Papež Frančišek vodil marijansko molitev. Na Trgu sv. Petra več sto tisoč vernikov
TRG SV. PETRA (sobota, 12. oktober 2013, RV) – Papež Frančišek je danes popoldne
na Trgu sv. Petra vodil marijansko molitev z naslovom Via Matris (Materina
pot). Na trgu sv. Petra je bil navzoč kip Fatimske Marije, ki so ga pripeljali iz
Fatime prav za to priložnost. Ko je Marijin kip prišel z helikopterjem v Vatikan,
ga je najprej počastil zaslužni papež Benedikt XVI. Po molitvi na trgu sv. Petra so
kip prepeljali v rimsko svetišče Divino Amore, kjer poteka celonočno bedenje, v katero
je vključenih deset Marijinih svetišč. Preko video sporočila je papež Frančišek nagovoril
molilce zbrane pri molitvi po vsem svetu.
Sveti oče je imel med molitvijo na
Trgu sv. Petra za romarje, ki so popolnoma napolnili trg in tudi Ulico sprave, marijansko
katehezo. Dejal je: »Dragi bratje in sestre, to srečanje v Letu vere je posvečeno
Mariji, Kristusovi Materi in Materi Cerkve, kakor tudi naši Materi. Njej kip, ki je
prišel iz Fatime, nam pomaga čutiti njeno navzočnost. Obstaja resničnost in ta je,
da nam Marija vedno prinaša Jezusa. Je žena vere, je resnična vernica. Lahko se vprašamo,
kako je bilo z Marijino vero?
Prvi element njene vere je sledeči: Marijina
vera razvezuje vozel greha (prim. LG 56). Kaj to pomeni? Koncilski očetje
so uporabili izraz sv. Ireneja, ki pravi: »Vozel Evine nepokorščine je bil
razvozlan z Marijino pokorščino; kar je devica Eva zavezala s svojo nevero,
to je devica Marija razvozlala s svojo vero«.
Vozel nepokorščine, vozel
nevere. Ko otrok ne posluša mame ali očeta, lahko rečemo, da se naredi majhen 'vozel'.
To se zgodi, če se otrok zaveda, kaj dela, še posebej, če pride vmes še kakšna laž.
Takrat ne zaupa mami in očetu. Sami veste, kolikokrat se to zgodi! Zaradi tega je
potrebno odnos s starši očistiti te pomankljivosti. Da ponovno pride do soglasja in
zaupanja, je zato potrebno prositi odpuščanja. Nekaj podobnega se zgodi v našem odnosu
do Boga. Ko ga ne poslušamo, ne sledimo njegovi volji, vršimo konkretna dejanja, v
katerih pokažemo pomanjkanje zaupanja Vanj. In to je greh, ki se oblikuje v naši notranjosti
kakor vozel. Ti vozli nam odvzamejo mir in vedrino. Nevarni so, saj iz večih vozlov
nastane zamotan klopčič, ki vedno bolj boli in ga je vedno teže razvozlati.
Toda
Božjemu usmiljenju, to vemo, ni nič nemogoče! Še tako zapletene vozle razveže Njegova
milost. Marija je s svojim 'da' odprla vrata Bogu, da lahko razveže vozel pradavne
nepokorščine. Marija je mati, ki nas s svojo potrpežljivostjo in nežnostjo vodi k
Bogu, da nam On s svojim Očetovskim usmiljenjem razveže vozle naše duše. Vsakdo jih
nekaj ima. V svojem srcu se lahko vprašamo, kateri vozli so v mojem življenju? »Oh,
Oče, mojih se ne da razvezati!« To je zgrešeno! Vse vozle srca, vse vozle
vesti je mogoče razvezati. Prosim Marijo, da mi pomaga zaupati v Božje usmiljenje,
da jih razveže, da se spremenim? Ona, žena vere, nam bo zagotovo rekla: pojdi naprej,
pojdi k Gospodu. Ona te razume. S svojo materinsko roko nas vodi v Očetov objem, objem
usmiljenega Očeta.
Drugi element: Marijina vera je dala Jezusu človeško
meso. Koncil pravi: »Ne da bi spoznala moža, je v veri in pokorščini po
obsenčenju Svetega Duha rodila na zemlji samega Sina nebeškega Očeta« (LG
63). Cerkveni očetje so zelo vzrajali pri trditvi, da je Marija spočela Jezusa v veri
in zatem v mesu, ko je rekla 'da' temu, kar ji je Bog po angelu naznanil. Kaj
pravzaprav to pomeni? To pomeni, da Bog ni želel postati človek tako, da bi prezrl
našo svobodo, hotel je priti po Marijini svobodni privolitvi, po njenem 'da'.
