Papež o Pavlovi zvestobi Božji ljubezni in Jezusovem joku nad nezvestim mestom
VATIKAN (četrtek, 31. oktober 2013, RV) – Papež Frančišek je danes zjutraj
daroval mašo v kapeli sv. Sebastjana v vatikanski baziliki. Tu je pokopan blaženi
Janez Pavel II. Skupina poljskih vernikov se zato vsak četrtek zbere v kapeli pri
evharistiji, pri kateri preko Radia Vatikan lahko prisostvujejo tudi katoličani na
Poljskem. Tokrat je sveto mašo vodil papež, ki je med pridigo spregovoril o današnji
Božji besedi.
Izpostavil je dva elementa. Prvi je Pavlova gotovost, ki je prepričan,
da ga nihče ne more ločiti od Kristusove ljubezni. Pavel je tako zelo ljubil Gospoda,
je zatrdil papež Frančišek, ker ga je videl, našel, ker mu je Gospod spremenil življenje:
»Prav ta Gospodova ljubezen je bila središče Pavlovega življenja.« Bila je
njegova oporna točka in od nje ga niso mogli oddaljiti niti preganjanja, bolezni ali
izdaje. »Brez Kristusove ljubezni, ne da bi živeli iz te ljubezni, jo priznavali,
se hranili iz te ljubezni, ni mogoče biti kristjan.« Kristjan je tisti, ki čuti
Gospodov pogled in njegovo ljubezen do konca. Papež Frančišek je še dodal, da kristjan
čuti, da je bilo njegovo življenje rešeno po Kristusovi krvi. Iz tega pa nastane »odnos
ljubezni«.
Papež je zatem izpostavil drugi element iz današnje Božje besede,
ki se ga je posebej dotaknil. Ta je Jezusova žalost, ko gleda Jeruzalem. Mesto ni
razumelo Božje ljubezni in nežnosti. Ne razumeti Božje ljubezni je ravno nasprotje
tistega, kar je čutil Pavel. Papež Frančišek je razložil, da sicer govorimo, da nas
Bog ljubi. A za nas je to »nekaj abstraktnega, nekaj, kar se ne dotakne mojega
srca«. Življenje si tako urejam sam. Zaupanja ni. Jezusov jok pa je namenjen prav
temu, je rekel papež: »Jeruzalem, nisi zvest; nisi se pustil ljubiti; zanašal si
se na številne malike, ki so ti obljubljali vse, govorili so ti, da ti bodo vse dali,
potem so te zapustili.« Jezusovo srce trpi zaradi ljubezni, ki ni bila sprejeta
in prejeta.
Kot je na koncu povzel papež, je prva podoba iz današnje Božje
besede torej Pavel, ki vse do konca ostaja zvest Jezusovi ljubezni. V njej najde moč,
da gre naprej in vse prenaša. Čeprav se čuti slabotnega in grešnega, ima moč v Božji
ljubezni, v srečanju z Jezusom Kristusom. Druga podoba pa sta mesto in nezvesto ljudstvo.
Le-to ne sprejme Jezusove ljubezni, živi jo le na pol. »Vidimo Pavla s pogumom,
ki izhaja iz te ljubezni, in vidimo Jezusa, ki joče nad tistim mestom, ki ni zvesto.
Vidimo Pavlovo zvestobo in nezvestobo Jeruzalema.« V središču pa vidimo Jezusa,
njegovo srce, ki nas močno ljubi, je še dodal papež Frančišek. Nato je sklenil z vprašanjem:
»Sem bolj podoben Pavlu ali Jeruzalemu? Je moja ljubezen do Boga tako močna kot
Pavlova ali je moje srce mlačno kot Jeruzalemovo?«