Frančišek Papeški akademiji za življenje: Učiteljica sprejemanja in solidarnosti
do ostarelih oseb je družina
VATIKAN (četrtek, 20. februar 2014, RV) – Papeška akademija za življenje letos
praznuje 20. obletnico obstoja. 11. februarja 1994 jo je ustanovil papež Janez Pavel
II. z dokumentom Vitae Mysterium. Te dni (od 20. do 22. februarja 2014) v Vatikanu
poteka 20. generalno zasedanje, posvečeno temi Staranje in invalidnost. Akademiji
za življenje je ob okrogli obletnici poslal sporočilo tudi papež Frančišek in zapisal,
da je tema staranja in invalidnosti danes zelo aktualna in zelo pomembna za Cerkev.
V naši družbi ugotavljamo tiransko prevlado logike ekonomije, ki izključuje in na
trenutke ubija, njene žrtve pa so mnoge osebe, začenši z ostarelimi, piše papež v
sporočilu, naslovljenem na predsednika akademije msgr. Ignazia Carrasca de Paulija.
»Začeli smo kulturo 'odmetavanja', ki jo celo pospešujejo. Ne gre več samo za pojav izkoriščanja in zatiranja, ampak za nekaj novega: z izključevanjem je v svoji korenini prizadeta pripadnost k družbi, v kateri živimo. Zaradi izključevanja človek ni le v spodnjem sloju, na robu ali brez moči, ampak je čisto zunaj. Izključeni niso 'izkoriščani', ampak so smeti, 'odpadek',« papež navede besede iz apostolske spodbude Veselje evangelija. Socialno-demografska situacija staranja nam jasno razkriva to izključenost ostarele osebe, predvsem bolne, invalidne ali iz kakršnega koli razloga ranljive. »Prepogosto se pozablja,« pripominja papež, »da so odnosi med ljudmi vedno odnosi medsebojne odvisnosti, ki se v življenju osebe kaže v različnih stopnjah, v večji meri pa se pojavi v situacijah starosti, bolezni, invalidnosti in trpljenja na splošno.« In to po papeževih besedah zahteva, da se v medosebnih in tudi skupnostnih odnosih nudi potrebna pomoč in se odgovori na potrebe osebe v tistem trenutku.
V izhodišču diskriminacije in izključevanja je antropološko vprašanje: koliko je vreden človek in na čem temelji ta njegova vrednost, poudari papež Frančišek. Zdravje je nedvomno pomembna vrednota, a ne določa vrednosti osebe. Zdravje samo po sebi prav tako ni zagotovilo sreče. Izpolnjenost, h kateri teži vsako človeško življenje, je v nasprotju z stanjem bolezni in trpljenja. Zato šibko zdravje in invalidnost nista nikoli prava razloga za izključenost ali odstranitev osebe. Največje prikrajšanje, ki so ga deležne ostarele osebe, ni oslabitev organizma, ampak zapuščenost, izključitev in pomanjkanje ljubezni.
Papež nadaljuje, da pa je učiteljica sprejemanja in solidarnosti družina. Tukaj namreč skrb postane temelj človeškega bivanja in moralna drža, ki jo je treba spodbujati preko zavzemanja in solidarnosti. Pričevanje družine postane pred vso družbo ključno v tem, ko poudarja pomembnost ostarele osebe kot subjekta skupnosti, ki samo na videz prejema, ne da bi dajala. »Vsakokrat, ko skušamo v trenutnem položaju spoznati znamenja časa, je primerno poslušati mlade in stare. Oboji so upanje narodov. Stari prispevajo spomin in modrost izkušnje, ki vabi, da ne bi po neumnem ponavljali istih napak preteklosti.« Družba zares sprejema življenje takrat, ko dragocenost življenja prepoznava tudi v starosti, invalidnosti, bolezni in tudi umiranju; ko uči, da poziv k človeški uresničitvi ne izključuje trpljenja, in ko uči videti v bolni in trpeči osebi dar za vso skupnost, prisotnost, ki kliče k solidarnosti in odgovornost. To je evangelij življenja, ki so ga člani Papeške akademije za življenje poklicani širiti preko svoje znanstvene in strokovne usposobljenosti ter podprti z milostjo, še zapiše papež Frančišek.
Audio:
| All the contents on this site are copyrighted ©. |