Papeževa kateheza danes posvečena odpuščanju grehov v moči oblasti ključev
VATIKAN (sreda, 20. november 2013, RV) – Papež Frančišek je današnjo katehezo
med splošno avdienco, ki se je tudi danes odvijala na Trgu svetega Petra, namenil
veri v odpuščanje grehov. Če je prejšnjo sredo govoril o odpuščanju grehov v povezavi
s krstom, pa ga je danes povezal s t.i. »oblastjo ključev«, kar
je svetopisemski simbol poslanstva, ki ga je Jezus zaupal apostolom.
Sveti
Duh – protagonist odpuščanja grehov »Protagonist odpuščanja
grehov je Sveti Duh,« je Frančišek začel katehezo. Ko se je Jezus po vstajenju
prvič prikazal učencem, je dihnil vanje in jim rekel: »Prejmite Svetega Duha! Katerim
grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani«
(Jn 20, 22-23). Jezus, ki ima že spremenjeno telo, je že novi človek, ki daje velikonočne
darove, sadove svoje smrti in vstajenja: mir, veselje, odpuščanje grehov, poslanstvo,
predvsem pa dar Svetega Duha, ki je izvir vseh ostalih. Jezusov dih kaže na posredovanje
novega življenja, prenovljenega z odpuščanjem. »A preden Jezus naredi gesto
diha in podari Duha, pokaže svoje rane na dlaneh in strani: te rane predstavljajo
ceno našega zveličanja. Sveti Duh nam prinaša odpuščanje Boga, ki gre
preko Jezusovih ran,« je poudaril papež. Te rane je Jezus hotel ohraniti
tudi v nebesih, kjer jih kaže Očetu. Po moči teh ran so naši grehi odpuščeni. Tako
je Jezus dal svoje življenje za naš mir in veselje, za milost v naši duši in odpuščanje
naših grehov.
Cerkev – varuhinja oblasti ključev Varuhinja
oblasti ključev je Cerkev, kajti Jezus je apostolom dal moč odpuščanja grehov, je
nadaljeval sveti oče. Bog odpušča vsakemu človeku po svojem usmiljenju, a hotel je,
da tisti, ki pripadajo Kristusu in Cerkvi, prejmejo odpuščanje po služabnikih skupnosti.
Preko apostolske službe me doseže usmiljenje Boga, moji grehi so odpuščeni in podarjeno
mi je veselje. Na ta način nas Jezus kliče, da živimo spravo tudi na cerkveni, skupnostni
ravni. Cerkev, ki je sveta in obenem potrebna pokore, vse življenje spremlja našo
pot spreobrnjenja. »Cerkev ni gospodarica oblasti ključev, ampak je služabnica
v službi usmiljenja in se razveseli vsakokrat, ko lahko podari ta božji dar,«
je povedal papež Frančišek.
Dodal je, da mnogi morda ne razumejo te cerkvene
razsežnosti odpuščanja, kajti vedno bolj dominirata individualizem in subjektivizem,
kar čutimo tudi mi kristjani. Res je, da Bog odpušča vsakemu skesanemu grešniku osebno,
a kristjan je vezan na Kristusa, Kristus pa je združen s Cerkvijo. To po papeževih
besedah moramo ceniti. Da mi je Bog odpustil je dar in prav tako skrb, zaščita in
varnost.
Duhovnik – orodje za odpuščanje grehov Orodje odpuščanja
grehov je duhovnik, je zatrdil papež Frančišek in tako naredil še tretji poudarek
glede odpuščanja grehov v moči oblasti ključev. Božje odpuščanje, ki ga prejmemo v
Cerkvi, nam je posredovano preko službe našega brata, duhovnika. Tudi on tako kot
mi potrebuje usmiljenje in postane orodje usmiljenja. Frančišek je dodal, da se tudi
duhovniki in škofje morajo spovedati ter da se tudi sam spove vsakih štirinajst dni,
kajti tudi papež je grešnik. Ponovno je poudaril, da je res, da Bog vedno posluša,
vendar pa nam v zakramentu sprave pošlje brata, da prinese odpuščanje, zagotovilo
odpuščanja v imenu Cerkve.
Služba, ki jo duhovnik nudi kot Božji služabnik,
ki odpušča grehe, je po papeževih besedah zelo delikatna. Zahteva, da je njegovo srce
srce miru, da ne ravna grdo z verniki, ampak je blag, dobrohoten in usmiljen, da zna
v srcih sejati upanje ter se predvsem zaveda, da brat ali sestra, ki je pristopil
k zakramentu sprave, želi odpuščanje, da bi ga Jezus ozdravil. Za duhovnika, ki nima
tega razpoloženja duha, je bolje, da ne opravlja te službe, je dejal papež in poudaril,
da imamo vsi verniki pravico v duhovnikih najti služabnike Božjega odpuščanja.
Sklenil je z vprašanji: Ali se kot člani Cerkve zavedamo lepote tega daru, ki nam
ga nudi Bog? Čutimo veselje ob tej skrbi, tej materinski pozornosti, ki nam jo namenja
Cerkev? Jo znamo ceniti s preprostostjo? Ne pozabimo, da se Bog nikoli ne utrudi odpuščati
nam, ampak nas po službi duhovnika stiska v novem objemu, ki nas obnavlja in nam omogoča,
da ponovno vstanemo in se podamo na novo pot. To je namreč naše življenje: nenehno
na novo vstajati in se podati na pot, je še dejal papež Frančišek.