Vprašal jo je: »Si pripravljena za to?« Odgovorila je: »Da.«
To,
kar se je zgodilo na edinstven način v Devici Mariji, se zgodi na duhovnem nivoju
tudi v nas, ko z dobrim in iskrenim srcem sprejmemo Božjo Besedo ter jo uresničujemo.
Zgodi se, kakor da bi Bog postal v nas meso, pride prebivat v nas, saj začne prebivati
v tistih, ki ga ljubijo in spolnjujejo njegovo Besedo. To je seveda težko razumeti,
je pa lažje čutiti v srcu.
Morda mislimo, da se je Jezusovo učlovečenje zgodilo
samo v preteklosti in se nas osebno ne tiče? Verovati v Jezusa pomeni: z Marijino
ponižnostjo ter pogumom ponuditi mu svoje srce, da bo On še naprej lahko prebival
med ljudmi, pomeni ponuditi mu svoje dlani, da lahko poboža majhne in uboge, ponuditi
mu svoje noge, da gre lahko naproti svojim bratom in sestram, svoje roke, za podporo
tistega, ki je slaboten ter za delo v Gospodovem vinogradu, svoj razum za razmišljanje
ter načrtovanje v luči evangelija in predvsem ponuditi mu svoje srce za ljubezen in
odločitve, kakor je po Božji volji. Vse to se zgodi po delovanju Svetega Duha. S tem
postanemo Božje orodje, da lahko Jezus po nas deluje na svetu.
Zadnji element
je Marijina vera kot pot. Koncil je zatrdil, da je Marija »hodila
na romanju vere« (LG 58). Ona zato hodi pred nami na tem romanju, nas spremlja
in podpira. V kakšnem smislu je bila Marijina vera pot? Vse njeno življenje je bilo
namreč hoja za njenim Sinom. On, Jezus, je cesta, On je pot! Napredovati v veri, iti
naprej na tem duhovnem romanju vere, ni nič drugega, kot hoditi za Jezusom, ga poslušati
ter se mu po njegovih besedah pustiti voditi. Gledati ga, kako On ravna
ter hoditi za njim tako, da imamo ista občutja in drže kot On. In katera so Jezusova
občutja, njegove drže? Ponižnost, usmiljenje, bližina, a tudi odločno zavračanje hinavščine,
dvoličnosti in malikovalstva. Jezusova pot je pot zveste ljubezni do konca, vse do
žrtvovanja življenja, saj je pot križa. Zaradi tega gre pot vere preko križa. Marija
je to že na začetku razumela, ko je Herod želel ubiti komaj rojenega Jezusa. Ta križ
je postajal vse globlji, ko so Jezusa zavrnili. Marija je bila vedno z Jezusom. Sredi
ljudi je hodila za njim. Slišala je govorice, sovraštvo tistih, ki niso marali Gospoda.
In ta križ je ona nosila. Marijina vera se je soočila z nerazumevanjem in zaničevanjem.
Ko je prišla Jezusova 'ura', torej ura trpljenja, je bila Marijina vera plamenček
sredi noči. Plamenček sredi trdne noči. V noči velike sobote je Marija bedela. Njen
majhen, a jasen plamenček je gorel vse do zore Vstajenja. In ko je prišel do nje glas,
da je grob prazen, se je v njenem srcu začelo širiti veselje vere, krščanske vere
v smrt in vstajenje Jezusa Kristusa. Da nas bo vera vedno vodila v veselje, naj nas
Ona, Mati veselja, uči hoditi po tej poti veselja in živeti to veselje. To je višek,
to veselje... to srečanje Jezusa in Marije. Predstavljajmo si ga. To srečanje je višek
Marijine poti vere in tudi poti vse Cerkve. Kakšna je naša vera? Je prižgana, kakor
Marijina, tudi v težkih trenutkih, v trenutkih teme? Sem začutil veselje vere?
Nocoj
se ti, Mati, zahvaljujemo za tvojo vero ponižne žene ter obnavljamo svojo izročitev
tebi, Materi naše vere. Amen.