VATIKAN (nedelja, 9. marec 2014, RV) – »V postnem času nam Cerkev namenja
dve povabili: bolj živo se zavedati Kristusovega odrešenjskega dela in bolj zavzeto
živeti lastni krst,« je dejal papež med splošno avdienco na pepelnično sredo,
ko je Cerkev vstopila v postni čas.
Splošna avdienca: Postni čas je čas
spreobrnjenja »Postni čas je treba živeti kot čas spreobrnjenja, osebne
in skupnostne prenove preko približevanja Bogu in zaupnega sprejemanja evangelija,«
so se glasile Frančiškove besede. »Postni čas je ugoden trenutek za spreobrnjenje
k ljubezni do drugega, ljubezni, ki zna za svojo vzeti držo hvaležnosti in usmiljenja
Gospoda, ki je postal ubog, da bi nas obogatil s svojim uboštvom.«
Papež
vodil obred pepeljenja: Molitev, post, miloščina Na pepelnično sredo zvečer
je papež Frančišek vodil spokorno procesijo od cerkve sv. Anzelma na Aventinu do cerkve
sv. Sabine, kjer je nato daroval sveto mašo z obredom pepeljenja. »Postni čas je
čas molitve,« je poudaril med homilijo, »bolj poglobljene, daljše, vztrajnejše
molitve, ki zna poskrbeti za potrebe bratov in sester; molitve prošnje, da bi posredovali
pred Bogom za mnoge situacije revščine in trpljenja. Post nam pomaga uriti
srce za bistveno in za delitev. Je znamenje zavedanja in odgovornosti pred krivico,
nasiljem, predvsem do revnih in malih; je znamenje zaupanja, ki ga polagamo v Boga
in njegovo previdnost.« Tu je še miloščina, ki pomeni dati nekomu, od kogar ničesar
ne pričakujemo v zameno. »Zastonjskost bi morala biti ena od značilnosti kristjana,
ki se zaveda, da je vse prejel od Boga zastonj, in se zato uči dajati
tudi drugim zastonj.«
Frančišek rimskim duhovnikom: Biti človek
usmiljenja »Duhovniki so ganjeni pred ovcami kot Jezus, ko je videl utrujene
in onemogle ljudi kot ovce brez pastirja.« Tako je dejal papež duhovnikom rimske
škofije. »Po podobi dobrega pastirja je duhovnik človek usmiljenja in sočutja,
blizu je svojim ljudem in je služabnik vseh.« Kdor je v življenju ranjen,
lahko pri duhovniku najde pozornost in posluh. Usmiljenje pa lahko duhovnik pokaže
predvsem pri spovedovanju: izrazi ga s celotno svojo držo, z načinom, kako sprejme
osebo, kako posluša, svetuje in daje odvezo. A vse to po papeževih besedah izvira
iz tega, kako duhovnik sam živi zakrament sprave: »Duhovnik je poklican, da se
nauči imeti srce, ki zna biti ganjeno.«
Na pristen način živeti
duhovne vaje »Kdor na pristen način živi duhovne vaje, izkusi privlačnost
in čar Boga ter se vrne prenovljen in preobražen v običajno življenje, v poslanstvo,
v vsakdanje odnose, s seboj pa prinese Kristusov vonj.« Tako je papež nagovoril
udeležence zasedanja Italijanskega združenja za duhovne vaje (FIES). »Nikoli ne
pozabimo, da je protagonist duhovnega življenja Sveti Duh. On podpira vsako našo pobudo
dobrega in molitve.«
Pri Frančišku Ekumenski svet cerkva »Če
se kristjani ne menijo za klic k edinosti, ki jim ga je namenil Gospod, so
v nevarnosti, da se ne menijo za samega Gospoda in odrešenje, ki ga je podaril preko
svojega telesa, Cerkve,« je dejal papež delegaciji Ekumenskega sveta cerkva. »Samo
z duhom ponižne in vztrajne molitve bomo lahko imeli potrebno daljnovidnost,
razločevanje in motivacijo za služenje človeški družini v njenih slabostih in potrebah,
tako duhovnih kot materialnih.«
Papež sprejel španske škofe Papež
Frančišek se je v minulem tednu srečal še s španskimi škofi na obisku ad limina apostolorum.
V govoru, ki so ga dobili v branje, je sveti oče spodbudil k poslušanju drugih. Besede
naj pridejo iz srca do srca z nežnostjo in usmiljenjem. Iskati je potrebno tisto,
kar povezuje in služi za medsebojno spodbujanje. Še zlasti v tem trenutku, v katerem
ne manjka ovir pri posredovanju vere. Pogled škofov mora biti usmerjen k najbolj oddaljenim
in k najmanjšim.
Frančišek med jutranjo mašo: Križ brez Jezusa, ni krščanski Sklenimo
z besedami papeža Frančiška iz homilije med jutranjo mašo, ki jo je dan po pepelnični
sredi daroval v kapeli Doma sv. Marte. Spregovoril je o »krščanskem stilu«,
kar pomeni prehoditi isto pot, kot jo je prvi prehodil Jezus. »Ne moremo si zamisliti
krščanskega življenja izven te poti. Vedno je ta pot, ki jo je On prehodil prvi: pot
ponižnosti in tudi pot ponižanja, ponižanja samega sebe, in potem vstajenja. Toda,
to je pot, krščanski stil. Brez križa ni krščanski. In če je križ križ brez Jezusa,
ni krščanski. Krščanski stil vzame križ z Jezusom in gre naprej. Ne brez križa,
ne brez Jezusa.«