Dr. Anton Štrukelj o bodočima svetnikoma in o njuni povezanostji s Slovenijo

Na letošnjo nedeljo Božjega usmiljenja, 27. aprila 2014, bosta kar dva papeža uradno prišteta svetim. Dan 27. april mi je že od otroških let blizu zato, ker ta dan goduje sv. Peregrin, krstni zavetnik mojega očeta. Lepo krščansko ime Peregrin pomeni popotnik, romar. V Vatikanu je majhna ulica San Pellegrino z latinskim napisom: »Moja domovina je Kristus. Moje ime je kristjan.« Dva velika romarja, dva sveta papeža sta obiskala tudi Slovenijo. Nadškof Angelo Giuseppe Roncalli se je kot apostolski delegat v Bolgariji za en teden ustavil v Ljubljani, kjer je od 13. do 18. novembra 1927 v domu duhovnih vaj pri svetem Jožefu na Poljanah opravil svoje duhovne vaje. Tedaj si je ogledal tudi osrednje cerkve v naši prestolnici. Na svoje bivanje v Ljubljani je ohranil živ spomin, kakor je pozneje kot koncilski papež Janez XXIII. pripovedoval nadškofu Antonu Vovku in škofu Maksimiljanu Držečniku. Papež Janez XXIII. je 3. 3. 1962 ljubljansko škofijo ob njeni 500-letnici povzdignil v nadškofijo.

Svetega očeta Janeza Pavla II. sem smel večkrat osebno srečati, mu seči v roko in z njim somaševati. Poleg obeh obiskov svetega očeta v Sloveniji leta 1996 in 1999, ko sem papeža spremljal kot prvi tajnik Slovenske škofovske konference, sem se večkrat srečal z njim že kot vicerektor Slovenika v Rimu (1981-1984) in nato kot član Mednarodne teološke komisije pri Svetem sedežu (1997-2002).

Ko je sveti oče Janez Pavel II. prvikrat stopil na naša tla, je na letališču Brnik najprej pokleknil in poljubil slovensko zemljo. S tem je blagoslovil in počastil našo deželo in našo zgodovino. Po uradnem pozdravu se je takoj podal na Brezje k Mariji Pomagaj. Romanje v Marijino svetišče je zgovorno v teološkem in pastoralnem pogledu: papež kot Petrov naslednik s tem priznava Marijino materinsko prednost pred apostolsko službo. Zato je bil papež Janez Pavel II. ves Marijin. V Marijini šoli se je učil sprejemati Božjo besedo, jo v svojem življenju uresničevati ter nato z najvišjo avtoriteto očetovsko oznanjati.

Ob prvem papeževem obisku sem na željo nadškofa Alojzija Šuštarja napisal knjigo o pomenu papeške službe: »Ti si Peter – Skala« (Ljubljana 1995, strani 264). En izvod sem podaril papežu za njegov rojstni dan, drugega pa mi je s svojim osebnim podpisom vrnil za spomin: Joannes Paulus II, 18. 5. 1996. – Leta 2010 je v Lublinu, kjer je Karol Wojtyła deloval kot profesor, izšla moja knjiga »Klečeča teologija« (Teologia klęcząca) v poljskem prevodu »Teologia i świętość« (Lublin 2010, strani 312). Na naslovnici je slika s papežem, ki klečé moli pred brezjansko Marijo Pomagaj.

Kot član Mednarodne teološke komisije pod predsedstvom kardinala Josepha Ratzingerja, sem vsako leto srečal papeža Janeza Pavla II. in z njim maševal v njegovi kapeli. Ko smo pol ure pred mašo v albah stopili v njegovo osebno kapelo, je bil sveti oče že na klečalniku pred oltarjem. V tihi molitvi se je pripravljal na mašo. To me je zelo nagovorilo. Opazil sem, da je na naslonjalu sedeža upodobljen pelikan. Pelikan je puščavska ptica, ki s svojim drobovjem nahrani svoje mladiče. Sveti oče je bil sklonjen na svoj klečalnik in podoba pelikana je označevala tudi njega. Tudi sam se je ves použival in razdajal skupaj z evharističnim Gospodom. »Pastor, pastir« ni le voditelj, ampak tudi hranitelj: »Ti, pastir, nas s kruhom hrani!« Papež navadno ni pridigal. A kakšna pridiga je bilo njegovo maševanje v sveti zbranosti! Tiho kontemplativno obhajanje mašne daritve je dajalo notranji žar velikim slovesnostim in seveda vsemu njegovemu izredno bogatemu in rodovitnemu apostolskemu služenju.

Naj dva papeža svetnika, ki sta obiskala Slovenijo, sv. Janez XXIII. in sv. Janez Pavel II. prosita za našo domovino, njene prebivalce in vse Slovence po svetu.

Audio: