Papež med splošno avdienco o zakramentu pokore in sprave: »Ne bojte se spovedi!«
VATIKAN (sreda, 19. februar 2014, RV) – Na Trgu sv. Petra je danes dopoldne
potekala splošna avdienca s papežem Frančiškom, ki je katehezo namenil zakramentu
pokore in sprave. »Dragi prijatelji, obhajanje zakramenta sprave pomeni
biti oviti v topel objem: objem neskončnega Očetovega usmiljenja,« je papež
dejal zbranim vernikom in jih spodbudil: »Ne bojte se spovedi!«
Po krstu,
birmi in evharistiji, ki so zakramenti krščanskega uvajanja, človek prejme novo življenje
v Kristusu, je začel katehezo papež Frančišek. A to življenje nosimo »v lončenih
posodah« (2 Kor 4,7). Še vedno smo podvrženi skušnjavi, trpljenju, smrti
in zaradi greha lahko celo izgubimo življenje. Zato je Gospod Jezus hotel, da Cerkev
nadaljuje njegovo delo zveličanja tudi v svojih lastnih udih, posebej z zakramentoma
sprave in bolniškega maziljenja, ki ju imenujemo zakramenta ozdravljenja. Zakrament
sprave je torej zakrament ozdravljenja: ko grem k spovedi, grem zato, da bi ozdravel
v duši in srcu. Oba zakramenta najbolje izrazi svetopisemski prizor odpuščanja in
ozdravljenja hromega, kjer se Gospod Jezus pokaže kot tisti, ki ozdravlja duše in
telesa.
Velikonočna skrivnost – izvir zakramenta pokore in sprave Zakrament
pokore in sprave, ki ga imenujemo tudi spoved, neposredno izvira iz velikonočne skrivnosti.
Na veliko noč zvečer se je Gospod prikazal učencem, ki so bili zaprti v sobi zadnje
večerje, in jih pozdravil z besedami: »Mir vam bodi!« Nato je vanje dihnil
in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni;
katerim jih zadržite, so jim zadržani« (Jn 20,21-23). Ta prizor nam razkrije najglobljo
dinamiko tega zakramenta, je zatrdil papež in izpostavil, da »odpuščanje
naših grehov ni nekaj, kar si lahko podelimo sami«. Ne morem sebi reči:
Jaz si odpuščam grehe. Za odpuščanje namreč prosimo nekoga drugega in pri spovedi
prosimo Jezusa. »Odpuščanje ni sad naših prizadevanj, ampak jepoklon, jedar Svetega Duha«, ki nas napolnjuje s kopeljo usmiljenja
in milosti, ki neprestano vre iz na stežaj odprtega srca Kristusa križanega in vstalega.
Prav tako nas spominja, da samo če se pustimo spraviti v Gospodu Jezusu z Očetom in
brati, smo zares lahko v miru. In ta mir, ki nam ga lahko da samo Jezus, čutimo v
srcu, ko se spovemo.
Cerkvena razsežnost spovedi Skozi čas je obhajanje
zakramenta sprave prešlo iz javne oblike v osebno obliko spovedi. To pa ne sme izgubiti
cerkvene razsežnosti. Krščanska skupnost je namreč prostor, kjer je navzoč Duh, ki
prenavlja srce v Božji ljubezni in iz vseh bratov in sester dela eno samo stvar v
Jezusu Kristusu. »Zato ni dovolj prositi odpuščanja Gospoda v lastnih mislih in
lastnem srcu, ampak je treba ponižno in z zaupanjem priznati svoje grehe služabniku
Cerkve,« je zatrdil papež in pojasnil, da pri obhajanju tega zakramenta duhovnik
ne predstavlja samo Boga, ampak vso skupnost, ki se prepoznava v slabotnosti vsakega
svojega uda, ki ganjena posluša njegovo kesanje, ki se z njim spravi, ki ga spremlja
na poti spreobrnjenja in človeškega ter krščanskega zorenja.
Papež je pri tem
pojasnil, da morda nekdo reče, da izpoveduje grehe samo Bogu. A grehi so lahko storjeni
tudi proti bratom in Cerkvi in je zato treba prositi odpuščanja brate in Cerkev v
osebi duhovnika. Morda bo nekdo oporekal, da ga je sram. »Tudi sram je dober, zdravo
se je nekoliko sramovati,« je dodal. Sram nas dela ponižne. Duhovnik z ljubeznijo
in nežnostjo sprejme izpoved in v imenu Boga odpusti. Po Frančiškovih besedah je tudi
iz človeškega vidika dobro, da se pogovorimo z bratom in duhovniku povemo za stvari,
ki so težke v mojem srcu. »Ne bojte se spovedi,« je spodbudil papež in zbrane
prosil, naj pri sebi odgovorijo, kdaj so bili nazadnje pri spovedi. Če je minilo veliko
časa, naj ne izgubljajo niti dneva več, ampak pogumno pristopijo k spovedi. V duhovniku
jih namreč čaka Jezus, ki jih bo sprejel z veliko ljubeznijo.
Ko se spovemo,
nas Bog objame »Dragi prijatelji, obhajanje zakramenta sprave pomeni
biti oviti v topel objem: objem neskončnega Očetovega usmiljenja,« je dejal
papež ob koncu kateheze in spomnil na priliko o sinu, ki je zapustil očetovo hišo
in zapravil ves denar, ki ga je dobil v dediščino. Ko ni imel ničesar več, se je odločil
vrniti se domov, a ne kot sin, ampak kot služabnik. V srcu je nosil veliko krivde
in veliko sramu. A ko je začel očeta prositi odpuščanja, je bil zelo presenečen, ko
mu oče ni pustil govoriti, ampak ga je objel in pripravil gostijo. »Vsakokrat,
ko se spovemo, nas Bog objame in pripravi gostijo,« je sklenil papež Frančišek.