Papež Frančišek: Lačen otrok v begunskem taborišču in velike zabave izdelovalcev orožja
VATIKAN (torek, 25. februar 2014, RV) – Otroci v begunskih taboriščih so lačni,
medtem ko se izdelovalci orožja zabavajo po salonih. To je močna podoba, ki izstopa
iz homilije papeža Frančiška med jutranjo mašo v Domu sv. Marte.
Današnje berilo
iz Jakobovega pisma govori o vojskovanju in prepirih, evangeljski odlomek pa o prerekanju
Jezusovih učencev, kdo med njimi je največji. Zato je bila celotna papeževa homilija
užaloščen poziv k miru, poziv proti vsaki vojni, tako na svetu kot v družini. Mir
ne sme biti samo beseda, je poudaril papež Frančišek in vse kristjane spodbudil, da
se ne bi navadili na škandal vojne. Vojna se rodi, kadar se srca oddaljijo. O tem,
o žrtvah tu in tam, beremo v časopisih vsak dan: »Zdi se, da so mrtvi del vsakdanjega
računovodstva. Navadili smo se brati te stvari! Če bi imeli dovolj potrpežljivosti,
da bi našteli vse vojne, ki se v tem trenutku odvijajo po svetu, bi nedvomno
imeli popisanega precej papirja. Zdi se, da se nas je duh vojne polastil.«
V
tem obdobju se spominjamo stoletnice svetovne vojne, vendar pa danes ni nič drugače,
je z grenkobo nadaljeval papež. Le da imamo namesto ene velike vojne vsepovsod majhne
vojne in razdeljene narode. Da bi ohranili lastne interese se pobijajo med seboj.
»Od
kod boji in od kod prepiri med vami?« To vprašanje stoji na začetku odlomka iz
Jakobovega pisma. Papež Frančišek je nanj odgovoril z besedami, da se vojne in sovraštvo
ne morejo kupiti na tržnici, ampak jih najdemo v srcih. Spomnil je, kako so bili kot
otroci pri verouku ogorčeni, ko so jim razložili zgodbo o Kajnu in Abelu. Niso namreč
mogli sprejeti, da bi nekdo ubil brata. Toda danes je na milijone oseb ubitih med
brati, le da smo na to navajeni. Prva svetovna vojna v nas vzbuja ogorčenje. Ta velika
vojna, ki je vsepovsod, a je nekoliko skrita, pa v nas ne vzbuja ogorčenja. Mnogi
umirajo zaradi koščka zemlje, zaradi neke ambicije, sovraštva, zaradi rasnega ljubosumja.
K vojni, k duhu sveta, nas pripeljejo poželenja.
Nadalje je papež Frančišek
spomnil, da se običajno pred konfliktom znajdemo v nenavadni situaciji: rešiti ga
želimo s prepirom. To je »jezik vojne«. Ta nam pride na misel pred »jezikom
miru«. »In posledice? Pomislite na lačne otroke v begunskih taboriščih …
Pomislite samo na to: to je sad vojne! In če želite, pomislite na velike
salone, na zabave, ki jih prirejajo tisti, ki so gospodarji industrije orožja, ki
izdelujejo orožje, orožje, ki konča tam. Otrok v begunskem taborišču,
ki je bolan, lačen, in velike zabave, življenje v ugodju tistih, ki
orožje izdelujejo.« Kaj se dogaja v naših srcih? To vprašanje si je zastavil papež
in poudaril preprost nasvet apostola Jakoba: »Približajte se Bogu in On se bo približal
vam.« Tako bo ta duh vojne, ki nas oddaljuje od Boga, ne le daleč od nas, ampak
tudi daleč od naših domov.
»Koliko je uničenih družin, ker oče ali mama
nista sposobna najti poti miru in imata raje vojno, raje obtožujeta …
Vojna uničuje! 'Od kod boji in od kod prepiri med vami? Ali ne od tod: iz vašega
poželenja?'« Iz srca, je še enkrat poudaril papež Frančišek: »Danes vam predlagam,
da bi molili za mir, za tisti mir, za katerega se zdi, da je postal samo beseda
in nič več. Da bi ta beseda imela zmožnost ukrepati, sledimo nasvetu apostola
Jakoba: 'Občutite svojo nesrečo!'« Tisto nesrečo,
iz katere izvirajo vojne: vojne v družini, vojne v četrti, vojne vsepovsod. Kdo izmed
nas joče, ko bere časopis ali ko na televiziji vidi podobe vseh teh mrtvih? Tako je
še vse vprašal papež in ponovno spomnil na apostolove besede: »Vaš smeh naj se
spremeni v žalovanje in veselje v potrtost.« To je tisto, kar »mora danes,
25. februarja, narediti kristjan pred mnogimi vojnami vsepovsod: 'Jokati, žalovati,
ponižati se.' Gospod naj nam da to razumeti in naj nas reši, da se na novice o vojni
ne bi navadili.«