Papež klarisam: Ti dve stvari sem vam hotel reči: kontemplacija vedno z
Jezusom Bogom in Človekom ter življenje v skupnosti vedno z velikodušnim srcem
ASSISI (petek, 4. oktober 2013, RV) – Po srečanju z duhovniki, posvečenimi
osebami in člani pastoralnih svetov asiške škofije se je papež Frančišek napotil v
baziliko sv. Klare, kjer se je srečal s klarisami. Najprej je v kripti bazilike počastil
Klarine posmrtne ostanke, nato pa se je v tihi molitvi zaustavil v korovski kapeli
pred Križanim iz sv. Damijana.
Papež Frančišek se je v govoru klarisam zahvalil
za gostoljubnost ter za njihovo molitev za Cerkev. »Ko sestra posveti Gospodu v klavzuri
vse svoje življenje, pride do spremembe, ki je ne moremo popolnoma razumeti. Običajno
mislimo, da ta sestra postane izolirana, sama z Absolutnim, sama z Bogom, da živi
asketsko, spokorno življenje. Toda to ni pot katoliške klavzurne sestre. Pot gre namreč
preko Jezusa Kristusa. Jezus Kristus je središče vašega življenja, vaše spokornosti,
vašega skupnostnega življenja, vaše molitve in tudi univerzalnosti molitve. Na tej
poti se zgodi nasprotno od tega, kar bi morda kdo mislil, da se postane asketska sestra
v klavzuri. Ko namreč sestra hodi po poti zrenja (kontemplacije) Jezusa Kristusa,
molitve in spokornosti skupaj z Jezusom Kristusom, postaja zelo človeška. Sestre v
klavzuri so poklicane, da so zelo človeške, tako kot Mati Cerkev, človeške, da razumejo
stvari življenja, da so osebe, ki razuemejo človeške probleme, ki znajo odpuščati,
ki znajo za vsako osebo prositi Gospoda. Do vaše človeškosti se pride po učlovečenju
Besede, po poti Jezusa Kristusa. In kakšno je znamenje takό človeške sestre? Veselje,
ko je navzoče veselje. Razžalosti me, ko srečam sestre, ki niso vesele. Morda se nasmeshnejo...,
toda ne z nasmehom veselja, tistega veselja, ki prihaja iz notranjosti. Danes pri
maši, ko sem govoril o Križanem, sem rekel, da ga je Frančišek zrl kot tistega, ki
ima odprte oči, odprte rane, s krvjo, ki polzi. Vaše zrenje je namreč resničnost.
Resničnost Jezusa Kristusa in ne abstraktne ideje«.
Papež je na koncu svojega
govora še na kratko spregovoril o življenju v skupnosti. »Odpuščajte, prenašajte
se, saj življnje v skupnosti ni lahko... Skrbite za skupno življnje, saj ko je v skupnosti
tako, torej družinsko, je Sveti Duh, ki je med vami. To sta dve stvari, ki sem vam
ju hotel reči: zrenje (kontemplacija) vedno, vedno z Jezusom, z Jezusom Bogom in Človekom
in življenje v skupnosti, vedno z velikodušnim srcem... Znamenje tega je veselje.
Za vas prosim ravno to veselje, ki prihaja iz resničnega zrenja ter iz lepega
življenja v skupnosti. Hvala. Hvala za gostoljubnost«. Ob tem so sestre
zaploskale.