VIŠARJE (nedelja, 3. avgust 2014, RV) – Danes, na prvo nedeljo v avgustu je
na Svetih Višarjah potekalo srečanje rojakov treh Slovenij: matične, zamejske in
izseljenske. Ob 7.30 se je začela pešpot na parkirišču ob koncu avtomobilske poti.
Ob
10.30 so udeleženci prisluhnili predavanju prof. Tomaža Pavšiča z naslovom Slovenija,
ostani naša!
Audio predavanja:
Predavanje
prof. Tomaža Pavšiča Slovenci in Slovenke! Spoštovani gospod škof, visoki
predstavniki, drage romarice in romarji, udeleženci srečanja TREH SLOVENIJ na Višarjah,
gospe in gospodje, dragi prijatelji, cenjeni gostje!
Dovolite še meni, da vam
vsem, ki ste prišli – veliko med vami celo peš – na ta shod rojakov iz domovine, zamejstva
in z raznih koncev sveta, izrečem prisrčen in topel pozdrav. Močno se veselim tega
že 26. skupnega romanja, kot vi vsi, še posebej pa sem hvaležen in si štejem v veliko
čast, da so me prireditelji, zlasti prijatelj Lenart Rihar, povabili, da na tem posvečenem
kraju, na tej izjemni točki slovenskega sveta, kjer se srečujejo narodi Evrope, na
teh ljubih Svetih Višarjah, povem nekaj besed v korist in ponos slovenstvu. Čeprav
je tako napovedano, vam danes v tem žarečem soncu ne mislim predavati, pač pa bi se
z vami rad preprosto pomenil o stvareh, ki nas žulijo kot narodno skupnost, zato vas
prosim, da dobrohotno sprejmete to moje marnjanje, Rezijani bi rekli »romonenje«.
Predvsem bi se rad ustavil ob narodni zavesti, jeziku in simbolih.
Daleč
je tisti čas, ko je zažarela misel, da bi se Slovenci za mejami domovine in tisti,
ki so razpršeni daleč po svetu, bratsko sestali z rojaki iz domovine prav tu na Višarjah.
Ti romarski in kulturno občestveni shodi z odmevnim imenom so se odlično uveljavili
in to zaradi uglednih oseb, cerkvenih in civilnih, ki so na srečanjih sodelovali in
seveda zaradi množic srčno zavednih slovenskih ljudi, ki hodijo na to sveto goro.
Nekaj višarskih predavateljev je že odšlo k stvarniku in teh se danes hvaležno spominjamo.
Zadnji, ki je nenadoma odšel od nas, je bil učenjak medicine, sicer pa priznan etik
in velik mož slovenskega duhá, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti,
dr. Jože Trontelj.
Danes ta dan tu dihamo čisti planinski zrak, v zavetju višarske
Marije, in zremo v bližnje in daljne vršace, ki so videli že prve naseljence in naše
davne prednike; mimo njih oziroma pod njimi so skozi stoletja hrumeli številni, tudi
mogočni narodi in že zdavnaj izgubljena ljudstva. Vsaka gora v okolici je imela svojo
burno zgodovino in svoje občudovalce. Tu mislim na Kugyja in Ojcingerja, na Dolharje,
na duhovnika in profesorja Rafka Premrla, ki je ljubil te kraje in te ljudi – on je
svoje zavzemanje za slovenske rojake Kanalske doline moral plačati z nemškim taboriščem.
V še vidni daljavi se blešči Veliki zvonar ali Klek, ki ga je pred dvesto leti premagal
duhovnik in človekoljub evropskih razsežnosti, vsestranski učenjak in strokovnjak
Valentin Stanič iz Bodreža pri Kanalu.
Naše letošnje Višarje imajo še prav
poseben pomen, ker bodo pri slovesni maši opoldne peli domači pevci in pevke, namreč
cerkvena zbora iz Ukev in Žabnic in še Žabniški oktet »Mangart«. Vsi ti se nam bodo
predstavili tudi na kulturnem nastopu po maši na tem mestu, kjer smo zdaj. V času
temnega obdobja pred drugo svetovno vojno so se tu sestajali narodno zavedni ljudje
iz Primorske, nekaj predavanj je imel tudi Bovčan dr. Ivo Juvančič, sem so hodili
nekateri slovenski dijaki, med njimi je bila tudi narodna junakinja Milojka Štrukelj,
kot mi je nekoč povedal njen oče. Tukaj je večkrat govoril slavni rojak te doline,
žrtev zahrbtnega vosovskega umora, duhovnik in profesor dr. Lambert Ehrlich, po katerem
se imenuje tukajšnji dom, ki nas danes gosti. In prav dr. Ehrlich je bil eden prvih
med Slovenci, ki je načrtoval in napovedoval samostojno slovensko državo.
Današnji
prebujevalci sproščenega slovenstva in večjezičnega kulturnega razvoja v tej dolini
dolin, Kanalski dolini, pa sedite med nami. Vse, ki smo priromali sem gor na to goro
iz Koroške dežele, iz drugih slovenskih pokrajin ter iz svetá, nas objema neki sladki
nemir, ki nas na valovih spomina, uvidov in hrepenenj ter smelih upanj ziblje v slovenske
sanje. Slovenstvo se kot lapuhov cvet, raztreseno po širnem svetu, kot lastovka zvesto
vrača nazaj k svojemu bistvu, v svojo izvirno starožitno istovetnost in v naše današnje
zavestno in polno - pljučno vztrajanje.
Ob tej priložnosti bi se rad z vami,
ki ste se podali na to romanje posebne vrste, ki ga doživljamo kot nekakšen vseslovenski
shod ali tabor, na kratko, a preprosto prijateljsko pogovoril o slovenski zavesti,
našem lepem jeziku, o naših napakah in o nujnosti, da se oprimemo trdnih korenin naše
istovetnosti, ki je najmanj štirinajst stoletij vztrajala v srcu Evrope. Ta nam je
ravno tako potrebna kot sta nujna demografski razvoj in nova rojstva, če kot narod
hočemo obstati.
Ob prvem višarskem srečanju, šestindvajset let nazaj, smo matični
Slovenci živeli v že razpadajoči socialistični federativni Jugoslaviji, kmalu zatem
pa se nam je uresničil tisočletni sen, postali smo neodvisni in naš slovenski jezik
– še v Prešernovem času so govorili, da je to le jezik hlapcev in dekel – je postal
uradno enakopraven med jeziki Evropske zveze. Naš narod se je leta enaindevetdeset
tako povzdignil, da smo rodovi, ki smo takrat to doživeli, lahko srečni in hvaležno
ponosni.
Ker vsa naša zgodovina, vse trpljenje in moč naroda, vse njegove dogodbe
najčisteje odmevajo v naši poeziji, vam za obujeni spomin na tiste čase, vam, ki ste
živeli za mejo in delali za demokratično samostojno Slovenijo, za uvod preberem pesem
Toneta Kuntnerja iz zbirke Mati Slovenija:
Kdo je sanjal slovenske sanje, ko
ni bil čas za take sanje? Kdo jih je sanjal ponosno in smelo, kdo se jih je
sramoval? Kdo jih je skrival, zatajeval in se jih bal priznati? Kdo vanje
dvomil, kdo veroval? Kdo jih preziral, zasramoval, kdo streljal vanje? In
za vse prvo in zadnje vprašanje: Kdo je zmagal, ko so zmagale sanje? Ko
so zmagale sanje, smo zmagali vsi!?
Boli me, ko vidim in slišim, kako jugonostalgiki
najedajo vrednote osamosvojitve, hkrati pa bi se z njimi hvalili in kazali prvozaslužniki.
Ti »šeškarji« slovenske demokracije so pravi zaviralci družbenega napredka
in evropske usmeritve Slovenije. Seveda pa je precej odvisno od nas samih, koliko
smo pokončni, koliko se hočemo zavzemati za svoje pravice. Pri manjštevilnih narodih
je še ta nesreča, da so za mogočnejše države moteči element, njihovi interesi pa
manj pomembni. Težave z raznimi etnijami in narodi so bile že od začetka sveta. Marsikdaj
in marsikje so bile evangeljske besede, »Ko ne bo ne Grka ali juda, ne Galilejca ali
Rimljana« ali tako nekako, zlorabljene, saj so jih uporabljali z enostranskim pomenom
in se je odpirala pot popolni prevladi večinskega jezika. Saj vendar ni bil samo Babilonski
stolp, ampak so bile tudi Binkošti. Podobno kot se danes tudi dobronamerna multikulturacija
brez dosledne enakopravnosti lahko »sfiži« v svoje nasprotje, asimilacijo.
Celo tenkočutni bojevnik za pravice manjših skupnosti in jezikov, južni Tirolec Alexander
Langer je bil v zmoti, ko je na Južnem Tirolskem, Italijani Tirolu pravijo Zgornje
Poadižje, predlagal za odnose italijansko govorečih z nemškogovorečimi (slednji, sicer
državna manjšina, so v bocenski pokrajini sicer večina) tak način: Italijanom se bo
predstavljal kot Aleks in enako tudi nemško govorečim. Vendar z navideznim nevtralnim
(angleškim) imenom ni rešil položaja, v dve identiteti je vnesel še tretjo.
