Papež Frančišek katehezo namenil evharistiji: Je dar Kristusa, ki postaja
navzoč in nas zbira okoli sebe, da bi nas nahranil s svojo besedo in svojim
življenjem
VATIKAN (sreda, 12. februar 2014, RV) – Papež Frančišek je med današnjo splošno
avdienco, potekala je na Trgu sv. Petra, nadaljeval z razlago zakramenta evharistije.
Prejšnjo sredo je izpostavil, kako nas evharistija vodi v resnično občestvo z Jezusom
in njegovo velikonočno skrivnostjo.
Današnjo katehezo je sveti oče začel z
nekaterimi vprašanji, ki se nanašajo na odnos med evharistijo, ki jo obhajamo, in
našim življenjem kot Cerkve in kot posameznih kristjanov: Kako živimo evharistijo?
Kako živimo mašo, ko se je udeležimo v nedeljo? Je samo trenutek praznovanja, ustaljena
tradicija, priložnost za srečanje ali da se počutimo na mestu? Ali pa je kaj več?
Način,
kako gledamo in obravnavamo druge Da bi razumeli, kako živimo evharistijo,
obstajajo zelo konkretna znamenja, je pojasnjeval papež in kot prvo znamenje navedel
»naš način, kako gledamo in obravnavamo druge«. Jezus v evharistiji vedno znova
uresničuje darovanje sebe, kot se je daroval na križu. Vse njegovo življenje je dejanje
popolnega dajanja sebe iz ljubezni. Zato je bil rad z učenci in osebami, ki jih je
poznal. Zanj je to pomenilo, da je z njimi delil njihove želje, probleme, kar je vznemirjalo
njihovo dušo in njihovo življenje. »Sedaj se mi, kadar se udeležimo svete maše,
srečamo z ljudmi vseh vrst: mladimi, ostarelimi, otroki; revnimi in premožnimi; domačini
in tujci; v spremstvu družine in same,« je zatrdil papež Frančišek. »Pa me
evharistija, ki jo obhajam, vodi v to, da jih vse zares čutim kot brate in sestre?«
je zastavljal vprašanja. Spodbuja v meni sposobnost, da se veselim s tistim, ki se
veseli, in jočem s tistim, ki joče? Me spodbuja, da grem naproti revnim, bolnim, izločenim?
Mi pomaga, da v njih spoznam Jezusovo obličje?
Hodimo k maši, ker ljubimo Jezusa
in želimo pri evharistiji biti deležni njegovega trpljenja in vstajenja. Ampak, ali
ljubimo, tako kot Jezus želi, da ljubimo, brate in sestre v stiski? Papež je spomnil
na socialno stisko in naravne nesreče, pomanjkanje dela po vsem svetu ter ponovno
ponudil vprašanje: »Jaz, ki hodim k maši, kako živim vse to?« Se zavzamem in
pomagam, molim za te osebe v težavah? Ali pa sem morda brezbrižen? »Skrbeti moramo
za naše brate in sestre, ki so v stiski, bolni, v težavah,« je dejal in povabil,
naj pomislimo nanje in prosimo Jezusa, ki ga prejemamo v evharistiji, da nam pomaga,
da jim bomo pomagali.
Čutim odpuščanje in odpuščam Drugo pomembno
znamenje, da pravilno živim evharistijo, je »milost, da čutim, da mi je odpuščeno,
in sem pripravljen odpuščati«, je nadaljeval papež. Dodal je, da včasih slišimo
koga govoriti, kako je tisti, ki običajno hodi k sveti maši, grešnik kot vsi ostali.
Frančišek je dodal, da kdor obhaja evharistijo v resnici tega ne počne zato, ker bi
se imel za boljšega od drugih, ampak zato, ker sam sebe prepoznava kot tistega, ki
potrebuje, da je sprejet in prenovljen z usmiljenjem Boga, učlovečenega v Jezusu Kristusu.
»Če kdo med nami ne čuti, da potrebuje Božje usmiljenje, se ne čuti kot grešnik,
je bolje, da ne gre k maši. Mi namreč hodimo k maši, ker se čutimo grešniki in želimo
prejeti Jezusovo odpuščanje, imeti delež pri njegovem odrešenju in odpuščanju.«Kesanje, ki ga izrečemo na začetku maše, je resnično dejanje kesanja. »Nikoli
ne smemo pozabiti,« je izpostavil, »da je Jezusova zadnja večerja potekala
v noči, ko je bil izdan. V tistem kruhu in vinu, ki ju darujemo in okoli katerih
se zbiramo, se vsakokrat obnavlja darovanje Jezusovega telesa in krvi v odpuščanje
naših grehov.« K maši moramo iti ponižni, kot grešniki in Gospod nas bo spravil.
Življenje
naših krščanskih skupnosti Tretji pokazatelj pa po papeževih besedah izhaja
iz odnosa med evharističnih obhajanjem in življenjem naših krščanskih skupnosti. »Vedno
je treba upoštevati, da evharistija ni nekaj, kar počnemo mi; ni naše spominsko slavje
tistega, kar je Jezus povedal in storil. Ne. Je Kristusovo delo!« je poudaril
sveti oče. »Jezus je tisti, ki ga uresničuje, ki je na oltarju. In
Kristus je Gospod.« Evharistija »je dar Kristusa, ki postaja navzoč
in nas zbira okoli sebe, da bi nas nahranil s svojo besedo in svojim življenjem.«
To pomeni, da poslanstvo in identiteta Cerkve izvirata iz evharistije, kjer tudi vedno
jemljeta svojo obliko. Obhajanje je ma zunaj lahko brezhibno, a če nas ne vodi v srečanje
z Jezusom, lahko pomeni nevarnost, da ne prinaša hrane našemu srcu in našemu življenju.
»Po evharistiji namreč želi Kristus vstopiti v naše življenje in ga prepojiti
s svojo milostjo, tako da bi v vsaki krščanski skupnosti bila usklajenost med liturgijo
in življenjem,« je dejal papež.
Katehezo je sklenil z besedami, da se nam
srce napolni z zaupanjem in upanjem, ko pomislimo na Jezusove besede iz evangelija:
»Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga
bom obudil poslednji dan« (Jn 6,54). »Živimo evharistijo z duhom vere in molitve,
odpuščanja, kesanja, skupnega veselja, skrbi za brate in sestre v stiski, v
gotovosti, da bo Gospod izpolnil tisto, kar je obljubil: večno življenje,«
je papež še spodbudil zbrane vernike.