI., ko
je govoril o transcendentnem izvoru dialoga. Religija je po svoji naravi odnos med
Bogom in človekom, je dejal. Ta odnos pa se preko dialoga izraža z molitvijo.