Frančišek vodil bogoslužje velikega petka. Papeški pridigar: Judov največji
greh ni izdajstvo, ampak da ni zaupal v Kristusovo usmiljenje
VATIKAN (petek, 18. april 2014, RV) – Papež Frančišek je danes popoldne v vatikanski
baziliki sv. Petra vodil bogoslužje velikega petka, ko obhajamo spomin na Jezusovo
smrt na križu. Med bogoslužjem se je pelo poročilo o Jezusovem trpljenju iz Janezovega
evangelija. Po Petrovi baziliki so tudi letos odmevale besede Glejte les križa,
ki so ga nato s poljubom počastili najprej papež Frančišek, zatem pa še kardinali,
škofje, diakoni in ostali verniki. Homilijo je imel, tako kot vsak leto na veliki
petek, papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa. V ospredje je postavil lik Jude Iškarjota,
ki je izdal Jezusa. Juda je že na začetku bil izbran za enega od dvanajsterih. In
v tistem trenutku ni bil izdajalec – to je šele postal, kot poroča evangelist Luka.
»Nahajamo se pred eno od najbolj mračnih dram človeške svobode,« je
pripomnil p. Cantalamessa. Razlog, da je Juda postal izdajalec, je bil denar. V Janezovem
evangeliju beremo: »… bil je tat; imel je namreč denarnico in si je prilaščal,
kar so dajali vanjo.« Tudi njegove besede velikim duhovnikom so jasne: »Kaj
mi hočete dati in vam ga izročim? Ti pa so mu plačali trideset srebrnikov.«
Denar
kot 'proti-bog' Po Cantalamessovih besedah nas motiv za izdajstvo ne sme presenetiti,
saj se navsezadnje ponavlja skozi vso zgodovino, tudi danes. Pravi tekmec z Bogom
v tem svetu je pravzaprav mamon, denar. Tudi kdor se odloči služiti satanu, se za
to odloči z nekim motivom, da bi od njega dobil oblast ali neko korist. Kdo je ta
'proti-bog', jasno pravi tudi Jezus: »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema.
Ne morete služiti Bogu in mamonu.« Denar je 'nevidni bog', za razliko od pravega
Boga, ki je viden, je dodal papeški pridigar. Mamon je 'proti-bog', ker ustvarja alternativni
duhovni svet, spremeni namreč predmet teologalnih kreposti. Vera, upanje in ljubezen
niso več odgovor v Bogu, ampak v denarju. »Vse je mogoče tistemu, ki veruje,«
pravi Sveto pismo; svet pa pravi: »Vse je mogoče tistemu, ki ima denar.«Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju. V ozadju vsakega zla v naši družbi
je denar oziroma je tudi denar, je nadaljeval p. Cantalamessa ter izpostavil trgovino
z drogo, izkoriščanje s prostitucijo, različne vrste mafije, politično korupcijo,
proizvodnjo in trgovino z orožjem in navsezadnje tudi finančno krizo. Juda je začel
tako, da je odmaknil kakšen denarij iz skupne denarnice. Ali ne bi to moralo povedati
nekaj določenim upraviteljem javnega denarja? »Kot vsi idoli, je tudi denar neresničen
in zlagan: obljublja varnost, a dejansko jo jemlje; obljublja svobodo, a dejansko
jo uničuje.«
Izdajstvo, ki se nadaljuje Judovo izdajstvo se nadaljuje
skozi zgodovino in tisti, ki je izdan, je vedno Jezus. Obstaja več vrst izdajstva,
ne samo tisto za trideset srebrnikov. Jezusa izda, kdor izda lastno ženo ali moža.
Jezusa izda Božji služabnik, ki je nezvest svojemu stanu ali pa namesto črede pase
samega sebe. Jezusa izda vsak, ki izda lastno vest. A Juda je imel olajševalno okoliščino,
ki pa je mi nimamo. Ni namreč vedel, kdo je Jezus, imel ga je samo za pravičnega človeka,
ni vedel, da je bil Božji Sin. Mi pa to vemo.
Evangelij opisuje Judov strahoten
konec: »Ko je Juda, ki ga je izdal, videl, da so ga obsodili, se je skesal. Vélikim
duhovnikom in starešinam je prinesel nazaj trideset srebrnikov in rekel: 'Grešil sem,
ker sem izdal nedolžno kri.' Oni pa so rekli: 'Kaj nam mar? Ti glej!' Tedaj je vrgel
srebrnike v tempelj, se umaknil ter šel in se obesil.« Ne sodimo prehitro, je
pripomnil p. Cantalamessa. Jezus ni nikoli zavrgel Juda in nihče ne vé, kam je padel
v trenutku, ki se je vrgel z drevesa z vrvjo okrog vratu: v satanove roke ali v Božje
roke. Ne moremo vedeti, kaj se je dogajalo v njegovi duši tiste zadnje trenutke. Zadnja
beseda, ki mu jo je namenil Jezus v vrtu, je bila »Prijatelj« in Juda je ni
mogel pozabiti, ni mogel pozabiti Jezusovega pogleda. Res je sicer, da je Jezus o
Judi dejal: »Nobeden izmed njih se ni pogubil, razen sina pogubljenja.« A tako
kot v mnogih drugih primerih tudi tukaj govori z vidika časa in ne večnosti. Usoda
človeškega bitja v večnosti je nedotakljiva Božja skrivnost, je pripomnil p. Cantalamessa.
Cerkev z razglasitvijo svetnikov zagotovi, da je oseba v večni blaženosti, a za nikogar
ne ve zagotovo, da bi bil v peklu.
Zaupati v Gospodovo usmiljenje Judova
zgodba nas po Cantalamessovih besedah mora spodbuditi, da se izročimo njemu, ki z
veseljem odpušča, da se vržemo v razprte roke križanega. Največja stvar pri Judu ni
njegovo izdajstvo, ampak Jezusov odgovor na njegovo dejanje. Jezus je vedel, kaj se
razvija v srcu njegovega učenca, a ga ne izpostavlja, vse do zadnjega trenutka mu
daje možnost, da se vrne nazaj, skoraj ga ščiti. Na Oljski gori vé, zakaj je prišel,
a ne zavrne njegovega ledenega poljuba, imenuje ga celo prijatelja. Tako kot je iskal
Petrov obraz, potem ko ga je ta zanikal, kdo ve, kako je iskal tudi Judovega na kakšnem
ovinku svojega križevega pota. Ko s križa moli: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo,
kaj delajo,« zagotovo ni izključil Jude.
In mi? Bomo sledili Judi ali Petru?
Oba sta se zavedla svojega dejanja. Juda je zakričal: »Izdal sem nedolžno kri.«
In v čem je razlika? V eni stvari, je pojasnil papeški pridigar. Peter je zaupal v
Kristusovo usmiljenje, Juda ne. Judov največji greh ni bil to, da je Jezusa izdal,
ampak da je dvomil v njegovo usmiljenje. Če ga posnemamo v tem izdajstvu, nekdo bolj,
drugi manj, ne posnemajmo ga v tem pomanjkljivem zaupanju v odpuščanje. V zakramentu
sprave lahko doživimo gotovost Kristusovega usmiljenja. Lepo je doživeti Jezusa kot
učitelja, kot Gospoda, a še lepše je doživeti ga kot Odrešenika, kot tistega, ki te
potegne iz brezna kot Petra iz morja, ki se te dotakne kot gobavca in ti pravi: »Hočem,
bodi očiščen!«