Msgr. Andrej Glavan v Kranjski Gori daroval sv. mašo za umrle v nesreči na Vršiču in padle v prvi svetovni vojni

KRANJSKA GORA (sobota, 26. julij 2014, RV) – V župnijski cerkvi Vnebovzetja Device Marije je bila nocoj ob 18. uri slovesna maša za umrle v nesreči na Vršiču in padle v prvi svetovni vojni. Maše, ki jo je daroval predsednik Slovenske škofovske konference, msgr. Andrej Glavan, se je udeležila tudi tako civilna kot cerkvena ruska delegacija.

Audio homilije msgr. Andreja Glavana s simultanim prevodom dr. Antona Štruklja v ruščino:

Homilija msgr. Andreja Glavana med sv. mašo v Kranjski Gori v soboto, 26. 7. 2014
Nek slavni angleški pisatelj je zapisal tole strašno in presunljivo razmišljanje: »Kdo je cinik? Človek, ki pozna ceno vseh stvari, njihovo resnično vrednost pa zanemarja.« (Oscar Wilde) To je resnica. Vsem stvarem določamo ceno; prepričani smo, da lahko nazadnje prav vse kupimo, celo srečo in ljubezen. Naposled pritrdimo tudi latinskemu pesniku Horaciju, ki je zapisal: »Ljubezen stori veliko, denar vse.« Toda v današnjem evangeljskem odlomku nas Jezus vabi, da bi si prizadevali za resničen »posel«, ki nam bo »uredil« celotno življenje: odpovedati se nižjim stvarem, da dosežemo višje.

Naučiti se moramo, da v svojem življenju pripravimo prostor za več, za boljše; da damo na razpolago vse in dosežemo »celoto«. Za kristjana je resnični zaklad, dragoceni biser Kristus; njegova Beseda. Pred Njim vse zgubi vrednost.

Da bi razumeli to resnico, nam lahko pomaga neka Shakespearova misel: »Ne cenimo vrednosti tega, kar imamo in dokler to uživamo; ko pa to izgubimo, takrat izkusimo njegovo vrednost.«

V puščavi vrednot naše civilizacije se trdno držímo vrednote in zaklada naše vere. Ko zmago slavijo bolj ali manj pravične cene, ki jih širijo reklame, obudimo novo hrepenenje po globokih resničnostih, brez katerih je življenje sušno, upanje ugaša in se prepuščamo stvarem.

Kdo se ne bi ob 100-letnici začetka 1. svetovne vojne, ki se je začela prav na današnji dan, da je tak biser in neprecenljivi dar tudi mir. Koliko trpljenja, koliko življenj bi ohranili, če bi se tega zavedali tisti, ki so za ceno vojne hoteli dobiti, osvojiti to in ono, ali pa reševati le svojo čast. Minuli teden sem bil v prostorih beograjske nadškofije, kjer je bilo pred 1. svetovno vojno avstrijsko veleposlaništvo. Ko je v to stavbo prišel ruski veleposlanik, ki je želel posredovati, da bi preprečil vojno napoved in spoznal, da je prišel prepozno, ker je avstrijski veleposlanik medtem že odšel in torej videl, da vojne ne more preprečiti, ga je na stopnišču zadela kap. Na tem mestu je danes neko spominsko obeležje.

Koliko gorja in milijonov mrtvih je potem sledilo. Naj preberem eno izmed pretresljivih pisem, ki ga je iz vojaške bolnice v bližnjem Kobaridu leta 1917 svoji mladi ženi pisal mlad vojak Alberto.

»Draga Marija, ljubezen moja!
Milo mi je zapisati tvoje ime. Roka se mi trese, vendar misel nate mi podarja malce luči v tem neskončnem peklu. Nimam več nog, Marija! Marija, tvoje modre oči so kot gorsko jezero, tvoji zlati lasje, kot poletno klasje, ki se odpira za naju, sramežljivo zaljubljena in boječa pred ljubeznijo, ki je neustavljiva kot orkan.Zadnji dan, tisti prekleti dan, sem izpovedal skrivnost, ki si mi jo tihoma razkrila na postaji trenutek pred mojim odhodom. Prijela si me za roko in jo položila na tvoj trebuh in nežno vzkliknila: »Bomo v treh, vrni se kmalu. Čakamo te!« Marija, ubil sem dva človeka. Videl sem ju pasti naznak s pridušenim krikom. Ali mi lahko odpustiš, ljubezen moja? Ne bom se vrnil, Marija. Za vedno me nosi v srcu, ljubezen moja. Jaz ponesem s seboj tvoje oči in oči sina, ki ga nikdar ne bom spoznal. Kako si lepa, Marija. Zate, samo zate, za večno! Alberto«

Kakor Salomon v prvem berilu prosi Boga, da bi znal razločevati med dobrim in hudim, prosimo tudi mi za dar modrosti, da bi znali ločiti med pravimi in navideznimi zakladi, da bi znali razlikovati med pravimi in ponarejenimi biseri. Prosimo, kot smo molili v glavni mašni prošnji, da bi nas podpiral in vodil Bog, da bi ne iskali »sreče le sredi minljivih dobrin, ampak sredi tega sveta pod Njegovim vodstvom tako živimo, da dosežemo to, kar večno ostane.«

Amen.