Papež Frančišek: Bog ljubi z mero, ki nima mere. Po Evharistiji postajamo dar.
TRG SV. PETRA (nedelja, 22. junij 2014, RV) – »Dragi bratje in sestre. Dober
dan. V Italiji in v številnih drugih deželah obhajajo na današnjo nedeljo praznik
Kristusovega Telesa in Krvi, za katerega se pogosto uporablja latinski izraz Corpus
Domini ali Corpus Christi. Cerkvena skupnost se zbere okoli Evharistije, da
bi častila najdragocenejši zaklad, ki ji ga je Jezus zapustil.« Tako je
papež Frančišek začel opoldanski nagovor pred molitvijo Angelovega češčenja z okna
apostolske palače na Trgu sv. Petra. Po molitvi in blagoslovu je sveti oče spomnil,
da bo 26. junija dan Združenih narodov v podporo žrtvam mučenja. »Ob tej
priložnosti odločno obsojam vsakršno vrsto mučenja in pozivam kristjane, naj
si prizadevajo pri sodelovanju za njegovo odpravo ter podprejo žrtve ter njihove
domače.Mučiti ljudi, je smrtni greh, zelo težek greh!«
Papež
Frančišek je v nadaljevanju opoldanskega nagovora dejal: »Janezov evangelij prinaša
Jezusov govor 'o kruhu življenja', ki ga je Jezus imel v sinagogi v Kafarnaumu,
v katerem je zatrdil:
'Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če
kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je
moje meso za življenje sveta.' (Jn 6,51).
Jezus poudari, da ni prišel na
ta svet, da bi nam nekaj dal, ampak da bi nam dal 'sebe samega', svoje življenje,
kot hrano vsem, ki verujejo Vanj. To naše občestvo z Gospodom, nas, njegove učence,
zavezuje, da ga posnemamo, da naše bivanje, naše drže postanejo razlomljen kruh za
druge, kakor je Učitelj razlomil kruh, ki je resnično njegovo meso. Za nas je to velikodušno
obnašanje do bližnjega, ki razodeva našo držo, 'razlomiti naše življenje' za
druge.
Vsakič, ko se udeležujemo svete maše in se hranimo s Kristusovim Telesom,
deluje v nas Jezusova navzočnost ter navzočnost Svetega Duha, ki oblikuje naše srce,
nam posreduje notranje drže, ki se prevedejo v obnašanje po evangeliju. Pri tem gre
predvsem za učljivost Božji Besedi, medsebojno bratstvo, pogum krščanskega pričevanja,
domišljijo karitativne ljubezni, sposobnost vlivati upanje obupanim, sprejemati izključene.
Po Evharistiji na ta način zori stil krščanskega življenja. Kristusova karitativna
ljubezen, sprejeta z odprtim srcem, nas spreminja, preoblikuje, nas nareja sposobne
ljubiti in sicer ne s človeško vedno omejano mero, temveč z Božjo mero. In kakšna
je Božja mera? Božja mera je brez mere. Vse! Vse! Vse! Ne moremo meriti Božje ljubezni,
je brez mere! S tem postanemo sposobni ljubiti tudi tiste, ki nas ne ljubijo. To pa
ni lahko! Ljubiti tiste, ki nas ne ljubijo... Ni lahko! Če mi namreč vemo, da nas
nekdo nima rad, je v nas hotenje, da mu tudi mi nočemo dobro. Ljubiti moramo tudi
tistega, ki nas nima rad. Postanemo sposobni upreti se zlu z dobroto, odpuščati, razdeliti
z drugimi in sprejeti jih. Po Jezusu in njegovem Duhu tako postane naše življenje
'razlomljen kruh' našim bratom in sestram. S tem, ko tako živimo, odkrijemo
resnično veselje! Veselje, da smo dar in tako izmenjamo velik dar, ki smo ga mi že
pred tem prejeli in sicer brez naših zaslug. Zelo lepo je to, da naše življenje postane
dar! To pomeni, posnemati Jezusa. Želel bi spomniti na dve stvari. Prva: 'Bog
ljubi z mero, ki nima mere'. Je to jasno? Tako naše življenje
z Jezusovo ljubeznijo, prejemajoč Evharistijo, postane
tak dar, kot je bilo Jezusovo življenje. Ne pozabite teh dveh stvari:
'Bog ljubi z mero, ki nima mere' in ko hodimo za Jezusom, torej mi z Evharistijo,
postaja naše življenje dar.
Jezus, Kruh večnega življenja, je
prišel iz nebes ter postal meso po veri Svete Marije. Potem, ko ga je z neizmerno
ljubeznijo nosila v sebi, je zvesto hodila za njim vse do križa in vstajenja. Prosimo
Marijo, naj nam pomaga odkriti lepoto Evharistije, da postane še posebej pri nedeljski
maši in češčenju, središče našega žiljvljenja.