Papež Frančišek na praznik Kristusa Kralja vesoljstva ter ob zaključku Leta vere:
Kristus je središče stvarstva, je središče ljudstva, je središče
zgodovine
TRG SV. PETRA (nedelja, 24. november 2013, RV) – »Današnji slovesni praznik
Kristusa, Kralja vesoljstva, ki je višek bogoslužnega leta, zaznamuje tudi zaključek
Leta vere, ki ga je napovedal papež Benedikt XVI., katermu je sedaj iz srca
namenjeno naše prizanje za ta dar, ki nam ga je dal. S to previdnostno pobudo
nam je ponudil priložnost, da odkrijemo lepoto poti tiste vere, ki se je začela z
dnem našega krsta, po katerem smo postali Božji otroci ter bratje in sestre v Cerkvi.
To je pot, katere končni cilj je naše popolno srečanje z Bogom in med katero nas Sveti
Duh očiščuje, dviguje, posvečuje ter nam omogoča vstopiti v srečo, po kateri hrepeni
naše srce.« S temi besedami je papež Frančišek nagovoril vernike zbrane na trgu
sv. Petra med slovesno mašo, ki jo je daroval na današnji slovesni praznik ter ob
zaključku Leta vere. Na trgu so bile med sveto mašo prvič navzoče relikvije prvaka
apostolov, sv. Petra.
Sveti oče je homilijo nadaljeval z besedami: »Srčen
in bratski pozdravnamenjam tukaj navzočim patriarhom in višjim
nadškofom Vzhodnih katoliških Cerkva. Pozdrav miru, ki si ga bomo izmeljali, naj bo
predvsem priznanje rimskega škofa tem skupnostim, ki so izpovedale Kristusovo
ime s pogosto drago plačanozgledno zvestobo. Na isti način želim s
tem dejanjem po njih doseči vse kristjane, ki živijo v Sveti deželi, v Siriji
ter na vsem bližnjem vzhodu, da bi izprosil za vse dar miru in soglasja.«
Kristusova
središčnost Orednja misel pravkar oznanjenih svetopisemskih beril je Kristusova
središčnost. Kristus je v središču, Kristus je središče. Kristus je središče stvarstva,
Kristus je središče ljudstva, Kristus je središče zgodovine.
Prvorojenec
vsega stvarstva Apostol Pavel nam predstavlja poglobljen pogled na Jezusovo
središčnost. Predstavi ga kot Prvorojenca vsega stvarstva. V Njem, po Njem
in zanj so bile vse stvari ustvarjene. On je središče vseh stvari, je njihovo počelo.
Jezus Kristus, Gospod: Bog je Njemu dal polnost, celoto, da bi po Njem spravil vse
stvari (prim. Kol 1,12-20). On je Gospod stvarstva, Gospod sprave.
Iz te podobe
razumemo, da je Kristus središče stvarstva in zato je zahtevana drža vernika, če hoče
biti res to, da prizna in sprejme v svoje življenje to središčnost Jezusa Kristusa,
tako v mislih, besedah in dejanjih. Tako bodo naše misli krščanske misli, saj bodo
Kristusove misli. Naša dejanja bodo krščanska dejanja, saj bodo Kristusova dejanja.
Naše besede bodo krščanske besede, daj bodo Kristusove besede. Če pa se izgubi to
središče, saj ga nadomesti nekaj drugega, nastane samo škoda, tako za okolje, ki nas
obdaja, kakor za človeka samega.
Kristus je središče Božjega ljudstva Poleg
tega, da je Kristus središče stvarstva in središče sprave, je tudi središče Božjega
ljudstva. Ravno danes je tu, v središču med nami. Zdaj je tu v Besedi in bo tu na
oltarju, živ, v naši sredi, med svojim ljudstvom. To je predstavljeno v prvem berilu,
ki pripoveduje o dnevu, ko so Izraelovi rodovi prišli iskat Davida ter ga pred Gospodom
mazilili za Izraelskega kralja (prim 2Sam 5,1-3). Z iskanjem idealne podobe kralja
so ti ljudje iskali Boga samega, Boga, ki jim bo blizu, ki bo sprejel in spremljal
človeka na poti, da bo postal njihov brat.
