Papež Frančišek daroval krizmeno mašo: »Maziljeni z oljem veselja, da bi mazilili z oljem veselja«

Papež Frančišek daroval krizmeno mašo: »Maziljeni z oljem veselja, da bi mazilili z oljem veselja«

VATIKAN (četrtek, 17. april 2014, RV) – Papež Frančišek je danes dopoldne daroval krizmeno mašo v baziliki sv. Petra. Ob njem so somaševali kardinali, škofje in duhovniki, ki so med bogoslužjem obnovili svoje duhovniške obljube. Sveti oče je med mašo tudi blagoslovil olja, ki se bodo nato čez leto uporabljala pri podeljevanju zakramentov. Med homilijo je spregovoril o duhovniškem veselju: »Gospod nas je mazilil v Kristusu z oljem veselja in to maziljenje nas vabi, da sprejmemo in poskrbimo za ta velik dar: duhovniško veselje, radost.« Duhovnikovo veselje ni dragocena dobrina samo za samega duhovnika, ampak tudi za celotno Božje ljudstvo, tisto zvesto ljudstvo, sredi katerega je duhovnik poklican biti maziljen in h kateremu je poslan, da ga mazili.

Veselje v naši majhnosti
»Maziljeni z oljem veselja, da bi mazilili z oljem veselja,« je poudaril papež Frančišek. Duhovnikovo veselje izvira iz Očetove ljubezni. Gospod pa želi, da je veselje te ljubezni »v nas« in da je »dopolnjeno«, je dodal sveti oče in nadaljeval, da duhovnik spada med najmanjše: »Neizmerna veličina daru, ki nam je bil dan za poslanstvo, nas postavlja med najmanjše med ljudmi.« Duhovnik je prav tako »najbolj ubog med ljudmi«, če ga Gospod ne obogati s svojim uboštvom; je »najbolj nekoristen služabnik«, če ga Jezus ne pokliče za prijatelja; je »najbolj neveden med ljudmi«, če ga Jezus potrpežljivo ne pouči kot Petra; je »najbolj nezaščiten med kristjani«, če ga dobri pastir ne okrepi sredi črede. »Nihče ni manjši od duhovnika, ki je prepuščen svojim lastnim močem,« je izpostavil papež in dodal, da je molitev pred pastmi hudega molitev naše Matere: »Sem duhovnik, kajti On se je s svojo dobroto ozrl na mojo majhnost.« In s tem, ko začnemo pri tej majhnosti, sprejmemo svoje veselje.

Veselje nas mazili in je nepokvarljivo
Sveti oče je v nadaljevanju pridige nakazal tri lastnosti duhovniškega veselja: je veselje, ki mazili, ki je nepokvarljivo in je misijonarsko. Duhovniško veselje je veselje, ki nas mazili in je prodrlo v globino našega srca, ga oblikovalo in okrepilo z zakramentom, je pojasnil papež. Znamenja bogoslužja posvečenja nam govorijo o materinski želji Cerkve, da bi posredovala in sporočila vse tisto, kar nam je dal Gospod. Milost nas napolnjuje in se izliva v celoti, obilju in polnosti na vsakega duhovnika. Duhovniki so »maziljeni do kosti« in njihovo veselje, ki izvira od znotraj, je odmev tega maziljenja. Duhovniško veselje je tudi nepokvarljivo; Gospod je obljubil, da ga nihče ne bo mogel vzeti. Lahko sicer zaspi ali se zaduši zaradi greha in skrbi, a v globini ostane nedotaknjeno in se vedno lahko obnovi.

Veselje je misijonarsko
Tretja lastnost duhovniškega veselja – in to je papež želel posebej poudariti – pa je njegova misijonarskost: »Duhovnikovo veselje je postavljeno v tesen odnos s svetim zvestim Božjim ljudstvom, kajti gre za veselje, ki je pretežno misijonarsko.« Maziljenje je najprej namenjeno maziljenju božjega ljudstva: krščevanju in potrjevanju, skrbi in posvečevanju, blagoslavljanju, tolažbi in evangeliziranju. Gre namreč za veselje, ki se pretaka samo takrat, ko je pastir sredi svoje črede, kajti sama čreda varuje to veselje. Tudi v trenutkih žalosti, apatičnosti in dolgočasja, ki včasih prevzamejo duhovniško življenje, je Božje ljudstvo zmožno varovati veselje, duhovnika je zmožno zaščititi, ga objeti, mu pomagati odpreti srce in ponovno najti prenovljeno veselje.

