VATIKAN (nedelja, 1. december 2013, RV) – »Znotraj nas je močan instinkt,
ki nam pravi, da se naše življenje ne konča s smrtjo.« Tako je dejal papež Frančišek
v sredo med splošno avdienco. Katehezo je namenil zadnjemu delu veroizpovedi, kjer
trdimo: »Verujem vstajenje mesa.« Podrobneje je pojasnil, kaj za kristjane
pomeni »umreti v Kristusu«.
Živeti in umreti z Jezusom »Če
živimo združeni z Jezusom in njemu zvesti, bomo zmožni z upanjem in vedrino
pristopiti tudi k prehodu smrti.« Oseba bo umrla tako, kot je živela. Če je moje
življenje bilo hoja z Gospodom, v zaupanju v njegovo neizmerno usmiljenje, bom pripravljen
sprejeti zadnji trenutek svojega zemeljskega bivanja kot dokončno in zaupno izročitev
v dobre roke, v pričakovanju zrenja njegovega obraza iz obličja v obličje. In to je
po papeževih besedah nekaj najlepšega, kar se nam lahko zgodi: motriti iz obličja
v obličje tisti čudoviti Gospodov obraz. A videti ga takšnega, kot je: lep, poln svetlobe,
ljubezni in nežnosti. »Na smrt se pripravim tako, da sem blizu Jezusu: z molitvijo,
v zakramentih in tudi z dejavno ljubeznijo.«
Medverski dialog ni odpoved
lastni identiteti »Dialogizirati ne pomeni odpovedati se lastni identiteti,
ko gremo naproti drugemu, niti pristajati na kompromise glede vere in krščanske
morale,« je Frančišek povedal udeležencem plenarnega zasedanja Papeškega sveta
za medverski dialog. Resnična odprtost pomeni ohraniti trdnost v lastnih prepričanjih,
z jasno in radostno identiteto, ki je ravno zato odprta za razumevanje razlogov od
drugega, zmožna spoštljivih človeških odnosov, prepričana, da je srečanje z nekom,
ki je različen od nas, lahko priložnost za rast v bratstvu, obogatitev in pričevanje.
»Iz tega razloga se medverski dialog in evangelizacija ne izključujeta, ampak se
obojestransko hranita. Ničesar ne vsiljujemo, ne uporabljamo nikakršno
goljufivo strategijo, da bi pritegnili vernike, temveč pričujemo z veseljem,
preprostostjo to, v kar verujemo, in to, kar smo.«
Leto 2015 – leto
posvečenega življenja Sveti oče se je v minulem tednu srečal s člani Zveze
generalnih redovnih predstojnikov, v Rimu zbranimi na generalnem zasedanju. Srečanje
je potekalo v duhu vprašanj in odgovorov, papež pa je tudi napovedal, da bo leto 2015
leto posvečenega življenja. Glede identitete in poslanstva posvečenih oseb je dejal,
da se radikalnost zahteva od vseh kristjanov, a posvečene osebe so poklicane, da Gospoda
sledijo na poseben način: »So možje in žene, ki lahko prebudijo svet. Posvečeno
življenje je preroštvo. Bog nas prosi, da izstopimo iz gnezda, ki nas obdaja, in se
podamo na meje sveta ter se pri tem izogibamo skušnjavi, da bi jih udomačili. To je
najkonkretnejši način posnemanja Gospoda.«
Leto vere – ko smo odkrili
bistvo krščanske poti »V tem času milosti, smo lahko ponovno odkrili bistvo
krščanske poti, na kateri vera in ljubezen zavzemata prvo mesto. Vera je namreč temelj
krščanske izkušnje, ker podpira odločitve in dejanja našega vsakdanjega življenja.«
Te besede je papež namenil prostovoljcem, ki so v okviru leta vere pomagali pri organizaciji
in izvedbi različnih dogodkov. Kot je dejal, je vera neizčrpna vena celotnega našega
delovanja: v družini, na delovnem mestu, v župnijah, s prijatelji, v različnih družbenih
okoljih. »Zares moramo skupaj slaviti Gospoda za duhovno silovitost in apostolsko
gorečnost, ki sta bili prebujeni z mnogimi pastoralnimi pobudami v teh mesecih,
v Rimu in po vseh koncih sveta. Smo pričevalci vere v Kristusa, ki je zmožna
ogreti srca in zares postati gonilna moč nove evangelizacije.«
Kristjani
v Siriji – naj jim Gospod osuši solze V minulem tednu se je sveti oče srečal
tudi s skupino romarjev ukrajinske grško-katoliške Cerkve, na grob apostola Petra
pa so priromali tudi verniki antiohijske grško-melkitske Cerkve ter se prav tako sestali
s papežem Frančiškom. V nagovoru slednjih je poudaril, da ni mogoče misliti na Bližnji
vzhod brez kristjanov. Spomnil na »brate in sestre v Siriji, ki že dolgo časa trpijo
veliko stisko«. »Naj Gospod osuši solze tem svojim otrokom; bližina vse Cerkve
naj jih tolaži v bridkosti in jih obvaruje pred obupom,« je dejal. Poudaril je
trdnost vere v moč molitve in sprave ter pozval k vzajemnemu spoštovanju med različnimi
verskimi izročili, da bi se vsem zagotovila »prihodnost, osnovana na neodtujljivih
pravicah osebe, vključno z versko svobodo«. »Vaša Cerkev,« je pripomnil papež,
»je stoletja znala mirno sobivati z drugimi verstvi in je poklicana izvrševati
bratsko vlogo na Bližnjem vzhodu.«
Kristjan zna živeti trenutek
in zna živeti v času Sklenimo s papeževo mislijo iz ene od jutranjih pridig.
Tudi v minulem tednu je namreč papež Frančišek vsako jutro daroval sveto mašo v Domu
svete Marte. »Kristjan je moški, je ženska, ki zna živeti trenutek in zna
živeti v času. Trenutek je tisto, kar imamo v rokah zdaj: a to ni čas,
ta mine! Morda se lahko čutimo gospodarje trenutka, a prevara je verjeti,
da smo gospodarji časa: čas ni naš, čas je od Boga! Trenutek je v naših rokah
in je tudi stvar naše svobode, kako ga razumeti. Še več: mi lahko postanemo
vladarji trenutka, a vladar časa je samo en, en sam Gospod, Jezus Kristus.«