Kristus, potomec kralja Davida,
je ravno tisti brat, okoli katerega nastaja ljudstvo in za katerega on sam skrbi,
skrbi za vse nas, za ceno svojega življenja. V Njem smo mi eno, eno samo ljudstvo,
združeni z Njim, smo na isti poti, delimo isto usodo. Samo v Njem, torej v Njem kot
središču imamo kot ljudstvo svojo identiteto.
Kristus je središče zgodovine In končno, Kristus je središče zgodovine človeštva in tudi središče
zgodovine vsakega človeka. Njemu lahko prinašamo naše veselje, upanje, žalosti
in stiske, s katerimi je prepleteno naše življenje. Ko je Kristus v središču, so tudi
najtemačnejši trenutki našega bivanja osvetljeni in nam da upanje, kakor se je to
zgodilo z dobrim razbojnikom v današnjem evangeliju.
Medtem ko so se drugi
z zaničevanjem obračali na Jezusa: »Če si ti Kristus, Kralj, Mesija, reši
sam sebe in stopi s križa!« se je tisti človek, ki je zavozil do konca
svoje življenje, skesan oklenil križanega Jezusa in ga prosil: »Jezus, spomni se
me, ko prideš v svoje kraljestvo« (Lk 23,42). Jezus mu je obljubil: »Danes
boš z menoj v raju« (v. 43), v njegovem kraljestvu. Jezus izgovarja samo besedo
odpuščanja, ne obsodbe. Ko človek zmore najti pogum, da prosi za to odpuščanje, Gospod
nikoli ne zavrže takšne prošnje.
Danes lahko vsi mi pomislimo na našo zgodovino,
na našo pot. Vsak od nas ima svojo zgodovino, vsak od nas pa ima tudi napake, grehe,
srečne in temačne trenutke. Danes nam bo dobro delo, če bomo imeli v mislih našo zgodovino
in gledali Kristusa ter iz srca večkrat ponavljali v tišini, vsak zase: 'Spomni
se me Gospod, sedaj, ko si v svojem kraljestvu!' Spomni se me Jezus, saj hočem
postati dober, saj hočem postati dobra, a nimam moči, ne morem, grešnik sem, grešnik
sem! Toda spomni se me, Jezus. Ti se me lahko spomniš, saj si v središču, si v svojem
Kraljestvu! Kako je to lepo! To danes storimo vsi, vsak v svojem srcu, večkrat: 'Spomni
se me Gospod, ti, ki si v središču, ki si v svojem Kraljestvu!'
Jezusova
obljuba dobremu razbojniku nam daje upanje. Pove nam, da je Božja milost veliko obilnejša
od molitve, s katero smo jo prosili. Gospod vedno več podari. Zelo velikodušen je,
saj vedno več podari, kot ga prosimo. Prosiš ga, da se te spomni, on pa te pelje v
svoje Kraljestvo! Jezus je središče naših želja po veselju in zveličanju. Pojdimo
vsi skupaj po tej poti.
Papež Frančišek je po obhajilu izročil nekaterim predstavnikom
apostolsko spodbudo ob koncu Leta vere z naslovom Evangelii Gaudium (Evangelij veselja).
Pred molitvijo Angelovega češčenja je sveti oče pozdravil tudi udeležence narodnega
kongresa o usmiljenju ter ukrajinsko skupnost, ki se spominja osemdesete obletnice
'Holodomora' 'velike lakote', ki jo je povzročil sovjetski režim in je zahtevala več
milijonov žrtev.
Sveti oče se je nadalje zahvalil vsem, ki so si prizadevali
za potek Leta vere. »Rinu Fisichelli, ki je vodil to pot, se iz srca zahvaljujem,
njemu in vsem njegovim sodelavcem: najlepša hvala.«