To
je pa že splošni problem današnjega časa, ko angleščina postaja evropska, če ne že
svetovna lingua franca. Nevarno je, da bodo drugi veliki svetovni jeziki šli iz mednarodne
rabe in bomo vsi govorili angleško, kar pa ne bi bilo idealno. Neanglosaška Evropa
se temu upira, kar je nakazal tudi Jean Claude Juncker, novi predsednik Evropske komisije,
ko je na uvodnem govoru v Bruslju govoril v več jezikih in poudaril, da bo vedno bolj
potrebno uvajati takšno prakso.
In sedaj kličem na pomoč davne spomine. Po
krivični rapalski pogodbi sem bil tudi jaz državno pravno 16 let zamejec. Zato mi
je morda nekoliko laže kot je to osrednjemu Slovencu današnjega časa, sredi neugnane
globalizacije, razumeti ta položaj. V našem času se izgubljajo vrednote, v zameno
pa se nam vsiljujejo poplitvitve skupne zavesti, neodgovorno podrejanje lažnivim
politikom, pačenje jezika, preziranje narodnosti in malikovanje dobička, ne glede
na milijone stradajočih v svetu in tudi na ljudi v socialni stiski pri nas.
V
času, ko je matična Primorska s Trstom in Gorico (tudi s Kanalsko dolino) živela
pod Italijo in je državna meja potekala med Idrijo in Logatcem, v šoli, italijanski,
nismo bili nič drugega kot balilčki, volčiči /figli della lupa/ in piccole italiane
- italijančice. Naš jezik je bil prepovedan, že samo ime (slovenski) se ni smelo izgovarjati.
Učiteljica, doma izpod Etne, se je vedno jezila, če smo sošolci med seboj govorili
po slovensko. Takoj je vzkipela: Non parlare in dialetto! Mislili smo, da se po italijansko
slovenskemu jeziku reče djaleto. Stroga prepoved slovenščine v javnosti se po vaseh
ni mogla uveljaviti, pač pa je v večjih naseljih počasi le prodirala tudi v družinske
in osebne odnose. K sreči je vsaka hiša imela doma slovenske knjige, nekaj so jih
z veliko težavo izdale redke založbe v Gorici in Trstu. To je vse znano. Na vsakem
novem cestnem mostu ali zidu se je košatil snoparski znak, povsod sami »fašiji«
in fašistične letnice, Era fascista. Na vseh stenah dučejevi izreki, ki so jih po
razpadu Italije, še bolj pa po koncu vojne, zamenjale partizanske parole, vzkliki
Titu in nazadnje boju Primorske za meje. Slovenska beseda je po zaslugi nadškofa Sedeja
iz Cerknega in njegovih dušnih pastirjev, ki jih je fašizem preganjal – spomnimo se
Filipa Terčelja, za katerega je sprožen postopek za blaženega – kot beseda praznika
živela le še v cerkvi. V Beneški Sloveniji pa je bila pred osemdesetimi leti tudi
od tam pregnana, a Martin Čedermac in njegovi so ljudi rotili: Ne zatajite svojega
domačega jezika, ker je to dar Božji!
Domačije na Primorskem so skrivale
bogato zalogo slovenskih knjig, zlasti mohorjevk, starejši so jih brali, mlajši so
se iz njih učili jezika. Kdor je takrat doraščal pod fašizmom, je bil že od rosnih
let podvržen protislovenski kulturi, kaj kulturi, grobemu nasilju pri načrtovanem
poitalijančevanju in zasramovanju maternega slovenskega jezika. To v matični Sloveniji
lahko jasneje razumejo le starejši rodovi, ki so to sami preživljali. Tisto ozračje
iz tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je naše cerkve v svojem izvirnem slogu in
narodnem uporniškem duhu krasil Tone Kralj, veliki slovenski umetnik iz Dolenjske,
ki je živel s potlačeno Primorsko in hrabril naše rojake, je pred mnogimi leti v Novem
listu verno opisal Marijan Brecelj. Nazorno je izpovedal, kako je kot deček očaran
strmel pred slovensko tiskano besedo. Pa tudi sam se spominjam, kako so bile za naše
otroške oči skrivnostne slovenske besede, posebno tiskane. S slabo prepleskanih pročelij
kake večje hiše so še kukale črke Trgovina ali Gostilna, kjer se je sedaj šopirila
Trattoria ali Negozio. To lepo opiše tudi Nedeljka Kacin Pirjevec v svojem zadnjem
romanu. Slovenskih javnih napisov, kot rečeno, ni bilo. Kljub mladosti sem začutil,
kako slovenski napis pomeni nekaj nedotakljivo spoštljivega. Recimo na Gasilskem domu
iz leta 1906 v sosednji vasi na Cerkljanskem je pisalo Bogu v čast, bližnjemu na pomoč.
