Papež med jutranjo mašo: Janez Krstnik je človek, ki oznanja Jezusa Kristusa, ki se
ne postavi na njegov položaj in ki hodi po njegovi poti
VATIKAN (petek, 7. februar 2014, RV) – Oznanjati evangelij, ne da bi se okoristili
s položajem kristjanov. To je danes med jutranjo mašo v Domu sv. Marte poudaril papež
Frančišek. V homiliji se je naslonil na mučeništvo Janeza Krstnika, o katerem nam
pripoveduje današnji evangeljski odlomek. Janez je kot pravi Kristusov učenec hodil
po poti ponižnosti in se ni poskušal polastiti preroštva.
Herod ga je dal ubiti,
da bi ustregel Herodiadi in muhavosti njene hčerke. Kot je dejal papež Frančišek,
je bil Janez človek, ki je imel kratko življenje, malo časa za oznanjevanje Božje
Besede. Končal je slabo, na Herodovem dvoru, ko je bil le-ta na gostiji. A bil je
mož, ki ga je Bog poslal, da bi pripravil pot njegovemu Sinu. Na dvoru je mogoče vse:
pokvarjenost, pregrehe, zločini. Dvori so takim stvarem naklonjeni, je pripomnil papež.
»Kaj je storil Janez? Predvsem je oznanjeval Gospoda. Oznanjeval je, da je blizu
Odrešenik, Gospod, da je blizu Božje kraljestvo.« In to je delal z veliko močjo.
Krščeval je in spodbujal k spreobrnjenju.
Prvo, kar je naredil Janez Krstnik,
je bilo torej oznanjevanje Jezusa Kristusa. Drugo pa je bilo, da se ni polastil svoje
moralne avtoritete. Papež Frančišek je spomnil, da so vsi ljudje hodili k njemu in
je imel celo možnost reči: »Jaz sem Mesija.« Farizeji in pismouki so videli,
kakšno moč ima. Zato so ga vprašali, če je on Mesija. V tistem trenutku skušnjave,
nečimrnosti bi se lahko pretvarjal z lažno ponižnostjo. A on je bil jasen: »Ne!
Nisem! Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil
pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal.« Papež je poudaril to Janezovo
jasnost, ko ni »ukradel naziva«, ni »ukradel dostojanstva«. Bil je človek
resnice.
Še tretje, kar je po papeževih besedah naredil Janez Krstnik, pa je
bilo »posnemanje Kristusa«. Tudi Herod sam, ki ga je ubil, je mislil, da je
bil Jezus Janez. Jezusa je posnemal predvsem na poti ponižanja. Tudi Janez se je ponižal
vse do konca, vse do smrti. In umrl je na isti način, v sramotni smrti, kot razbojnik,
tat, kot zločinec: »Ponižujoče smrti.« Janez je imel tudi svoj Getsemani, tesnobo
ječe, ko je mislil, da se je zmotil in je svoje učence poslal vprašat Jezusa: »Ali
si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« To je tema duše, tema,
ki prečiščuje. Jezus je Janezu odgovoril tako, da ga je potolažil. Kot je Oče storil
s Sinom v Getsemaniju. Tako temo duše Božjega človeka je živela tudi bl. Mati Terezija
iz Kalkute: »Bila je ženska, ki jo je hvalil cel svet, Nobelova nagrajenka. A ona
je vedela, da je bila v nekem dolgem trenutku življenja v njeni notranjosti samo tema.«
Oznanjevalec
Jezusa Kristusa, Janez Krstnik, ki se ni polastil preroštva, je bil torej »podoba
učenca«. Izvir te drže učenca je bil v srečanju. Papež je spomnil na evangeljsko
pripoved o srečanju med Marijo in Elizabeto, ko je Janez v Elizabetinem telesu poskočil.
Kot bratranca sta se Jezus in Janez morda kasneje še nekajkrat srečala. In to srečanje
je Janezovo srce napolnilo z radostjo in ga preoblikovalo v učenca. Janez Krstnik,
je dodal papež Frančišek, je »človek, ki oznanja Jezusa Kristusa, ki se ne postavi
na položaj Jezusa Kristusa in ki hodi po poti Jezusa Kristusa«.
»Mi
oznanjamo Jezusa Kristusa? Se okoriščamo ali se ne okoriščamo z našim položajem kristjanov
kot da bi bil le-ta privilegij? Hodimo po poti Jezusa Kristusa?« In če nismo trdni
na tej poti ponižanja in ponižnosti, se vprašajmo tudi: »Kdaj se je zgodilo moje
srečanje z Jezusom Kristusom, tisto srečanje, ki me je napolnilo z radostjo?«
Vrnimo se k temu srečanju, je na koncu homilije spodbudil papež Frančišek: »Ponovno
se srečati z Gospodom in iti dalje po tej tako lepi poti, na kateri mora On rasti,
mi pa se manjšati.«