Papež Kongregaciji za katoliško vzgojo: Katoliške vzgojno-izobraževalne ustanove
– zveste lastni identiteti in v dialogu z večkulturno družbo
VATIKAN (četrtek, 13. februar 2014, RV) – »Katoliška vzgoja je eden od najpomembnejših
izzivov Cerkve, ki je danes zavzeta za uresničitev nove evangelizacije v zgodovinskem
in kulturnem kontekstu, ki se stalno spreminja.« Tako je papež Frančišek dejal
okoli osemdesetim udeležencem plenarnega zasedanja Kongregacije za katoliško vzgojo,
ki poteka od 12. do 14. februarja v Vatikanu. Teme, ki so jih obravnavali, so bile:
dopolnitev apostolske konstitucije Sapientia christiana, utrditev identitete
katoliških univerz in priprave na dve obletnici, ki bosta potekali leta 2015: 50-letnica
koncilskega dokumenta Gravissimum educationis in 25-letnica apostolske konstitucije
Ex corde Ecclesiae.
Pomen dialoga v vzgojno-izobraževalnem procesu Papež
Frančišek je v govoru izpostavil tri vidike katoliške vzgoje. Prvi vidik se nanaša
na »pomembnost dialoga pri vzgoji«. Katoliške šole in univerze obiskujejo tudi
učenci in študenti, ki niso kristjani ali sploh niso verniki. Katoliške vzgojno-izobraževalne
ustanove vsem ponujajo vzgojni pristop, ki je usmerjen v celostni razvoj osebe in
je v skladu s pravico vsakega do vedenja in znanja. Poklicane pa so tudi, da vsem
enako, v popolnem spoštovanju svobode vsakega in metod, ki so lastne šolskemu okolju,
ponudijo krščanski pristop, to je Jezusa Kristusa kot smisel življenja, vesolja in
zgodovine, je poudaril papež Frančišek med avdienco s člani kongregacije.
Velike
spremembe, ki so privedle do širjenja multikulturne družbe, zahtevajo od tistih, ki
delajo na šolskem in univerzitetnem področju, da se vključijo v vzgojne programe soočanja
in dialoga, s pogumno in ustvarjalno zvestobo, ki zna voditi v srečanje med katoliško
identiteto in različnimi 'dušami' multikulturne družbe. Frančišek je pri tem izrazil
zadovoljstvo glede »prispevka, ki ga dajejo verski inštituti in druge cerkvene
ustanove z ustanavljanjem in upravljanjem katoliških šol v okoljih, kjer je izrazit
kulturni in verski pluralizem«.
Kakovostno usposobljeni vzgojitelji
in učitelji Drugi vidik govori o »kakovostni usposobljenosti formatorjev«.
Vzgoja se danes nanaša na »generacijo, ki se spreminja« in zato je tudi »vsak
vzgojitelj/učitelj poklican, da se spreminja, in to v smislu, da zna komunicirati
z učenci«, je poudaril papež Frančišek in nakazal osnovne poteze vzgojitelja/učitelja.
»Vzgajanje/poučevanje je dejanje ljubezni, je dati življenje.« Ljubezen
pa je zahtevna. Zahteva, da se uporabijo najboljši viri, da se prebudijo strasti in
se skupaj z mladimi potrpežljivo poda na pot. »Vzgojitelj/učitelj na katoliških
šolah mora biti predvsem zelo kompetenten, kvalificiran in obenem bogat v človečnosti,
sposoben biti med mladimi s pedagoškim stilom, da bi spodbujal njihovo človeško in
duhovno rast. Mladi potrebujejo kvalitetno poučevanje skupaj z vrednotami, ne samo
izrečenimi, ampak živetimi,« je dejal papež. Dodal je, da zato tudi sam vzgojitelj/učitelj
potrebuje trajno formacijo. Treba je torej vlagati v učitelje in voditelje šol, da
bodo ohranjali na visoki ravno svojo profesionalnost ter prav tako svojo vero in moč
duhovne motivacije. Pri tem je papež dodal, kako so v okviru trajne formacije, poleg
raznih tečajev in izpopolnjevanj, pomembne tudi duhovne vaje za učitelje.
Katoliške
vzgojno-izobraževalne ustanove Tretji vidik pa se nanaša na same ustanove,
torej na »katoliške in cerkvene šole in univerze«. Papež je zatrdil, da je
treba resno premisliti o številnih formativnih ustanovah po svetu in njihovi odgovornosti,
da izrazijo živo prisotnost evangelija na področju vzgoje/izobraževanja, znanosti
in kulture. Pomembno je, da »se katoliške akademske ustanove ne izolirajo pred
svetom, temveč znajo pogumno stopiti na areopag sedanjih kultur in vstopiti
v dialog, zavedajoč se daru, ki ga lahko ponudijo vsem«, je še dejal papež
Frančišek.