Papež Frančišek med opoldansko molitvijo: Posvečeno življenje je dar Boga Cerkvi,
dar Boga svojemu potujočemu ljudstvu
TRG SV. PETRA (nedelja, 2. februar 2014, RV) – »Danes obhajamo praznik
Gospodovega darovanja v templju. Na ta datum pa je tudi Dan posvečenega življenja,
ki pokaže na to, kako so za Cerkev pomembni tisti, ki so sprejeli klic hoditi za Jezusom
bolj od blizu po poti evangeljskih svetov. Današnji evangelij pripoveduje, da sta
štirideset dni po rojstvu Jezusa, Marija in Jožef prinesla Otroka v tempelj, da bi
ga darovala in posvetila Bogu, po predpisih Judovske postave. Ta evangeljski dogodek
predstavlja ikono (podobo) darovanja lastnega življenja za tiste, ki po Božjem
daru, sprejmejo značilne Jezusove poteze, ki je deviški, ubog in pokoren.«
Tako je papež Frančišek začel z razlago današnjega praznika ter dneva posvečenega
življenja množici vernikov, ki se je zbrala na Trgu sv. Petra za nedeljsko opoldansko
molitev. Po molitvi in blagoslovu je sveti oče spomnil, da je danes v Italiji Dan
za življenje, ki letos nosi naslov 'Porajati prihodnost'. Papež se je spomnil
tudi vseh iz osrednje Italije, ki jih je prizadelo močno deževje ter s tem povezane
poplave.
Papež Frančišek je nagovor pred molitvijo Angelovega češčenja nadaljeval
z besedami: »To darovanje samega sebe Bogu se tiče vsakega kristjana, saj smo vsi
po krstu Njemu posvečeni.Vsi smo poklicani, da se z Jezusom in se, kakor Jezus, darujemo
Bogu, da bo naše življenje postalo velikodušen dar tako v družini, na delu, v službi
Cerkvi, v delih usmiljenja. Vendar pa živijo na poseben način to posvetitev redovniki,
menihi in posvečeni laiki, ki z zaobljubami pripadajo v polnosti in samo Bogu. Ta
pripadnost Gospodu omogoča tistim, ki jo resnično živijo, da še posebej pričujejo
za evangelij in Božje kraljestvo. Popolnoma posvečeni Bogu so popolnoma izročeni bratom
in sestram, da prinašajo Kristusovo luč tja, kjer je najbolj gosta tema in širijo
njegovo upanje obupanim srcem.
Posvečene osebe so Božje znamenje v različnih
okoljih življenja, so kvas za rast bolj pravične in bratske družbe; so preroštvo za
delitev dobrin z majhnimi in revnimi. Tako razumljeno in živeto posvečeno življenje
se pokaže ravno takšno, kot tudi v resnici je: dar Boga! Dar Boga Cerkvi, dar Boga
svojemu ljudstvu! Vsaka posvečena oseba je dar potujočemu Božjemu ljudstvu. Velika
je potreba po takšni navzočnosti, ki krepi ter obnavlja prizadevanje za širjenje evangelija,
za krščansko vzgojo, za karitativno ljubezen do najbolj potrebnih, za kontemplativno
molitev, za prizadevanje za človeško in duhovno formacijo mladih, družin, prizadevanje
za pravičnost in mir človeške družine. Malo pomislimo, kaj bi se zgodilo, če ne bi
bilo redovnic: sester v bolnišnicah, sester po misijonih, sester po šolah? Pomislite
na Cerkev brez redovnic... Tega si ne moremo zamisliti... One so ta dar, ta kvas,
ki pelje naprej Božje ljudstvo. Resnična veličina je v teh ženah, ki posvetijo svoje
življenje in posredujejo naprej Jezusovo sporočilo.
Cerkev in svet potrebujeta
takšno pričevanje ljubezni in Božjega usmiljenja. Posvečeni, redovniki in redovnice
ravno pričujejo za to, da je Bog dober, da je Bog usmiljen. Zato je potrebno s hvaležnostjo
ovrednotiti izkušnje posvečenega življenja in poglobiti poznavanje različnih karizem
in duhovnosti. Potrebno je moliti, da bodo številni mladi odgovorili z 'da'
Gospodu, ki jih kliče, da se popolnoma posvetijo Njemu v brezpogojni službi bratom
in sestram. Posvetiti življenje v službo Bogu in bratom.
Zato bo zaradi vseh
teh razlogov, kakor je bilo že naznanjeno, prihodnje leto na poseben način namenjeno
posvečenemu življenju. Od sedaj naprej izročimo to pobudo v priprošnjo Devici Mariji
in sv. Jožefu, ki sta bila kot Jezusova starša, prva od Njega posvečena in sta Njemu
posvetila svoje življenje.«