Papež med srečanjem z udeleženci plenarnega zasedanja Kongregacije za vzhodne Cerkve
spodbudil k molitvi, ki zmore iz usmiljenega srca Boga pridobiti spravo in mir
VATIKAN (četrtek, 21. november 2013, RV) – Papež Frančišek je danes v avdienco
sprejel tudi vse udeležence plenarnega zasedanja Kongregacije za vzhodne Cerkve. »Kristus
je luč narodov.« S temi besedami iz Dogmatične konstitucije o Cerkvi (Lumen Gentium)
je papež začel svoj nagovor. Vsa Cerkev od vzhoda do zahoda tako pričuje za Božjega
Sina. Nepozabni drugi vatikanski koncil ima tudi zasluge, da je izrecno spomnil na
pomen starodavnih liturgij vzhodnih Cerkva, njihove teologije, duhovnosti in kanonske
vede. Le-te odsevajo tradicijo, ki izvira iz apostolov in se nadaljuje preko cerkvenih
očetov. Ta tradicija je del od Boga razodete ter nedeljene dediščine vesoljne Cerkve.
Tekoče
generalno zasedanje, kot je nadaljeval papež Frančišek, si prilašča milost drugega
vatikanskega koncila in nadaljnjega nauka o vzhodnem krščanstvu. To pomeni tudi preko
pregleda prehojene poti podpreti poslanstvo spodbujanja edinosti vseh kristjanov.
Cerkev je za opravljanje tega poslanstva hvaležna. Pri tej nalogi vse vodi Sveti Duh,
in sicer tudi po nelahkih poteh zgodovine, tako da goji zvestobo Kristusu, vesoljni
Cerkvi in Petrovemu nasledniku. Včasih je bila cena zelo visoka in ne tako poredko
celo mučeništvo. Sveti oče je nato tako kot so storili njegovi predhodniki potrdil
upravičenost obstoja posebnih Cerkva znotraj cerkvenega občestva: »Da, izvirna
raznolikost, upravičena raznolikost, tista, ki jo je navdihnil Duh, ne škoduje
edinosti, ampak ji služi; koncil nam pravi, da je ta raznolikost nujna za edinost!«
Papež
Frančišek je potem spomnil, da se je danes dopoldne srečal tudi s patriarhi in višjimi
nadškofi. Od njih je lahko osebno slišal o razmerah v različnih vzhodnih Cerkvah.
Te je papež povzel z besedami: »Ponovno razcvetena vitalnost tistih, ki so bile
dolgo zatirane pod komunističnimi režimi; misijonarska dinamičnost
tistih, ki izhajajo iz pridiganja apostola Tomaža; vztrajnost tistih, ki živijo na
Bližnjem vzhodu, neredko v položaju 'majhne črede', v okoljih, zaznamovanih
s sovraštvom in spori, pa tudi skritim preganjanjem.« Udeleženci plenarnega zasedanja
se po papeževih besedah spopadajo z raznimi problematikami, ki zadevajo notranje življenje
posameznih vzhodnih Cerkva, obenem z razsežnostjo diaspore. Pri tem je potrebno storiti
vse, da bi se udejanjile koncilske želje. Potrebno je tudi omogočiti pastoralno delovanje
tako na lastnem ozemlju kot tam, kjer so se vzhodne skupnosti sčasoma utrdile. Istočasno
pa je potrebno še spodbujati občestvo in bratstvo s skupnostmi latinskega obreda.
Posebno
pozornost je papež v nagovoru nato posvetil deželi, kjer je Kristus živel, umrl in
vstal. Tam luč vere ni ugasnila. Je »luč Vzhoda«, ki je razsvetljevala vesoljno
Cerkev vse odkar se je nad nami pojavilo vzhajajoče sonce, to je Jezus Kristus, naš
Gospod. »Vsak katoličan ima zatorej dolg hvaležnosti do Cerkva, ki živijo
v tisti regiji. Od njih se med drugim lahko učimo potrpežljivosti in
vztrajnosti pri vsakodnevnem uveljavljanju ekumenskega duha in medverskega dialoga,
kar je pogosto zaznamovano z naporom.« Geografsko, zgodovinsko in kulturno okolje
je iz njih namreč naredilo »naravne sogovornike« s številnimi krščanskimi veroizpovedmi
in drugimi verstvi, je dodal papež Frančišek.
Potem je omenil zaskrbljenost,
katero vzbujajo življenjski pogoji kristjanov na Bližnjem vzhodu: »Rimski škof
se ne bo pomiril, dokler bodo možje in žene kateregakoli verstva ranjeni v svojem
dostojanstvu, oropani nujnega za preživetje, oropani prihodnosti, prisiljeni v stanje
beguncev.« Skupaj s pastirji vzhodnih Cerkva je papež Frančišek tako pozval k
spoštovanju pravice vseh do dostojanstvenega življenja in do svobodnega izpovedovanja
lastne vere. Kristjani na Bližnjem vzhodu morajo biti kot enakovredni državljani vključeni
v družbeno, kulturno in versko življenje narodov, katerim pripadajo. Bolečina najmanjših
in najšibkejših nam vztrajno zastavlja vprašanje, kako dolgo še bo trajala ta noč,
je nadaljeval papež. Tako zatem pa povabil, naj bdimo v gotovosti, da nam Gospod ne
bo odrekel svoje pomoči.
Papež Frančišek se je pri tem obrnil na celotno Cerkev
in jo spodbudil »k molitvi, ki zmore iz usmiljenega srca Boga pridobiti spravo
in mir«. Molitev razoroži neumnost in porodi dialog.