Papeževa jutranja maša: Narod, ki ne spoštuje starih staršev, nima prihodnosti

VATIKAN (torek, 19. november 2013, RV) – Narod, ki ne spoštuje starih staršev, je brez spomina in zatorej brez prihodnosti. Tako je zatrdil papež Frančišek danes zjutraj med homilijo pri maši v kapeli Doma svete Marte. Izhajal je iz svetopisemske pripovedi o priletnem Eleazarju. Ta je zaradi svoje vere in da bi dal pričevanje mladim, izbral mučeništvo.

Izbral je smrt, namesto da bi se rešil pred njo s pomočjo ustrežljivih prijateljev, samo da ne bi izdal Boga in tudi, da ne bi mladim pokazal, da je zatekanje k hinavščini lahko koristno. Vse to je del zgodbe o plemenitem Eleazarju, svetopisemskem liku iz Knjige Makabejcev. Ta človek, kot je pripomnil papež Frančišek, pred izbiro med apostazijo, odpadom od vere, in zvestobo ne dvomi. Zavrne držo pretvarjanja, hlinjenja pobožnosti in vernosti. Namesto da bi čuval samega sebe, misli na mlade. Misli na tisto, kar jim bo njegovo pogumno dejanje lahko zapustilo v spomin.

»Doslednost tega človeka, doslednost njegove vere, pa tudi odgovornost, da zapusti plemenito dediščino, resnično dediščino.« Te elemente iz Eleazarjeve zgodbe je izpostavil papež. Nato je dodal, da danes živimo v času, ko stari ljudje ne štejejo: »Grdo je reči, a so odvrženi. Kajti so v nadlego. Stari ljudje so tisti, ki nam prinašajo zgodovino, ki nam prinašajo učenost, ki nam prinašajo vero in nam jo dajejo v dediščino. So tisti, ki imajo kot dobro staro vino v sebi to moč, da nam dajo plemenito dediščino.« Papež Frančišek je pri tem spomnil na zgodbico, ki jo je slišal še kot majhen. Protagonist je bila družina: oče, mama in veliko otrok. Poleg njih pa je bil tudi dedek. Ta si je, kadar je za mizo jedel juho, vedno zamazal obraz. Oče se je zato jezil in je kupil mizico, kjer je dedek nato moral jesti sam. Ko se je nekega dne vrnil iz službe, je enega izmed svojih otrok videl, kako se igra s kosom lesa. Vprašal ga je, kaj dela, in otrok mu je odvrnil, da dela mizico zanj, za takrat, ko bo postal star kot dedek.

»Stari starši so zaklad.« V Pismu Hebrejcem beremo, da bi se morali spominjati svojih voditeljev, tistih, ki so nam oznanjali Božjo besedo, in posnemati njihovo vero. »Spomin na naše prednike nas vodi k posnemanju vere,« tako je zatrdil papež. Nato je dodal, da je starost pogosto zares lahko tudi grda, saj s seboj prinaša bolezni in podobne stvari. »Toda modrost, ki jo imajo naši stari starši, je dediščina, ki jo moramo prejeti. Narod, ki ne varuje starih staršev, narod, ki ne spoštuje starih staršev, nima prihodnosti, kajti nima spomina, izgubil je spomin.« Papež Frančišek je povabil, da bi pomislili na stare ljudi, na mnoge, ki so po domovih za ostarele, in tudi številne, katere so njihovi domači zapustili. Vsi ti ljudje so »zaklad naše družbe«.

»Molimo za naše dedke, naše babice, ki so v času preganjanj pogosto imeli junaško vlogo pri posredovanju vere. Kadar očeta in mame ni bilo doma in sta imela tudi čudne ideje, katere je učila takratna politika, so bile babice tiste, ki so posredovale vero.« Tako je spomnil papež in omenil še, da je četrta zapoved edina, ki obljublja nekaj v zameno. To je zapoved usmiljenja. Pomeni biti usmiljeni z našimi predniki. Papež Frančišek je sklenil s povabilom, da bi prosili številne stare svetnike, kot so bili Simeon, Ana, Polikarp ali Eleazar, da bi nam izprosili »milost varovanja, poslušanja in spoštovanja naših prednikov, naših starih staršev«.

Audio: