Papež Frančišek se je srečal z duhovniki, posvečenimi osebami in pastoralnimi sodelavci asiške škofije

ASSISI (petek, 4. oktober 2013, RV) – Iz Karitasovega centra se je papež takoj odpravil v samotišče Carceri nad Assisijem, kjer so svoje samotno zatočišče našli Frančišek in njegovi bratje. V celici sv. Frančiška se je papež zaustavil v molitvi, nato pa odšel v katedralo svetega Rufina, kjer se je ob 15.15 začelo srečanje z duhovniki, posvečenimi osebami in člani pastoralnih svetov asiške škofije.

Poslušati Božjo besedo
Papež Frančišek jim je spregovoril o nekaterih vidikih življenja škofijske skupnosti, začenši s poslušanjem Božje besede. Cerkev je namreč skupnost, ki z vero in ljubeznijo posluša Gospoda, ki govori. Ravno Božja beseda je tista, ki prebuja vero, jo hrani in prenavlja, dotika se src in ji spreobrača k Bogu in njegovi logiki, tako drugačni od naše. Beseda je tista, ki stalno prenavlja naše skupnosti. Papež Frančišek je nadaljeval, da se na tem področju lahko vsi nekoliko izboljšamo: še bolj poslušamo Božjo besedo, da bi bili manj bogati s svojimi besedami in bogatejši z njegovimi. To velja za duhovnika ki pridiga, za mamo in očeta, ki sta prva vzgojitelja, ter za katehiste in vse učitelje. »Ni dovolj brati Sveto pismo, treba je poslušati Jezusa, ki v njem govori, treba je biti kot antene, ki sprejemajo in so naravnane na Božjo besedo, da bi tako bile antene, ki oddajajo. Božji Duh je tisti, ki dela Sveto pismo živo, ga daje do globine razumeti, v njegovem pravem in polnem smislu,« je dejal papež.

Hoditi
Drugi vidik, ki ga je nakazal papež Frančišek je: hoditi. Najlepša izkušnja je namreč biti del ljudstva, ki hodi skozi zgodovino, skupaj s svojim Gospodom, ki hodi med nami. »Nismo sami, ne hodimo sami, ampak smo del ene same Kristusove črede, ki hodi skupaj,« To velja tudi za duhovnike: Hoditi s svojim ljudstvom, včasih spredaj, včasih sredi in včasih zadaj. »Najpomembnejša stvar je hoditi skupaj, sodelovati in si od blizu pomagati; opravičiti se, priznati lastne napake in prositi odpuščanje ter tudi sprejeti opravičila drugih in jim odpustiti,« je poudaril papež. Hoditi skupaj, brez bežanja naprej, brez nostalgije za preteklostjo. In med hojo se pogovarja, se spoznava, se drug drugemu pripoveduje, se raste kot družina.

Oznanjati vse do periferij
Poleg poslušanja in hoje je papež Frančišek izpostavil še tretji vidik življenja skupnosti, in sicer: oznanjati vse do periferij. Periferije asiške škofije so nedvomno območja, ki so na obrobju, zunaj reflektorskih luči, je pojasnjeval. To so tudi osebe in človeške stvarnosti, ki so potisnjene na rob in prezirane. So osebe, ki se fizično morda nahajajo blizu središča, duhovno pa so daleč. »Ne bojte se izstopiti in stopiti naproti tem osebam, tem razmeram. Ne pustite se zaustaviti s predsodki, navadami, mentalno ali pastoralno togostjo, s frazo 'vedno se je delalo tako',« je spodbudil papež. »A na periferije se lahko gre samo, če se v srcu nosi Božja beseda in če se hodi s Cerkvijo, kot sv. Frančišek. Sicer nosimo sami sebe in ne Božje besede, kar pa ni dobro in ne služi ničemur. Nismo mi, ki rešujemo svet: Gospod je tisti!«

Audio: