Papež Frančišek se je srečal s člani diplomatskega zbora

VATIKAN (ponedeljek, 13. januar 2014, RV) – Papež Frančišek je danes v avdienco sprejel člane diplomatskega zbora, akreditiranega pri Svetem sedežu. Gre za tradicionalno srečanje papeža z veleposlaniki in drugimi predstavniki držav, s katerimi ima Sveti sedež vzpostavljene redne diplomatske odnose. Avdienca je vsako leto na programu v prvih dneh januarja in tako predstavlja priložnost za izmenjavo voščil. Obenem pa je za svetega očeta tudi priložnost, kot je dejal papež Frančišek, da z njimi podeli nekaj misli, ki se porajajo »v njegovem srcu pastirja, pozornem na veselja in bolečine človeštva«.

V središču njegovega govora je bil tako mir. Po tem, ko je spomnil na nekaj glavnih dogodkov iz preteklega leta, povezanih z odnosi Svetega sedeža z državami in mednarodnimi organizacijami, je papež Frančišek omenil poslanico za svetovni dan miru. Le-ta nosi naslov: Bratstvo, temelj in pot do miru. V njej je papež zapisal, da se bratstva začne učiti znotraj družine. O tem nam pripovedujejo jaslice, kjer Sveta družina ni sama in ločena od preostalega sveta, ampak je obkrožena s pastirji in modrimi. To pomeni, da gre za odprto skupnost, v kateri je prostor za vse, revne in bogate, bližnje in oddaljene. Papež Frančišek je pri tem spomnil tudi na trditev svojega predhodnika, Benedikta XVI., da je »družinsko besedišče besedišče miru«.

To pa se pogosto ne zgodi. Število ločenih družin narašča. Dogaja se, da se na starostnike gleda kot na breme, medtem ko mladi pred seboj ne vidijo zanesljivih obetov za svoja življenja. »Starostniki in mladi so nasprotno upanje človeštva.« Prvi »prinašajo modrost izkušnje«, drugi pa nas »odpirajo za prihodnost in preprečujejo, da bi se zaprli vase«. Papež je spomnil na svetovni dan mladih v Riu de Janeiru. Tam je srečal številne mlade osebe, ki so bile zadovoljne. V njihovih očeh in molitvah sta bila upanje in pričakovanje. Njihova žeja po življenju je bila velika, prav tako pa tudi želja, da bi se odprli drugim. »Zaprtost in osamitev vedno ustvarita težko vzdušje brez življenja, ki se prej ali slej zaključi z zakrnitvijo ali zadušitvijo.«

Zato je nujno, je dejal papež Frančišek, skupno prizadevanje vseh, ki je naklonjeno »kulturi srečanja«. Le kdor je zmožen iti nasproti drugim, je »sposoben obroditi sad, ustvariti vezi, ustvariti občestvo, izžarevati veselje, zgraditi mir«. To nam potrjujejo tudi podobe razdejanja in smrti, ki smo jih imeli pred očmi preteklo leto: »Koliko bolečine, koliko obupa povzroči zaprtost vase, ki sčasoma dobi obraz zavisti, egoizma, rivalstva, sle po oblasti in denarju.« A božič nasprotno v kristjanih vzbuja gotovost, da zadnja in odločilna beseda pripada Knezu miru, ki egoizem preoblikuje v darovanje samega sebe ter maščevanje v odpuščanje.

»S tem zaupanjem želim gledati leto, ki je pred nami.« Tako je dejal papež Frančišek in nato spomnil na nekaj situacij po svetu, kjer trenutno vladajo nemirne razmere. Najprej je izrazil upanje, da bi se zaključili spori v Siriji. Zaželel je, da bi konferenca »Ženeva 2«, ki bo 22. januarja, zaznamovala začetek poti pomiritve. Ne sme se sprejeti, da je prizadeto nezaščiteno civilno prebivalstvo, še posebej otroci. Papež Frančišek je zatem spomnil na celotno regijo Bližnjega vzhoda. Zaskrbljujoče je podaljševanje političnih težav v Libanonu. Egipt in Irak morata ponovno najti družbeno slogo. Zadovoljujoč pa je pomenljiv napredek dialoga z Iranom glede nuklearnega vprašanja. »Pot za reševanje odprtih problematik mora povsod biti diplomatska pot dialoga.« Potreben je pogum, da se gre preko konflikta, vidnega na površju, tako je nadaljeval papež. V tem smislu je pozitivno, da so se ponovno začela mirovna pogajanja med Izraelci in Palestinci.

Kot naslednjo zaskrbljujočo situacijo je papež Frančišek omenil množično izseljevanje kristjanov z Bližnjega vzhoda in iz Severne Afrike. Njihova želja je biti še naprej del družbenega, političnega in kulturnega okolja v državah, ki so jih pomagali zgraditi. Kot ustvarjalci miru in sprave želijo prispevati k skupnemu dobremu. »Tudi drugod po Afriki so kristjani poklicani pričevati o ljubezni in usmiljenju Boga. Nikoli se ne sme odnehati delati dobro, tudi kadar je težavno in kadar se trpi zaradi dejanj nestrpnosti ali celo resničnega preganjanja.« Papež Frančišek je opozoril na situacije v Nigeriji, Srednjeafriški republiki, Maliju in Južnem Sudanu. Zagotovil je svojo molitev za žrtve in begunce, pozval mednarodno skupnost, da bi pripomogla k prenehanju nasilja, in dodal, da bo katoliška Cerkev še naprej prisotna in si bo predvsem prizadevala za ustvarjanje vzdušja sprave in miru.

Zatem je papež spomnil na azijsko celino. Ob 50-letnici diplomatskih odnosov z Republiko Korejo je tako zaželel dobro celotnemu korejskemu narodu, ki naj se ne utrudi iskati možnih rešitev. Azija ima sicer dolgo zgodovino mirnega sobivanja med svojimi različnimi civilnimi, etničnimi in verskimi komponentami. In to medsebojno spoštovanje ter znamenja odprtosti, kot je dejal papež Frančišek, je potrebno spodbujati. Med elementi, ki ranijo mir, pa je izpostavil zanikanje človekovega dostojanstva in tudi lakoto. Pred slednjo ne moremo ostati ravnodušni, še posebej ne zaradi »kulture odmetavanja«. Ta sicer ne vključuje le hrane ali drugih dobrin, temveč žal tudi človeške osebe, smatrane kot »nepotrebne stvari«. Kot primer je papež omenil žrtve splava, oboroženih spopadov in trgovine z ljudmi, ki je moderna sužnost.

Potem se je spomnil vseh beguncev iz Afriškega roga in regije Velikih jezer ter migrantov po svetu, ki se podajo na pot v upanju na boljše življenje. Papež še vedno hrani živo v spominu svoj kratek obisk na Lampedusi. Kot zadnjo »rano miru« pa je omenil »pohlepno izkoriščanje naravnih virov«: »Tudi v tem primeru vsakdo nosi odgovornost, da bi se v bratskem duhu iskalo politike, spoštljive do te naše zemlje, ki je dom vsakogar izmed nas.«

Audio: