Papež med splošno avdienco o zakramentu svetega zakona: Zakonsko življenje je čudovita
stvar, vedno ga moramo varovati
VATIKAN (sreda, 2. april 2014, RV) – Papež Frančišek je med današnjo splošno
avdienco govoril o zakramentu svetega zakona in tako sklenil cikel katehez o zakramentih.
Zakrament svetega zakona nas po Frančiškovih besedah vodi v središče Božjega načrta,
ki je načrt zaveze, načrt občestva. Na začetku Prve Mojzesove knjige beremo: »Bog
je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko
je ustvaril … Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi
in bosta eno meso« (1 Mz 1,27. 2,24). Podoba Boga je zakonski par, mož
in žena, oba skupaj, ne samo eden, ampak oba, je dejal papež vernikom, zbranim na
Trgu sv. Petra. Ta podoba Boga, ljubezni, zaveze Boga z nami, se vidi v zvezi med
možem in ženo.
Ustvarjeni za ljubezen »Ustvarjeni smo, da bi ljubili,
kot odsev Boga in njegove ljubezni,« je poudaril papež. V zakonski zvezi mož in
žena uresničujeta to poklicanost v znamenju vzajemnosti in dokončnega življenjskega
občestva. Ko mož in žena obhajata zakrament zakona, se v njiju zrcali Bog, vanju odtisne
lastne poteze in neizbrisen značaj svoje ljubezni. »Zakon je podoba Božje ljubezni
do nas.« Tudi Bog je namreč občestvo: tri osebe, Oče, Sin in Sveti Duh, živijo
od vedno in za vedno v popolni enosti. In ravno to je tudi skrivnost zakona, kot je
dejal papež Frančišek: »Bog iz moža in žene naredi eno samo življenje. Sveto pismo
pravi 'eno meso'.« Tako zelo tesna je združitev moškega in ženske v zakonu. In
ravno to je skrivnost zakona: ljubezen Boga, ki se zrcali v zakonu, v paru, ki se
odloči živeti skupaj. Zato mož zapusti svojo hišo, hišo svojih staršev, in gre, da
bi živel s svojo ženo; tako zelo se poveže z njo, da postaneta eno meso, kot pravi
Sveto pismo. »Nista več dva, sta eno,« je pojasnil papež.
Zakon kot
poklicanost V nadaljevanju je sveti oče spomnil na Pavlove besede iz Pisma
Efežanom, kjer apostol poudari, da se v krščanskih zakoncih odseva velika skrivnost,
odnos med Kristusom in Cerkvijo, ki je zaročenski odnos; Cerkev je Kristusova nevesta.
»To pomeni, da je zakon odgovor na posebno poklicanost in mora biti razumljen kot
posvetitev. Mož in žena sta posvečena za ljubezen.« Zakoncema je
namreč v moči zakramenta naloženo resnično in samo njima lastno poslanstvo, da bi,
začenši s preprostimi in običajnimi stvarmi, lahko naredila vidno tisto ljubezen,
s katero Kristus ljubi svojo Cerkev, tako da darujeta življenje zanjo v zvestobi in
služenju.
Molitev, pomiritev in tri besede »Zares je čudovit
ta načrt, ki je vtisnjen v zakrament zakona!« je poudaril papež Frančišek. Uresničuje
se v preprostosti in tudi krhkosti človeškega stanja. Dobro vemo, koliko težav in
preizkušenj pozna življenje moža in žene. A pomembno je, da se ohranja živa zveza
z Bogom, ki je osnova zakonske zveze. Resnična vez je vedno tista z Gospodom. Papež
je pri tem izpostavil pomen molitve: »Ko družina moli, se ta vez ohranja. Ko mož
moli za ženo in žena moli za moža, vez postaja močnejša.« Res je, da v zakonskem
življenju prihaja do mnogih težav, veliko krat prihaja tudi do prepirov med zakoncema.
A to naj nas ne žalosti, je pripomnil papež, ljudje smo pač taki. »Skrivnost pa
je, da je ljubezen močnejša od trenutka prepira,« je takoj dodal in povedal, da
sam zakoncem vedno svetuje, naj dan, ko je prišlo do prepira, nikoli ne končajo, ne
da bi se prej pomirili. Niso potrebne velike reči, dovolj je majhna gesta, ljubkovanje.
In jutri začneta znova. Takšno je namreč življenje in na ta način ga je treba živeti:
s pogumom, da ga želita živeti skupaj. »Zakonsko življenje je čudovita stvar
in vedno ga moramo varovati, varovati otroke,« so odmevale Frančiškove besede.
Ponovno je spomnil na tri besede, ki se morajo doma vedno uporabljati: prosim, hvala
in oprosti. S temi tremi besedami, z vzajemno molitvijo moža in žene ter s pomiritvijo
preden se konča dan bo vsak zakon uspešen.