Uboštvo, zvestoba, pokorščina
Veselje, ki ga varuje čreda, je varovano tudi s »tremi sestrami«: uboštvom, zvestobo in pokorščino, je nadaljeval papež Frančišek. Duhovnik je ubog v zgolj človeškem veselju, mnogim stvarem se je odpovedal. In ker je ubog, on, ki daje mnoge stvari, mora za veselje prositi Gospoda in zvesto Božje ljudstvo. Ne sme si ga preskrbovati sam. Mnogi govorijo o krizi duhovniške identitete, a ne upoštevajo, da identiteta predpostavlja pripadnost. Ni identitete in ne življenjskega veselja brez aktivne in vnete pripadnosti Božjemu ljudstvu. Duhovnik, ki si domišlja, da bo našel duhovniško identiteto tako, da bo preiskoval svojo notranjost, morda ne bo našel drugega kot znake z napisom 'Izhod': izstopi iz sebe, izstopi in daj svojemu ljudstvo to, kar ti je bilo zaupano, in tvoje ljudstvo ti bo pomagalo, da boš začutil in okusil, kdo si. »Če ne boš stopil iz sebe, bo olje postalo žarko in maziljenje ne bo moglo biti rodovitno. Stopiti iz sebe pomeni izničiti se, vsebuje uboštvo,« je povedal papež Frančišek.

»Duhovniško veselje je veselje, ki ima za sestro zvestobo,« je nadaljeval. Gre za zvestobo edini Nevesti, Cerkvi. Tu je ključ za rodovitnost. Sveti oče je dodal, da vsakemu duhovniku Gospod da duhovne otroke: to so tisti, ki jih je krstil, so družine, ki jih je blagoslovil in jim pomagal na poti, so bolni, ki jih podpira, mladi, ki jih uči, so revni, ki jim pomaga. Ti so ta 'Nevesta', ki jo ljubi in ji je vedno znova zvest. To je živa Cerkev, z imenom in priimkom, za katero duhovnik skrbi v svoji župniji ali pri poslanstvu, ki mu je bilo zaupano; in ta mu daje veselje, ko ji je zvest, ko stori vse, kar mora storiti, in zapusti vse, kar mora zapustiti.

Tretja sestra duhovniškega veselja pa je pokorščina. Gre za pokorščino Cerkvi v njeni hierarhiji in tudi v službi, v razpoložljivosti in pripravljenosti služiti vsem, vedno na najboljši način. »Razpoložljivost duhovnika naredi iz Cerkve hišo z odprtimi vrati, zatočišče za grešnike, ognjišče tistim, ki živijo na ulici, dom za bolne, kamp za mlade, dvorano za katehezo najmanjših pred prvim obhajilom … Kjer je želja ali potreba Božjega ljudstva, tam je duhovnik, ki zna poslušati in čuti ljubeče Kristusovo naročilo, ki ga pošilja pomagat z usmiljenjem v tisto stisko ali podpirat tiste dobre želje z ustvarjalno ljubeznijo.«

»Tisti, ki je poklican, ve, da v tem svetu obstaja čisto in popolno veselje,« je ob koncu homilije dejal papež. To je veselje, da je vzet iz ljudstva, ki ga ljubi, da bi bil k njemu poslan kot podeljevalec Jezusovih darov in tolažbe. Jezus, edini dobri pastir, ki je poln globokega sočutja do vseh malih in izključenih na tej zemlji, utrujenih in zatiranih kot ovce brez pastirja, je želel mnoge pridružiti k svojemu poslanstvu, da bi On sam ostal in delal v osebi svojih duhovnikov za dobro svojega ljudstva.

Audio: