Papež Frančišek med jutranjo mašo: Gospod nas najde v odrinjenosti, v naših grehih
in napakah
VATIKAN (ponedeljek, 24. marec 2014, RV) – Današnjo homilijo papeža Frančiška
med jutranjo mašo v kapeli Doma sv. Marte bi lahko povzeli s trditvijo: ne bo nas
zveličala naša gotovost, če izpolnjujemo zapovedi, ampak ponižnost, ko vemo, da nas
mora Bog vedno ozdravljati.
Papež Frančišek je izhajal iz besed v evangeljskem
odlomku: »Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju.« Te besede je Jezus
namenil prebivalcem Nazareta, svojim rojakom. Med njimi ni mogel narediti nobenega
čudeža, ker niso imeli vere. Pri tem je Jezus spomnil na dva svetopisemska dogodka.
Prvi je čudež ozdravitve gobavega Sirca Naamàna v času preroka Elizeja; drugi pa je
srečanje preroka Elije z vdovo iz Sarepte na Sidónskem, ki je bila rešena hude lakote.
Gobavci in vdove, je pojasnil papež Frančišek, so bili v tistem času odrinjeni na
rob. Pa vendar sta bila ta dva, ko sta sprejela preroka, rešena. Prebivalci Nazareta
pa Jezusa nasprotno niso sprejeli, ker so bili tako zelo gotovi v svojo vero, v svoje
izpolnjevanje zapovedi, da niso čutili potrebe po zveličanju.
»To je drama
izpolnjevanja zapovedi brez vere: 'Jaz se bom zveličal sam, ker grem vsako
soboto v sinagogo, se poskušam pokoravati zapovedim, zato naj le-ta ne hodi in mi
govori, da sta bila tista gobavec in vdova boljša od mene!'« Papež je še
enkrat spomnil, da sta bila ta dva odrinjena. A Jezus nam govori: »Glej, če nisi
potisnjen na rob, če se ne počutiš na obrobju, ne boš zveličan.« Po papeževih
besedah je ponižnost, pot ponižnosti »počutiti se tako odrinjeni, da potrebujemo
Gospodovo zveličanje. Le On rešuje, ne naše izpolnjevanje zapovedi.«
To
prebivalcem Nazareta ni bilo všeč, zato so se razjezili in hoteli Jezusa ubiti. Ista
jeza se je na začetku polotila tudi Naamàna. Zdelo se mu je namreč smešno in ponižujoče,
ko ga je Elizej povabil, naj se sedemkrat okopa v reki Jordan in bo tako ozdravljen
gobavosti. Gospod je od njega zahteval gesto ponižnosti, da bi ubogal kot otrok, naredil
nekaj smešnega. Zato je sprva ogorčeno odšel. Nato so ga služabniki prepričali, da
se je vrnil in naredil, kar mu je prerok poprej naročil. To dejanje ponižnosti ga
je ozdravilo, je zatrdil papež. To pa je tudi današnje sporočilo za ta postni čas:
če želimo bili zveličani, moramo izbrati pot ponižnosti.
»Marija v svoji
himni ne reče, da je zadovoljna, ker se je Bog ozrl na njeno devištvo, njeno dobroto
in njeno milino, mnoge kreposti, ki jih je imela. Ne. Pač pa, ker se je Bog ozrl na
ponižnost svoje dekle, na njeno majhnost.« To je tisto, kar gleda Gospod, je nadaljeval
papež Frančišek. »In moramo se naučiti te modrosti odrinjenosti na rob, da bi nas
Gospod tako našel. Ne bo nas našel sredi naših gotovosti, ne. Tja Gospod ne pride.
Našel nas bo v odrinjenosti, v naših grehih, v naših napakah, v naših potrebah,
da bi bili duhovno ozdravljeni, da bi bili zveličani. Tam nas bo Gospod našel.«
To
pa je pot ponižnosti. Krščanska ponižnost ne pomeni reči: »Jaz ne služim ničemur.«
V tem se lahko skriva nadutost. Krščanska ponižnost pomeni povedati resnico: »Sem
grešnik.« To je naša resnica. Obstaja pa še ena resnica, je zatem sklenil papež
Frančišek. Ta je, da nas Bog rešuje. A rešuje nas tam, kjer smo odrinjeni, ter ne
v naši gotovosti. »Prosimo za milost, da bi imeli to modrost, kako biti potisnjeni
na rob, milost ponižnosti, da bi prejeli Gospodovo zveličanje.«