Jeruzalem: Bratski objem papeža Frančiška in ekumenskega patriarha Bartolomeja

JERUZALEM (nedelja, 25. maj 2014, RV) – Zvečer se je v Jeruzalemu odvijal osrednji dogodek apostolskega potovanja papeža Frančiška v Sveto deželo, namreč srečanje z carigrajskim ekumenskim patriarhom Bartolomejem. To je bil tudi glavni povod Frančiškovega obiska, s katerim je želel obeležiti 50. obletnico srečanja med papežem Pavlom VI. in patriarhom Atenagorom. Okoli 17. ure je papež prispel na sedež apostolske delegacije v Jeruzalemu. Tu se je najprej zasebno sestal s patriarhom Bartolomejem, s katerim sta nato podpisala skupno izjavo. Po srečanju sta se napotila proti 4 km oddaljenemu kraju Jezusovega groba. Kot pred 50. leti papež Pavel VI. in ekumenski patriarh Atenagora, tako sta se danes bratsko objela papež Frančišek in patriarh Bartolomej, naslednika apostolov Petra in Andreja. Sledila je skupna molitev na Božjem grobu, zatem pa se je v baziliki začelo ekumensko bogoslužje.

Patriarh Bartolomej: Izmenjala sva si objel ljubezni
»Izmenjala sva si objem ljubezni, da bi nadaljevali pot proti polnemu občestvu v ljubezni in resnici,« je dejal patriarh Bortolomej pri homiliji med bogoslužjem. Prvo in največje sporočilo, ki prihaja od praznega groba, je po njegovih besedah to, da »je smrt, naš zadnji sovražnik in vir vsakega strahu in vsake strasti, bila premagana«. Smrti se torej ni več treba bati in prav tako se ni treba bati zla, ne glede na to, kakšno obliko lahko prevzame v našem življenju. Na Kristusov križ so bile vzete vse puščice zla: sovraštvo, nasilje, krivico, bolečino, ponižanje, vsako topljenje revnih, preganjanih, zatiranih, izkoriščanih, izključenih. Naslednje sporočilo, ki izhaja od praznega Božjega groba, pa je, je nadaljeval ekumenski patriarh, da zgodovine ne moremo programirati, »zadnja beseda v zgodovini ne pripada človeku, ampak Bogu«. Sveti grob nas prav tako vabi, da zavrnemo še en strah, morda najbolj razširjen v naši moderni dobi, to je »strah pred drugim«, pred drugačnim, pred drugo vero, religijo, veroizpovedjo. Pred petdesetimi leti sta Pavel VI. in Atenagora pregnala ta strah in ga na kraju Božjega groba spremenila v ljubezen, je poudaril Bartolomej in dodal, da ni druge poti v življenje, kot je pot ljubezni, sprave, pristnega miru in zvestobe Resnici.

Papež: Prazen grob in temelj vere, ki nas povezuje
»Izjemna milost je biti tukaj združeni v molitvi,« je dejal papež v nagovoru med ekumenskim bogoslužjem. Prazen grob je kraj, od koder se je začela širiti vest o vstajenju: »Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Obujen je bil, kakor je rekel! Stopíta sèm in poglejta kraj, kamor so ga položili. Hitro pojdita in povejta njegovim učencem: Obujen je bil od mrtvih!« To oznanilo, potrjeno od oseb, ki se jim je prikazal vstali Gospod, je srce krščanskega sporočila, zvesto posredovano iz generacije v generacijo, kot trdi apostol Pavel: »Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih.« To je po Frančiškovih besedah »temelj vere, ki nas povezuje, po kateri skupaj izpovedujemo, da je Jezus Kristus, edinorojeni Sin Očeta in naš edini Gospod, trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen; šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal«. »Vsak od nas, vsak krščen v Kristusu, je duhovno vstal iz tega groba, kajti po krstu smo vsi zares včlenjeni v Edinorojenega v vsem stvarstvu, pokopani skupaj z njim, da bi z njim vstali in lahko stopili v novo življenje,« je dejal papež.

Smo osebe vstajenja in ne smrti
Povabil je k sprejetju posebne milosti tega trenutka, k zaustavitvi v vdani zbranosti ob praznem grobu, da bi ponovno odkrili veličino svoje krščanske poklicanosti. »Smo moški in ženske vstajenja, ne smrti,« je poudaril. Iz tega kraja se učimo živeti svoje življenje, trpljenje naših Cerkva in vsega sveta v luči velikonočnega jutra. »Vse rane, vse trpljenje, vsa bolečina je bila naložena na ramena dobrega pastirja, ki je daroval samega sebe in nam s svojo žrtvijo odprl prehod v večno življenje. Ne dopustimo si ukrasti temelja našega upanja! Ne prikrajšajmo sveta za veselo oznanilo vstajenja! Ne bodimo gluhi za močan poziv k edinosti, ki odmeva od tega kraja, v besedah njega, ki nas kot Vstali vse imenuje 'moji bratje'.«

Lahko so odstranjene ovire, ki še preprečujejo polno občestvo
Frančišek je nadaljeval, da seveda ni mogoče zanikati razdelitev, ki še vedno obstajajo med Jezusovimi učenci. Pa vendar je petdeset let po objemu Pavla VI. in Atenagore mogoče priznati, s hvaležnostjo in začudenjem, da so na pobudo Svetega Duha bili narejeni pomembni koraki k edinosti. Do polnega občestva je treba prehoditi še strmo pot, je nadaljeval papež ter kot izraz tega občestva omenil obhajanje evharistije ob isti oltarni mizi. Vendar pa razhajanja ne smejo prestrašiti in ohromiti našo pot. Moramo verjeti, da kot je bil odmaknjen kamen izpred groba tako so lahko odstranjene ovire, ki še vedno preprečujejo polno občestvo med nami. »To bo milost vstajenja, ki jo lahko že danes predokušamo,« je pripomnil papež. Vsakokrat, ko prosimo odpuščanja in ko imamo dovolj poguma, da ga sprejmemo, doživimo vstajenje. Vsakokrat, ko presežemo stare predsodke in imamo pogum pospeševati nove bratske odnose, izpovemo, da je Kristus zares Vstali. Vsakokrat, ko mislimo na prihodnost Cerkve, začenši pri njeni poklicanosti k edinosti, sije luč velikonočnega jutra. Sveti oče je zatem izrazil željo, ki so jo izrekli že njegovi predhodniki: da bi ohranjali dialog z vsemi brati v Kristusu in tako našli obliko izvrševanja službe, ki je lastna rimskemu škofu in ki bi se v skladu z njegovim poslanstvom odprla za novo situacijo in lahko bila v aktualnem kontekstu služba ljubezni in občestva, priznanega od vseh.

Ekumenizem krvi – ko kristjani skupaj trpijo
Ob koncu je spomnil na ves Bližnji vzhod, ki je tako pogosto zaznamovan z nasiljem in konflikti. Povabil je, naj v molitvi ne pozabimo na mnoge ljudi, ki na različnih krajih našega planeta trpijo zaradi vojne, revščine, lakote, ter tudi na mnoge kristjane, ki so preganjani zaradi svoje vere v vstalega Gospoda. »Ko kristjani različnih izpovedi trpijo skupaj, drug ob drugem,« je poudaril papež, »in drug drugemu nudijo pomoč z bratsko ljubeznijo, se uresničuje ekumenizem trpljenja, uresničuje se ekumenizem krvi, ki vsebuje posebno učinkovitost, ne le za področja, kjer se dogaja, ampak v kreposti občestva svetnikov tudi za vso Cerkev.«

Audio: