2013-10-13 17:41:40

Papež Frančišek vodil marijansko molitev. Na Trgu sv. Petra več sto tisoč vernikov


TRG SV. PETRA (sobota, 12. oktober 2013, RV) – Papež Frančišek je danes popoldne na Trgu sv. Petra vodil marijansko molitev z naslovom Via Matris (Materina pot). Na trgu sv. Petra je bil navzoč kip Fatimske Marije, ki so ga pripeljali iz Fatime prav za to priložnost. Ko je Marijin kip prišel z helikopterjem v Vatikan, ga je najprej počastil zaslužni papež Benedikt XVI. Po molitvi na trgu sv. Petra so kip prepeljali v rimsko svetišče Divino Amore, kjer poteka celonočno bedenje, v katero je vključenih deset Marijinih svetišč. Preko video sporočila je papež Frančišek nagovoril molilce zbrane pri molitvi po vsem svetu.

Sveti oče je imel med molitvijo na Trgu sv. Petra za romarje, ki so popolnoma napolnili trg in tudi Ulico sprave, marijansko katehezo. Dejal je: »Dragi bratje in sestre, to srečanje v Letu vere je posvečeno Mariji, Kristusovi Materi in Materi Cerkve, kakor tudi naši Materi. Njej kip, ki je prišel iz Fatime, nam pomaga čutiti njeno navzočnost. Obstaja resničnost in ta je, da nam Marija vedno prinaša Jezusa. Je žena vere, je resnična vernica. Lahko se vprašamo, kako je bilo z Marijino vero?

Prvi element njene vere je sledeči: Marijina vera razvezuje vozel greha (prim. LG 56). Kaj to pomeni? Koncilski očetje so uporabili izraz sv. Ireneja, ki pravi: »Vozel Evine nepokorščine je bil razvozlan z Marijino pokorščino; kar je devica Eva zavezala s svojo nevero, to je devica Marija razvozlala s svojo vero«.

Vozel nepokorščine, vozel nevere. Ko otrok ne posluša mame ali očeta, lahko rečemo, da se naredi majhen 'vozel'. To se zgodi, če se otrok zaveda, kaj dela, še posebej, če pride vmes še kakšna laž. Takrat ne zaupa mami in očetu. Sami veste, kolikokrat se to zgodi! Zaradi tega je potrebno odnos s starši očistiti te pomankljivosti. Da ponovno pride do soglasja in zaupanja, je zato potrebno prositi odpuščanja. Nekaj podobnega se zgodi v našem odnosu do Boga. Ko ga ne poslušamo, ne sledimo njegovi volji, vršimo konkretna dejanja, v katerih pokažemo pomanjkanje zaupanja Vanj. In to je greh, ki se oblikuje v naši notranjosti kakor vozel. Ti vozli nam odvzamejo mir in vedrino. Nevarni so, saj iz večih vozlov nastane zamotan klopčič, ki vedno bolj boli in ga je vedno teže razvozlati.

Toda Božjemu usmiljenju, to vemo, ni nič nemogoče! Še tako zapletene vozle razveže Njegova milost. Marija je s svojim 'da' odprla vrata Bogu, da lahko razveže vozel pradavne nepokorščine. Marija je mati, ki nas s svojo potrpežljivostjo in nežnostjo vodi k Bogu, da nam On s svojim Očetovskim usmiljenjem razveže vozle naše duše. Vsakdo jih nekaj ima. V svojem srcu se lahko vprašamo, kateri vozli so v mojem življenju? »Oh, Oče, mojih se ne da razvezati!« To je zgrešeno! Vse vozle srca, vse vozle vesti je mogoče razvezati. Prosim Marijo, da mi pomaga zaupati v Božje usmiljenje, da jih razveže, da se spremenim? Ona, žena vere, nam bo zagotovo rekla: pojdi naprej, pojdi k Gospodu. Ona te razume. S svojo materinsko roko nas vodi v Očetov objem, objem usmiljenega Očeta.

