Danes Cerkev obhaja veliki četrtek. Papež Frančišek se je na ta dan odločil obhajati
spomin Gospodove zadnje večerje v centru Sveta Marija Božje previdnosti, ki jo vodi
fundacija Don Carlo Gnocchi. Lani pa je na ta dan odšel v zapor za mladoletnike. Dve
situaciji torej, ki zaznamujeta prav posebni pastoralni področji. Zato se danes, ko
nas od kanonizacije Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. loči še natanko deset dni, ustavljamo
ob vprašanju njune pozornosti do zapornikov oz. »naših nevidnih bratov«. Kjer
je jetnik, tam je Kristus: tako bi lahko povzeli sporočilo, ki je zaznamovalo odnos
med enim in drugim papežem ter svetom zapora. Oba sta ga prepoznavala kot poseben
kraj, kjer lahko spoznaš človeka v njegovi skrivnosti slabega in dobrega, in kot kraj
ponovne socializacije.
Janez XXIII. Janez XXIII. je jetnike v rimskem
zaporu Regina Coeli obiskal 26. decembra 1958. Nanje se je obrnil z ganljivimi besedami:
»Vi ne morete priti k meni, zato jaz prihajam k vam … Torej sem tukaj, prišel sem,
videli ste me. Svoj pogled sem uprl v vašega, svoje srce sem približal vašemu.«
Takratni nagovor papeža Janeza XXIII. je svetu razodel, da družba prepogosto jetnika
smatra kot osebo, ki jo je potrebno obsojati ne glede na njena občutja in potrebe.
Bodoči svetnik pa je poudaril, da se jetništvo začenja že veliko pred resničnim zaporom
in se tudi ne zaključi v samem trenutku, ko je človek ponovno izpuščen na svobodo.
Preden
je Janez XXIII. zapustil zapor, se je želel fotografirati skupaj z zaporniki in jim
s tem izraziti svojo bližino. Ko pa je odhajal, se mu je eden izmed njih približal,
s solznimi očmi je padel na tla pred njim in ga vprašal, če »besede upanja«,
ki jim jih je namenil, veljajo tudi zanj, ki je velik grešnik. Papež mu ni odgovoril
z besedami. Sklonil se je k njemu, ga dvignil in objel.
Po tem dogodku so časopisi
pisali, da so se zaradi papeževega obiska zidovi zapora Regina Coeli začeli tresti,
da od običajnega zaporniškega vzdušja ni ostalo več nič. Daily Express je Janeza XXIII.
opredelil kot »modernega papeža«, ki razodeva »cerkvenega voditelja širokih
in odprtih pogledov«. On sam pa je tistega dne predvsem obžaloval, da se ni mogel
osebno srečati tudi s tristo jetniki, zaprtimi v samice, ker so bili smatrani za preveč
nevarne. Vsakemu izmed njih je poslal sliko in zagotovilo, da ne bo pozabil »nevidnih
otrok«.
Janez Pavel II. »Nevidnih otrok« pa nedvomno ni
pozabil niti Janez Pavel II., ki je med svojim dolgim pontifikatom večkrat imel priložnost
obiskati kazenske zavode, bodisi v Italiji bodisi med svojimi apostolskimi potovanji.
Tako se je na primer srečal z jetniki v zaporih v Braziliji, na Salomonovih otokih,
v Franciji in v Čilu. Namenil jim je tudi več pisem ter sporočil preko radia ali televizije.
Ob različnih priložnostih je poudarjal, da je zapor lahko vzgojni ali bolje prevzgojni
kraj; mejno področje, ki zahteva presežek načrtovanja, da bi delovali v dobro skupnosti,
in to ne zgolj jetniške skupnosti. Njegova želja je bila, da bi bili zapori bolj humani,
da bi se na vseh področjih zavzeli za razvoj take pedagogike, ki jetnika nikoli ne
identificira z dejanjem, ki ga je zagrešil.
Med svojimi obiski je Janez Pavel
II. izkusil, da zapor pogosto postane prej izvir neuravnovešenosti kot pa sprejema.
Doumel je, da so od kvalitete življenja ali pa od postopnega propadanja v njih odvisne
usode mnogih družin in celo morala družbenega tkiva. Zato je izpostavljal pomen vloge
prostovoljcev, ki predstavljajo znamenje pričevanja. Prostovoljec naj bi bil sposoben
ponovno vzpostaviti vrednote osebe. Zapora naj ne bi razumel kot kraja, ki nadzira,
ampak, ki vzgaja.
»V ječi sem bil in ste me prišli k meni.« Te besede
iz Matejevega evangelija so močno odmevale med srečanji Janeza Pavla II. z zaprtimi
brati. V zaporu je obiskal celo človeka, ki ga je poskušal ubiti, zavedajoč se, da
odpuščanje za kristjana sodi v veliko obširnejšo temo Božjega odpuščanja. Prepričan
je bil, da ne obstaja človek, četudi krivec za težka kazniva dejanja, ki ne bi mogel
biti rešen. Iz tega razloga je vedno predlagal zlasti spremembo mentalitete in srca
iz »proti tem osebam« v »v njihovo korist«. Jetnikom samim pa je kot
o poglavitnem cilju, ki bi si ga morali vsi želeti, govoril o miroljubnem in nič več
bojevitem življenju. Predlagal jim je, da bi ponovno odkrili, da so lahko koristni
za srečo nekoga, da lahko ljubijo in so ljubljeni.