Frančišek udeležencem romarskega srečanja v Mehiki: Vera ni za osebno uporabo, ampak
za posredovanje drugim
GUADALUPE (sobota, 16. november 2013, RV) – »Ne pozabite, da ste prejeli
krst, ki vas je spremenil v Gospodove učence. A vsak učenec je tudi misijonar.«
Spodbudo k posredovanju vere je papež Frančišek namenil romarjem in ostalim udeležencem
romarskega srečanja, ki se je danes začelo v marijanskem središču Naše Gospe iz Guadalupe
v Mehiki. Dogodek poteka v okviru leta vera do prihodnjega torka na temo: Naša
Gospa iz Guadalupe, zvezda nove evangelizacije na ameriški celini. Organizira
ga Papeška komisija za Latinsko Ameriko.
Misijonarska razsežnost Cerkve:
Izstopiti Papež v video sporočilu poudari, da nam »zaklad vere ni bil podarjen
za osebno uporabo«, ampak zato, da ga podarjamo in posredujemo naprej, da bi tako
rastel. Vse dejavnosti Cerkve morajo imeti misijonarski značaj. Za Cerkev je ključnega
pomena, da se ne zapre vase in se ne čuti samozadostna in varna znotraj tistega, kar
je dosegla. Na ta način Cerkev zboli zaradi namišljenega in površinskega preobilja
ter postane slabotna. »Treba je izstopiti iz svojih skupnosti in se z drznostjo
napotiti na bivanjske periferije, ki potrebujejo Božjo bližino. On nikogar ne zapusti,
vedno kaže svojo nežnost in usmiljenje, in to je tisto, kar je treba ponesti ljudem,«
zatri papež v sporočilu.
Pastoralna dejavnost in misijonarstvo Cilj
celotne pastoralne dejavnosti torej vedno izhaja iz misijonarskega nagiba, da bi prispeli
do vseh oseb, ne da bi kogar koli izključevali. Sveti oče doda, da se od evangelizatorja
zahteva veliko potrpežljivosti: skrbeti mora za seme, ne da bi izgubil mir ob prisotnosti
plevela. Krščansko sporočilo zna predstaviti na veder in postopen način ter na prvo
mesto postavljati bistveno in najbolj potrebno, to je lepoto Božje ljubezni, ki nam
govoru po Kristusu, mrtvem in vstalem.
Škof ni funkcionar, ampak pastir Papež
nadaljuje, da pastoralo lokalnih Cerkva vodi škof in to kot pastir, ki pozna po imenu
svoje ovce, jih vodi od blizu, z nežnostjo in potrpežljivostjo, ter dejansko izkazuje
materinskost Cerkve in Božjega usmiljenja. »Drža pravega pastirja,« zatrdi
papež, »ni drža vladarja ali funkcionarja, ki je pozoren predvsem na disciplino,
pravila, organizacijo. To vedno vodi v pastoralo, ki je oddaljena od ljudi,
nezmožna spodbujati in ohranjati srečanje s Kristusom in srečanje z brati. Božje ljudstvo
potrebuje takšnega škofa, ki bo nad njim bdel, skrbel predvsem za tisto, kar
ga ohranja združenega, ter spodbuja upanje v srcih.« Škof mora prav tako znati
razločevati, ne da bi ugasnil dih Svetega Duha, ki veje kjer hoče, za dobro Cerkve
in njeno poslanstvo v svetu.
Klerikalizem – ovira za rast laikov Vse
te škofove lastnosti morajo biti tudi navzoče pri ostalih pastoralnih delavcih, predvsem
pri duhovnikih. Sveti oče je posvaril pred »skušnjavo klerikalizma, ki je ovira
za rast v zrelosti in krščanski odgovornosti pri velikem delu laikov«. Klerikalizem
namreč vsebuje avtoreferenčno držo, držo neke skupine, ki osiromaši usmeritev proti
srečanju z Gospodom, ki nas postavlja za učence, in proti ljudem, ki čakajo oznanilo.
Po Frančiškovih besedah je »pomembna in nujna formacija duhovnikov, ki so
zmožni bližine, srečanja, ki znajo razvneti srca ljudi, hoditi z njimi, vstopiti
v pogovor z njihovimi upi in strahovi«. Papež ob koncu video sporočila poudari
še pomen posvečenega življenja, ki je kvas v Cerkvi, ter posvečene osebe spodbudi,
naj so zveste svoji karizmi, ki je milost Svetega Duha za dobro Cerkve.