Drugi element: Marijina vera je dala Jezusu človeško meso. Koncil pravi: »Ne da bi spoznala moža, je v veri in pokorščini po obsenčenju Svetega Duha rodila na zemlji samega Sina nebeškega Očeta« (LG 63). Cerkveni očetje so zelo vzrajali pri trditvi, da je Marija spočela Jezusa v veri in zatem v mesu, ko je rekla 'da' temu, kar ji je Bog po angelu naznanil. Kaj pravzaprav to pomeni? To pomeni, da Bog ni želel postati človek tako, da bi prezrl našo svobodo, hotel je priti po Marijini svobodni privolitvi, po njenem 'da'. Vprašal jo je: »Si pripravljena za to?« Odgovorila je: »Da.«

To, kar se je zgodilo na edinstven način v Devici Mariji, se zgodi na duhovnem nivoju tudi v nas, ko z dobrim in iskrenim srcem sprejmemo Božjo Besedo ter jo uresničujemo. Zgodi se, kakor da bi Bog postal v nas meso, pride prebivat v nas, saj začne prebivati v tistih, ki ga ljubijo in spolnjujejo njegovo Besedo. To je seveda težko razumeti, je pa lažje čutiti v srcu.

Morda mislimo, da se je Jezusovo učlovečenje zgodilo samo v preteklosti in se nas osebno ne tiče? Verovati v Jezusa pomeni: z Marijino ponižnostjo ter pogumom ponuditi mu svoje srce, da bo On še naprej lahko prebival med ljudmi, pomeni ponuditi mu svoje dlani, da lahko poboža majhne in uboge, ponuditi mu svoje noge, da gre lahko naproti svojim bratom in sestram, svoje roke, za podporo tistega, ki je slaboten ter za delo v Gospodovem vinogradu, svoj razum za razmišljanje ter načrtovanje v luči evangelija in predvsem ponuditi mu svoje srce za ljubezen in odločitve, kakor je po Božji volji. Vse to se zgodi po delovanju Svetega Duha. S tem postanemo Božje orodje, da lahko Jezus po nas deluje na svetu.

Zadnji element je Marijina vera kot pot. Koncil je zatrdil, da je Marija »hodila na romanju vere« (LG 58). Ona zato hodi pred nami na tem romanju, nas spremlja in podpira. V kakšnem smislu je bila Marijina vera pot? Vse njeno življenje je bilo namreč hoja za njenim Sinom. On, Jezus, je cesta, On je pot! Napredovati v veri, iti naprej na tem duhovnem romanju vere, ni nič drugega, kot hoditi za Jezusom, ga poslušati ter se mu po njegovih besedah pustiti voditi. Gledati ga, kako On ravna ter hoditi za njim tako, da imamo ista občutja in drže kot On. In katera so Jezusova občutja, njegove drže? Ponižnost, usmiljenje, bližina, a tudi odločno zavračanje hinavščine, dvoličnosti in malikovalstva. Jezusova pot je pot zveste ljubezni do konca, vse do žrtvovanja življenja, saj je pot križa. Zaradi tega gre pot vere preko križa. Marija je to že na začetku razumela, ko je Herod želel ubiti komaj rojenega Jezusa. Ta križ je postajal vse globlji, ko so Jezusa zavrnili. Marija je bila vedno z Jezusom. Sredi ljudi je hodila za njim. Slišala je govorice, sovraštvo tistih, ki niso marali Gospoda. In ta križ je ona nosila. Marijina vera se je soočila z nerazumevanjem in zaničevanjem. Ko je prišla Jezusova 'ura', torej ura trpljenja, je bila Marijina vera plamenček sredi noči. Plamenček sredi trdne noči. V noči velike sobote je Marija bedela. Njen majhen, a jasen plamenček je gorel vse do zore Vstajenja. In ko je prišel do nje glas, da je grob prazen, se je v njenem srcu začelo širiti veselje vere, krščanske vere v smrt in vstajenje Jezusa Kristusa. Da nas bo vera vedno vodila v veselje, naj nas Ona, Mati veselja, uči hoditi po tej poti veselja in živeti to veselje. To je višek, to veselje... to srečanje Jezusa in Marije. Predstavljajmo si ga. To srečanje je višek Marijine poti vere in tudi poti vse Cerkve. Kakšna je naša vera? Je prižgana, kakor Marijina, tudi v težkih trenutkih, v trenutkih teme? Sem začutil veselje vere?

Nocoj se ti, Mati, zahvaljujemo za tvojo vero ponižne žene ter obnavljamo svojo izročitev tebi, Materi naše vere. Amen.







All the contents on this site are copyrighted ©.