Papež Frančišek med splošno avdienco o poslednji sodbi: Ne obsodimo samih sebe, ampak
se odprimo Jezusovi ljubezni, kajti sodba se je že začela
VATIKAN (sreda, 11. december 2013, RV) – Papež Frančišek je današnjo katehezo
med splošno avdienco posvetil zadnjemu delu veroizpovedi, kjer trdimo: »Verujem
večno življenje.« Posebej se je zaustavil ob poslednji sodbi ter vernike, zbrane
na Trgu sv. Petra, spodbudil, naj se odprejo Jezusovi ljubezni, kajti sodba se je
že začela. Papež je katehezo začel z odlomkom iz Matejevega evangelija, kjer beremo,
da bo Kristus prišel »v svojem veličastvu in vsi angeli z njim … Pred njim bodo
zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce
bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico … Ti pojdejo v večno kazen, pravični
pa v večno življenje« (Mt 25,31-33-46). Ko pomislimo na Kristusov ponovni
prihod in njegovo poslednjo sodbo, ki bo razkrila dobro, ki smo ga opravili ali opustili
v svojem zemeljskem življenju, se zavemo, da se nahajamo pred skrivnostjo, ki nas
presega in si je niti ne moremo zamisliti, je pojasnjeval papež Frančišek. Gre za
skrivnost, ki v nas spontano zbuja občutek strahu. A če dobro premislimo, ta resničnost
kristjanu razširi srce in postane pomemben razlog za tolažbo in zaupanje.
Veselo
pričakovanje poslednje sodbe kot srečanja s Kristusom O tem pričujejo
prve krščanske skupnosti. Njihova slavja in molitve je običajno spremljal vzklik »Maranathà«.
Izraz je sestavljen iz dveh aramejskih besed, ki ju lahko razumemo kot prošnjo »Pridi,
Gospod!« ali kot gotovost »Gospod prihaja, Gospod je blizu«, odvisno od
poudarka pri izgovorjavi besede. Kot je dodal papež, gre za vzklik, v katerem se nahaja
vrh celotnega krščanskega razodetja. V tem primeru je torej Cerkev kot nevesta tista,
ki se v imenu celotnega človeštva obrača na Kristusa, svojega ženina, in nestrpno
čaka, da se ovije v njegov objem: Jezusov objem, ki je polnost življenja, polnost
ljubezni. »Če razmišljamo o sodbi s tega vidika,« je zatrdil papež,
»se zmanjšata vsak strah in omahljivost ter pustita prostor pričakovanju
in globokemu veselju: ravno v trenutku poslednje sodbe bomo pripravljeni obleči Kristusovo
veselje kot poročno obleko ter bomo pristopili h gostiji, podobi polnega in dokončnega
občestva z Bogom.«
Ob poslednji sodbi, ne bomo sami Drugi razlog
za zaupanje je v zagotovilu, da v trenutku poslednje sodbe ne bomo sami. Jezus sam
v Matejevem evangeliju pravi, da bodo ob koncu časov tisti, ki so šli za njim, sedeli
na prestolu njegovega veličastva in sodili skupaj z njim (prim. Mt 19,28). Apostol
Pavel pa skupnosti v Korintu piše: »Mar ne veste, da bodo svetu sodili sveti? Mar
ne veste, da bomo sodili angelom, pa ne bi vsakdanjim rečem?« (1 Kor 6,2-3). Kako
lepo je vedeti, je dejal papež, da bomo v tistem trenutku poleg Kristusa, našega zagovornika
pri Očetu, lahko računali na posredovanje in naklonjenost naših starejših bratov in
sester, ki so pred nami hodili po poti vere, darovali za nas svoje življenje in ki
nas še naprej ljubijo na neizrekljiv način. »Svetniki že živijo pred obličjem Boga,
v siju njegove slave, in prosijo za nas, ki še živimo na zemlji. Koliko tolažbe zbuja
v našem srcu ta gotovost! Cerkev je zares naša mati in kot mama išče dobro svojih
otrok, predvsem tistih najbolj oddaljenih in žalostnih, vse dokler ne bo našla svoje
polnosti v veličastnem Kristusovem telesu z vsemi njegovimi deli.«
Sodba
se uresničuje že v tem trenutku V Janezovem evangeliju najdemo še eno
spodbudo: »Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da
bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje,
je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina« (Jn 3,17-18). Papež
je dodal, da se tista končna sodba že dogaja sedaj, v času našega bivanja. Sodba je
izrečena v vsakem trenutku življenja kot preverjanje, kako v veri sprejemamo sedanje
in delujoče zveličanje v Kristusu, ali pa smo nezaupljivi in se zapiramo vase. »A
če sami sebe zapremo pred Jezusovo ljubeznijo, smo mi tisti, ki se obsodimo. Obsodimo
sami sebe. Zveličanje pa je v tem, da se odpremo Jezusu, kajti on nas rešuje,«
je poudaril papež Frančišek in spodbudil, naj kot grešniki prosimo odpuščanja
in Gospod nam bo odpustil. A moramo se odpreti Jezusovi ljubezni, ki je močnejša od
vseh ostalih stvari. »Jezusova ljubezen je velika! Jezusova ljubezen je
usmiljena! Jezusova ljubezen odpušča! A ti se moraš odpreti in odpreti se pomeni kesati
se, objokovati stvari, ki niso dobre in ki smo jih storili.« Gospod Jezus se je
daroval in se še naprej daruje za nas, da bi nas vse napolnil z usmiljenjem. Mi smo
torej tisti, ki v določenem smislu lahko postanemo sodniki samim sebi, se samoobsodimo
na izključitev iz občestva z Bogom in brati. Sveti oče je spodbudil, naj se ne utrudimo
v čuječnosti naših misli in naših drž, da bomo že sedaj okušali toplino in sijaj Božjega
obličja.