Frančišek bo maja obiskal cerkev sv. Stanislava in romarsko svetišče Matere božje
ljubezni
VATIKAN (torek, 15. april 2014, RV) – Meseca maja bo papež Frančišek imel
dva pastoralna obiska. 4. maja bo obiskal cerkev sv. Stanislava v Rimu, ki je znana
tudi kot cerkev Poljakov v Rimu. 18. maja pa bo obiskal še marijansko svetišče Matere
božje ljubezni (Madonna del Divino Amore), ki je priljubljeno romarsko središče blizu
Rima.
Cerkev sv. Stanislava Cerkev sv. Stanislava je izvorno bila
posvečena sv. Salvatoreju Pensilisu de Surracu in je omenjena v listinah iz leta 1174.
Papež Gregor XIII. jo je dodelil kardinalu Osiu, ki jo je predelal leta 1582 in jo
posvetil sv. Stanislavu. Od srednjeveške cerkve danes ni ostalo nič. Sedanjo je med
letoma1729 in 1735 zgradil arhitekt Francesco Ferrari. Leta 1982 je postala narodna
župnija Poljakov v Rimu. Poleg verskega središča, ki ohranja poljsko versko izročilo,
predstavlja tudi kulturno središče, ki povezuje poljske priseljence. Župnijo je 13.
maja 1979 obiskal bl. Janez Pavel II.
Mati božje ljubezni Marijansko
svetišče, posvečeno Materi božje ljubezni, se nahaja 12 km iz Rima. Kraj je prvič
omenjen v buli papeža Gregorja VII. leta 1081 z imenom Castellione kot last opatije
sv. Pavla. V naslednjih stoletjih je območje menjalo nekaj lastnikov. Savelli so v
15. stoletju zgradili grad z obzidjem in šestimi stolpi. Posest je skozi čas vedno
bolj propadala, na koncu so ostale predvsem ruševine. Edino, kar je pričalo o življenju
kraja, je bila podoba Marije, naslikana na enega od stolpov. Marija je upodobljena
na prestolu, v naročju drži malega Jezusa, ob straneh sta dva angela, nad njo pa golob,
simbol Svetega Duha, ki se spušča nanjo. Pred to podobo so pastirji, ki so preko zime
pasli svoje črede v bližini ruševin, običajno hodili molit rožni venec. Nekega pomladnega
dne leta 1740 so romarja, ki je bil namenjen v Rim, napadli podivjani potepuški psi.
Prestrašen se je zatekel v bližino stolpa pred Marijino podobo in jo prosil za pomoč.
Nenadoma so se psi pomirili in se razkropili po poljih. Romar je o dogodku seveda
pripovedoval vsakemu, ki ga je srečal, in novica se je naglo razširila ter dosegla
tudi Rim. Začela so se velika romarja vernikov k stolpu z Marijino podobo in prejemali
so številne milosti, kot beremo v kronikah iz tistega časa.
Leta 1750 je na
pobudo kardinala Carla Rezzonica, kasnejšega papeža Klemna XIII., bila zgrajena cerkev,
kjer je osrednje mesto dobila Marijina podoba. Romanja in pobožnosti so v naslednjih
letih in stoletjih vedno bolj naraščala. Svetišče je leta 1932 postalo župnija, župnik
Umberto Terenzi pa je čez deset let ustanovil kongregacijo Hčere Matere božje ljubezni,
pozneje pa še duhovnike oblate, ki od takrat skrbijo za svetišče. Leta 1944 so Marijino
podobo zaradi varnostnih razlogov nekaj mesecev hranili v Rimu, septembra istega leta
pa se je vrnila nazaj v svoje svetišče.
Svetišče Matere božje ljubezni je trikrat
obiskal bl. Janez Pavel II., enkrat pa je tja poromal tudi papež Benedikt XVI.