S papežem Frančiškom skozi minuli teden

VATIKAN (nedelja, 29. december 2013, RV) – »V tej noči si podelimo evangeljsko veselje: Bog nas ljubi, tako nas ljubi, da nam je dal svojega Sina za brata, za luč v naši temi,« so odmevale besede papeža Frančiška med polnočnico, ki jo je na sveti večer daroval v Petrovi baziliki.

Papež pri polnočnici: »Ne bojte se!«
»Gospod nam ponavlja: ''Ne bojte se!'' (Lk 2,10), kakor so rekli angeli pastirjem. In tudi jaz vam ponavljam: Ne bojte se! Naš Oče je potrpežljiv, ljubi nas, daje nam Jezusa, da nas bo vodil po poti proti obljubljeni deželi. On je luč, ki razsvetljuje temo. On je usmiljenje. Naš Oče vedno odpušča. On je naš mir.« V tej noči kot pramen prejasne luči odmeva apostolovo oznanilo: ''Razodela se je Božja milost, ki prinaša zveličanje vsem ljudem'' (Tit 2,11), je dejal papež. »Milost, ki se je razodela na svetu, je Jezus, rojen iz Device Marije, pravi človek in pravi Bog. On je prišel v našo zgodovino, z nami je delil pot. Prišel je, da nas osvobodi iz teme in nam da luč. V njem se je razodela Očetova milost, usmiljenje, nežnost: Jezus je Ljubezen, ki je meso postala. Ni samo neki učitelj modrosti, neki ideal, h kateremu naj bi težili in za katerega vemo, da smo od njega neusmiljeno daleč, on je smisel življenja in zgodovine, ki je med nami postavil svoj šotor.«

Božična poslanica: Pustimo betlehemskemu Detetu, da nas gane
»Dragi bratje in sestre, v ta svet, v to človeštvo se je danes rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod,« je dejal papež med božično poslanico na sam božič, ko je z osrednje lože vatikanske bazilike podelil tradicionalni blagoslov Urbi et orbi (Mestu in svetu). »Ustavimo se pred betlehemskim Detetom. Pustimo svojemu srcu, da ga to gane. Ne bojmo se tega! Ne bojmo se, da naše srce to gane. Potrebujemo to, da naše srce to gane. Pustimo ga, da se ogreje pri Božji nežnosti; potrebujemo njegovo ljubkovanje. Božje ljubkovanje ne povzroča ran, Božje ljubkovanje nam podarja mir in moč. Potrebujemo njegovo ljubkovanje. Bog je velik v ljubezni, njemu hvala in slava na veke! Bog je mir: prosimo ga, naj nam ga pomaga graditi vsak dan, v našem življenju, v naših družinah, v naših mestih in narodih, po vsem svetu. Pustimo božji dobroti, da nas gane.« Frančišek je spregovoril o miru in pri tem spomnil na konfliktne razmere in nasilje, ki vladajo v mnogih državah po svetu; prav tako je spomnil na žrtve naravnih nesreč in trgovine z ljudmi ter druge zločine proti človeštvu. »Resnični mir, to dobro vemo, ni ravnovesje nasprotujočih si sil. Ni lepa 'fasada', za katero se skrivajo spori in delitve. Mir je zavzetost vsakega dne. Mir je obrt, ki ga nudimo kot Božji dar, dar njegove milosti, ki nam jo je dal v Jezusu Kristusu.«

Na praznik sv. Štefana: Molimo za kristjane, ki trpijo za Kristusa
»Danes še posebej molimo za kristjane, ki trpijo diskriminacijo zaradi pričevanja za Kristusa in evangelij. Blizu smo tistim bratom in sestram, ki so kakor sv. Štefan krivično obtoženi in se nad njimi izvaja različno nasilje.« Tako so se glasile papeževe besede na praznik prvega mučenca sv. Štefana, ki ga Cerkev obhaja dan po božiču. »V veselem ozračju božiča, bi se morda zdelo neprimerno današnje obhajanje. Dejansko je božič praznik življenja in prebuja čustva vedrine in miru. Zakaj torej vznemirjati to čarobnost s spominom na tako strašno nasilje? V resnici je, z vidika vere, praznik sv. Štefana v polni skladnosti s globokim pomenom božiča. V mučeništvu je namreč nasilje premagano z ljubeznijo, smrt z življenjem. Cerkev vidi v žrtvi mučencev njihovo 'rojstvo za nebo'. Tako danes obhajamo Štefanovo 'rojstvo', ki na globlji ravni izhaja iz Kristusovega rojstva. Jezus preobrazi smrt tistih, ki ga ljubijo, v zarjo novega življenja!« Frančišek je dejal, da se v Štefanovem mučeništvu ponovi isto soočenje med dobrim in zlom, sovraštvom in odpuščanjem, krotkostjo in nasiljem, ki je doseglo višek v Kristusovem križu. Spomin prvega mučenca tako neposredno razblini napačno podobo božiča, torej pravljično in sladkobno podobo, kakršne pa v evangeliju ni. Bogoslužje nas tako pripelje do pristnega pomena učlovečenja, ko poveže Betlehem s Kalvarijo ter nas spomni, da božje zveličanje, ki vključuje boj proti grehu, gre skozi ozka vrata križa. To je pot, ki jo je Jezus jasno nakazal svojim učencem, kakor o tem pričuje današnji evangelij: 'Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, ta bo zveličan' (Mt 10,22).

Papež pri jutranji pridigi: »Pridi, Gospod!«
Papež Frančišek je v ponedeljek v kapeli Doma sv. Marte daroval mašo, pri pridigi pa govoril o pričakovanju Gospoda: »Obstaja tudi tretji Gospodov prihod: to je tisti, ki se zgodi vsak dan. Gospod vsak dan obišče svojo Cerkev! Obišče vsakogar izmed nas.« Naša duša je podobna Cerkvi, naša duša je podobna Mariji. Naša duša je v pričakovanju Gospodovega prihoda, je odprta in kliče: 'Pridi, Gospod!' Papež je zastavil vprašanje: »Smo v pričakovanju ali smo zaprti? Smo čuječi ali smo na varnem v nekem hotelu ob poti in nočemo več iti dalje? Smo romarji ali le blodimo?« Cerkev nas vabi, da bi molili »Pridi!«, da bi odprli svojo dušo in da bi bila naša duša v teh dneh čuječa v pričakovanju. Imamo prostor za Gospoda ali imamo prostor za zabave, nakupe, za hrup? Je naša duša odprta kot sveta Mati Cerkev in kot Marija? Ali pa je zaprta ter imamo na vratih napis: 'Prosim, ne moti!'?

Audio: