Papež sprejel člane skupnosti Gregoriane, Bibličnega in Vzhodnega inštituta: Z odprtim umom in na kolenih

Papež sprejel člane skupnosti Gregoriane, Bibličnega in Vzhodnega inštituta: Z odprtim umom in na kolenih

VATIKAN (četrtek, 10. april 2014, RV) – Papež Frančišek je danes v avdienco sprejel profesorje, študente in osebje Papeške univerze Gregoriana, Papeškega bibličnega inštituta in Papeškega vzhodnega inštituta. Gre za ustanove, kot je v nagovoru pojasnil sveti oče, ki jih je Pij XI. leta 1928 združil v konzorcij in katerih vodstvo je bilo zaupani Družbi Jezusovi. Pomembno je, da je med njimi sodelovanje, sinergija. Negovati morajo zgodovinski spomin. Istočasno pa morajo prevzeti odgovornost za sedanjost, gledajoč v prihodnost – daleč, proti obzorju – gledajoč v prihodnost z ustvarjalnostjo in domišljijo. Pri tem si morajo prizadevati za globalni pogled na situacijo in aktualne izzive ter da bi si delile način, kako se z njimi soočati, in brez strahu iskale nove poti.

Tako je na začetku spodbudil papež Frančišek, takoj nato pa izpostavil dva vidika, ki zaznamujeta delovanje vseh treh ustanov. Prvi vidik je vrednost samega kraja, kjer delajo in študirajo. To pomeni mesta Rim in rimske Cerkve. »Obstaja preteklost in obstaja sedanjost. So korenine vere: spomini na apostole in mučence. In je cerkveni 'danes', aktualna pot te Cerkve, ki je na čelu dejavne ljubezni, v službi edinosti in vesoljnosti. Vsega tega se ne sme vzeti za samoumevno!« Papež je nato spomnil, da pa obenem tudi člani skupnosti vseh treh ustanov s seboj prinašajo raznolikost njihovih izvornih Cerkva in kultur: »To je eno izmed neprecenljivih bogastev rimskih institucij. Nudi dragoceno priložnost rasti v veri in odprtja uma ter srca za obzorje katolištva. Znotraj tega obzorja dialektika med 'središčem' in 'periferijami' prevzame novo obliko, to je evangeljsko obliko v skladu z logiko Boga, ki prispe v središče izhajajoč s periferije in da bi se vrnil na periferijo.«

Drugi pomemben vidik, ki ga je omenil papež Frančišek, pa je odnos med študijem in duhovnim življenjem. Intelektualno prizadevanje je toliko bolj rodovitno in učinkovito, kolikor bolj ga navdihuje ljubezen do Kristusa in Cerkve, kolikor bolj je trden ter harmoničen odnos med študijem in molitvijo. Eden izmed izzivov našega časa je posredovati znanje in ponuditi ključ za vitalno razumevanje le-tega, ter ne zgolj kopice med seboj nepovezanih pojmov. Potrebna je resnična evangeljska hermenevtika, da bi bolje razumeli življenje, svet, ljudi, tako je poudaril papež.

»Filozofija in teologija omogočata pridobiti prepričanja, ki oblikujejo in utrjujejo duha ter razsvetljujejo voljo. Toda vse to je rodovitno samo, če se dela z odprtim umom in na kolenih.« Teolog, ki se zadovolji s svojo popolno in zaključeno miselnostjo, je po papeževih besedah povprečnež. Dober pa je teolog, ki ima odprt, nezaključen um ali kot je dejal sveti Vincenc Lerinski, ki se »utrjuje z leti, širi s časom, poglablja s starostjo«. Papež je še dodal: »Teolog, ki ne moli in ne časti Boga, konča pogreznjen v najodvratnejši narcisizem. To pa je cerkvena bolezen.«

Raziskovanje in študij se morata dopolnjevati z osebnim in skupnostnim življenjem, z misijonarsko vnemo, bratsko ljubeznijo in deljenjem z revnimi, s skrbjo za notranje življenje v odnosu z Gospodom. »Vaši inštituti niso stroji, ki proizvajajo teologe in filozofe; so skupnosti, v katerih se raste.« Rast pa se odvija v družini. V univerzitetni družini obstaja karizma vodenja, ki je zaupana predstojnikom, ter diakonija osebja, ki ne uči. Ta je nepogrešljiva za ustvarjanje družinskega okolja, drže človečnosti in konkretne modrosti. Le to iz študentov naredi osebe, ki so sposobne »graditi človeštvo, posredovati resnico v človeško razsežnost«. Če v pripadnosti neki delovni družini ni dobrote in lepote, tako je papež Frančišek sklenil, se konča kot »intelektualec brez talenta, etik brez dobrote, mislec, ki mu manjka sijaj lepote in je samo 'našminkan' s formalizmi«.

Audio: