S papežem Frančiškom skozi veliki teden

VATIKAN (sobota, 19. april 2014, RV) – »Bog je na Jezusov križ naložil vse breme naših grehov, vse krivice, ki jih je storil vsak kajn proti svojemu bratu, vso grenkobo Judovega in Petrovega izdajstva, vso nečimrnost prevzetnih, ves posmeh lažnih prijateljev.« Tako je dejal papež Frančišek med pobožnostjo križevega pota, ki je včeraj zvečer potekala v rimskem Koloseju.

Frančišek med križevim potom: Kako večno smo ljubljeni
»To je bil težak križ, kot je težka noč zapuščenih, težak, kot je težka smrt ljubljenih oseb, težak, ker v sebi povzema vso grdobijo zla. In vendar je to tudi slavni križ, kakršna je zarja po dolgi noči, ker v vsem predstavlja Božjo ljubezen, ki je večja od naših pregreh in naših izdajstev. V križu vidimo, kako grozen je človek, kadar se pusti voditi zlu; vidimo pa tudi, kako neizmerno je usmiljenje Boga, ki ne dela z nami po naših grehih, ampak po svojem usmiljenju. Vpričo Jezusovega križa lahko skoraj otipamo,kako večno smo ljubljeni. Vpričo križa začutimo, da smo otroci in ne stvari ali predmeti.«

Spomin na zadnjo večerjo: Mi moramo biti služabniki drug drugemu
»On je Bog in je postal služabnik, naš služabnik. To je njegova dediščina: Tudi vi morate biti služabniki drug drugemu.« Tako je papež Frančišek dejal med obhajanjem spomina Gospodove zadnje večerje v centru Sveta Marija Božje previdnosti v Rimu, ko je dvanajstim osebam, ki trpijo za različnimi boleznimi ali invalidnostmi, umil noge. »On nam je pokazal to pot iz ljubezni: tudi vi se morate ljubiti in biti služabniki v ljubezni. To je dediščina, ki nam jo je zapustil Jezus.« Umivanje nog je simbolično dejanje: opravljali so ga sužnji in služabniki, in sicer gostom, ki so prihajali na kosilo, na večerjo, saj so ceste takrat bile umazane, zato si je vsak, ki je vstopil v hišo najprej umil noge. Jezus naredi to gesto, to opravilo sužnja, služabnika. »In ravno to nam je pustil v dediščino: Mi moramo biti služabniki drug drugemu.«

Papež med krizmeno mašo o duhovništvu: Maziljeni z oljem veselja
»Maziljeni z oljem veselja, da bi mazilili z oljem veselja,« so odmevale Frančiškove besede med krizmeno mašo v četrtek dopoldne; daroval jo je skupaj s kardinali, škofi in duhovniki, ki so napolnili baziliko sv. Petra. V središče homilije je postavil duhovniško veselje: »Duhovnikovo veselje je postavljeno v tesen odnos s svetim zvestim Božjim ljudstvom, kajti gre za veselje, ki je pretežno misijonarsko.« Maziljenje je najprej namenjeno maziljenju božjega ljudstva: krščevanju in potrjevanju, skrbi in posvečevanju, blagoslavljanju, tolažbi in evangeliziranju. Gre namreč za veselje, ki se pretaka samo takrat, ko je pastir sredi svoje črede, kajti sama čreda varuje to veselje. Tudi v trenutkih žalosti, apatičnosti in dolgočasja, ki včasih prevzamejo duhovniško življenje, je Božje ljudstvo zmožno varovati veselje, duhovnika je zmožno zaščititi, ga objeti, mu pomagati odpreti srce in ponovno najti prenovljeno veselje. Duhovnikova identiteta in torej tudi veselje sta povezana z aktivno in vneto pripadnostjo Božjemu ljudstvu. Duhovnik, ki si domišlja, da bo našel duhovniško identiteto tako, da bo preiskoval svojo notranjost, morda ne bo našel drugega kot znake z napisom 'Izhod': izstopi iz sebe, izstopi in daj svojemu ljudstvu to, kar ti je bilo zaupano, in tvoje ljudstvo ti bo pomagalo, da boš začutil in okusil, kdo si. »Če ne boš stopil iz sebe, bo olje postalo žarko in maziljenje ne bo moglo biti rodovitno … Razpoložljivost duhovnika naredi iz Cerkve hišo z odprtimi vrati, zatočišče za grešnike, ognjišče tistim, ki živijo na ulici, dom za bolne, kamp za mlade, dvorano za katehezo najmanjših pred prvim obhajilom … Kjer sta želja ali potreba Božjega ljudstva, tam je duhovnik, ki zna poslušati in čuti ljubeče Kristusovo naročilo, ki ga pošilja pomagat z usmiljenjem v tisto stisko ali podpirat tiste dobre želje z ustvarjalno ljubeznijo.«

Splošna avdienca: Pot Gospodovega izničenja
»Ko gledamo Jezusa v njegovem trpljenju, vidimo kot v ogledalu tudi trpljenje vsega človeštva in najdemo božji odgovor na skrivnost zla, bolečine in trpljenja,« je dejal sveti oče v sredo med splošno avdienco. Od Boga pričakujemo, da bo v svoji vsemogočnosti premagal krivico, zlo, greh in trpljenje. A pokaže nam na ponižno zmago, ki se iz človeškega vidika zdi kot poraz. Bog zmaguje ravno v porazu. »Božji Sin se namreč na križu pokaže kot poražen človek: trpi, izdan je, zasramovan in na koncu umre. Jezus dovoli, da se zlo znese nad njim, in ga vzame nase, da bi ga premagal. Njegovo trpljenje ni spodrsljaj. Njegova smrt je bila zapisana.« Ko se zdi, da je vse izgubljeno, takrat posreduje Bog z močjo vstajenja. »Jezusovo vstajenje ni srečen konec lepe pravljice, ni happy end nekega filma, ampak je poseg Boga Očeta, kjer se lomi človeško upanje.« V trenutku, ko se zdi vse izgubljeno, v trenutku bolečine, ko človek želi sestopiti s križa, takrat je trenutek, ki je najbližji vstajenju. Noč je najtemnejša tik preden se začne jutro, preden se začne svetloba. V najtemnejšem trenutku poseže Bog. »Ko v določenih trenutkih življenja ne najdemo izhoda iz naših težav, ko se pogrezamo v najtemnejšo noč, je to trenutek našega popolnega ponižanja in izničenja, je ura, ko doživljamo, da smo krhki in grešniki. In ravno v tem trenutku ne smemo zamaskirati svojega poraza, ampak se zaupno odpreti za upanje v Boga, kot je to storil Jezus.«

Na avdienci s semeniščniki: Gre za to, da ponižno ponudimo sami sebe
»Vi, dragi semeniščniki, se ne pripravljate, da boste opravljali nek poklic, da boste postali funkcionarji nekega podjetja ali nekega birokratskega organizma.« S temi besedami je papež Frančišek nagovoril semeniščnike papeškega kolegija Leoniano, ki so na srečanje s svetim očetom priromali peš iz mesta Anagni. Postati »dobri pastirji« po podobi Jezusa je nekaj prevelikega. Mi pa smo tako majhni, je dodal papež: »Res je, je preveliko, toda ni naše delo! Je delo Svetega Duha, z našim sodelovanjem. Gre za to, da ponižno ponudimo sami sebe, kot glino, ki jo je treba oblikovati, da bi jo lončar, ki je Bog, obdelal z vodo in ognjem, z Besedo in Duhom.« Gre za to, da bi vstopili v tisto, kar pravi sveti Pavel: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni.« Le na ta način je mogoče biti diakon in duhovnik v Cerkvi, le tako lahko pase Božje ljudstvo in ga vodi po Jezusovi poti, oziroma po poti, ki je Jezus.

Audio: