Papež Frančišek: Doma preberite 9. poglavje Janezovega evangelija o slepem, ki
vidi, in o tistih, ki trdijo da vidijo, a so notranje slepi
TRG SV. PETRA (nedelja, 30. marec 2014, RV) – »Dragi bratje in sestre. Dober
dan! Današnji evangelij nam predstavlja dogodek s sleporojenim, kateremu je Jezus
podaril vid. Dolga pripoved, dolga je, se začne s slepim, ki spregleda
ter se konča in to je zelo zanimivo, s tistimi, ki mislijo, da vidijo,
a zato ostanejo v svoji duši slepi. Janez je opisal čudež s samo dvema vrsticama,
saj hoče pritegniti pozornost, ne toliko na sam čudež, temveč na tisto,
kar sledi potem, torej na razpravo, ki jo je prebudil, tudi na govorice. Večkrat dobro
delo, delo karitativne ljubezni prebudi govorice, razprave, saj so nekateri, ki nočejo
videti resnice. Evangelist Janez želi pritegniti pozornost na to, kar se tudi
dandanes dogaja, ko nekdo naredi dobro delo. Ozdravljenega sleporojenega je
najprej spraševala začudena množica, videli so čudež in ga spraševali; zatem učitelji
postave. Ti so zaslišali tudi njegove starše. Na koncu ozdravljeni sleporojeni
pride do vere in to je največja milost, ki mu jo je storil Jezus. Ne samo,
da je spregledal, ampak da je spoznal Njega, videl Njega kot 'luč sveta'(Jn 9,5).« S temi besedami je papež Frančišek začel predstavitev evangeljskega
odlomka 4. postne nedelje med opoldansko molitvijo z okna apostolske palače na Trgu
sv. Petra.
Sveti oče je postopno približevanje sleporojenega k luči vere razložil
z besedami: »Medtem ko se spleporojeni postopno približa luči, se nasprotno učitelji
postave vedno bolj pogrezajo v svojo notranjo slepoto. Zaprti v svojo domišljavost
verjamejo, da že imajo luč in se zato ne odprejo za Jezusovo resnico. Storijo vse,
da bi zanikali očitno. Pod vprašaj postavijo identiteto ozdravljenega človeka, zanikajo
Božje delovanje pri ozdravljenju, z izgovorom, da Bog v soboto ne dela in na koncu
celo podvomijo, če se je ta človek res rodil slep. Njihovo zapiranje pred lučjo postaja
vse bolj nasilno in se izrazi v tem, da ozdravljenega človeka vržejo ven iz templja.
Pot
sleporojenega pa je sestavljena iz etap. Začne se s poznavanjem Jezusovega imena.
O Njem namreč ne ve nič drugega, saj pravi: »Tisti človek, ki se imenuje
Jezus, je naredil blato, mi z njim pomazal oči« (v. 11). Zatem ga po grozečem
spraševanju farizejev ima najprej za preroka (v. 17), nato za človeka, ki je blizu
Bogu (v. 31). Potem ko so ga vrgli iz templja, izključili iz družbe, ga je Jezus ponovno
našel ter mu drugič 'odprl oči', ko mu je razodel svojo identiteto: »Jaz
sem Mesija«. Ta, ki je bil slep, je ob tem vzkliknil: »Verujem, Gospod!«
(v. 38) in se je pred Jezusom poklonil do tal. Ta evangeljski odlomek pokaže na dramo
notranje slepote tolikih ljudi, tudi na našo, saj imamo tudi mi včasih trenutke notranje
slepote.
Naše življenje je včasih podobno življenju sleporojenega, ki se je
odprl luči, ki se je odprl Bogu, ki se je odprl milosti. Včasih pa je žal tudi kot
življenje učiteljev postave, saj zviška svojega napuha sodimo druge, celo Gospoda!
Danes smo povabljeni odpreti se Kristusovi luči, da bi v življenju obrodili sad, odstranili
nekrščansko obnašanje. Vsi smo kristjani, toda vsi mi se včasih obnašamo kot nekristjani,
z grešnim obnašanjem. Obžalovati moramo in odstraniti takšno obnašanje, da bomo odločno
hodili po poti svetosti, ki ima svoj izvir v krstu. Pri krstu smo bili razsvetljeni,
da bi se, kakor nas na to spominja sveti Pavel, obnašali kot »otroci luči«
(Ef 5,8) s ponižnostjo, potrpežljivostjo in usmiljenjem. Ti učitelji postave niso
imeli niti ponižnosti, niti potrpežljivosti in tudi ne usmiljenja. Predlagam vam,
da danes, ko se vrnete domov, vzamete Janezov evangelij in berete ta odlomek 9. poglavja.
To je to. Dobro vam bo delo, ker boste ob tem videli pot od slepote k svetlobi in
tisto drugo slabo pot, ki vodi k globlji notranji slepoti. Vprašajmo se: kako je z
mojim srcem? Kako je z mojim srcem, tvojim srcem, z našim srcem? Imam odprto srce
ali zaprto srce? Odprto ali zaprto za Boga? Odprto ali zaprto za bližnjega? V nas
je vedno neka zaprtost, ki jo porodi greh, ki jo porodijo napake, zmote. Ne bojmo
se, ne bojmo se! Odprimo se Gospodovi luči. On nas vedno čaka. On nas vedno čaka,
da omogoči, da bolje vidimo, da nam da več luči, da nam odpusti. Tega ne pozabite:
On nas vedno čaka!
Devici Mariji zaupajmo pot postnega časa, da bi tudi mi,
kakor ozdravljeni sleporojeni, s Kristusovo milostjo, mogli priti k luči, iti naprej
v luči in se ponovno roditi v novo življenje.