Fašistična oblast je tisti napis pustila pri miru. Sedaj sta dom in napis na njem
obnovljena, napis je večji, sicer pa krajši: Bližnjemu na pomoč! Slovenski Bog, ki
je zdržal pod fašizmom, se je v socializmu moral skriti, tako je ostalo tudi v samostojni
Sloveniji, ne glede, da ima danes skoraj vsak gasilski dom svojega zavetnika svetega
Florijana.
Bilo pa bi neiskreno, če se ob razmišljanju o našem narodu, narodni
zavesti in našem slovenskem jeziku ne bi dotaknil trenutnega političnega položaja
v Sloveniji, ki je tak, kot ga je na nekem »socialdemokraškem shodu« pred prvo
vojsko pred slavnostnim govorom Ivana Cankarja nekje na Dolenjskem enkratno izrazil
preprost domači aktivist: Položaj našega naroda je v slabem položaju. V Sloveniji
smo danes do kraja sprti, utrujeni, razjarjeni, užaloščeni, opeharjeni, osiromašeni
po tajkunih in slabem vladanju, verniki smo brez nadpastirjev, se pravi obe metropoliji
brez vodilnih nadškofov, zadolženi smo do grla, da se še naši zanamci dolgo ne bodo
znebili hudega bremena. Vendar pa verjamem, da je z dobro voljo in tudi z božjo pomočjo
mogoče marsikaj spremeniti na bolje. Predvsem pa je prav, da se udeležujemo volitev
in referendumov ter ne prepuščamo odločitev drugim.
Kako bo z našo tranzicijo,
mi je preroško vnaprej v osebnem pismu napisal 20. avgusta 1990 velik prijatelj Slovencev
profesor Ezio Martin (devetdesetleten je umrl ped dvema letoma) iz piemontskega Pinerola,
Provansalec, ki se je naučil slovenščine in prevedel vrsto slovenskih knjig, predvsem
Franceta Bevka pa tudi Vorančev Doberdob, ki je ob letošnjem spominjanju stoletnice
začetka prve svetovne vojne še posebej aktualen. Martinovo pismo nosi datum 20. avgust
1990, v njem pa stoji naslednje: »Želim vam, poslancem Demosa, da bi delovali
složno za prvenstveno dobro naroda. Vaša naloga je trenutno zelo težavna. Prehod od
vodenega enostrankarstva k pluralizmu v svobodnem trgu je posuta z ovirami, predvsem
na socialnem, gospodarskem in finančnem področju. Problemi so velikanski, kot se kaže
iz položaja v Vzhodni Nemčiji, na Poljskem in drugod… Poleg tega pa v Sloveniji komunistom
ni bila v celoti odvzeta vsa poprejšnja moč, zaradi tega bodo lahko ostali na preži,
da bi vas zalotili na vsaki vaši napaki: ob vaši najmanjši šibkosti, ob vsakem neuspehu
bodo, z njim znano nesramnostjo slovesno izjavljali: 'Eh, mi znamo, imamo izkušnje!',
pozabljajoč pri tem, do kam so pripeljali Slovenijo s svojo politiko!« Čez dobra
dva tedna bo poteklo 24 let od tega preroškega videnja.
Pa pustimo tranzicijo
z mislijo, da vremenske pomladi res stalno odhajajo, a se tudi čez leto vračajo, slovenska
pomlad skupaj z duhom Demosa pa najzvestejšemu delu ljudstva, po grško demosa, še
vedno kaže pot, Janezu Janši na žalost iz zapora na Dobu!
Za nami so predčasne
parlamentarne volitve. Verjamem, da z mnogimi od vas delim upanje, da bo v novi slovenski
vladi prostor tudi za krščanske vrednote in vrednote slovenstva.
Zakaj se
bojim za ohranjanje vrednot slovenstva? Jezen in užaljen sem vedno, ko si kakšen
sicer ugleden in izobražen sodržavljan za pripadnike našega naroda izmišlja izraze,
kot so »slovenceljni« ali »butalski podalpinci«, hkrati pa je prepričan,
da to velja za vse druge, samo zanj ne. Bodimo raje ponosni nase, na svoj narod in
svoje simbole ter z veseljem uporabljajmo izraze Slovenec in slovenski, saj niso daleč
časi, ko tega nismo smeli odkrito početi. Spomnim se, da smo pred dobrimi 40 leti,
ko smo ustanavljali od režima nekontrolirano revijo Kaplje, z veseljem naznanjali,
da izide nova slovenska revija, pa so nas znanci, sodelavci Udbe, po ovinkih spraševali,
zakaj slovenska revija in ne samo revija. Bolelo me je tudi, ko v času ministra
Šturma, številni šolski ravnatelji in ravnateljice po slovesnem zaključku šolskega
leta niso hoteli izobesiti slovenske zastave, za katero so bila žrtvovana življenja
osamosvojitvenih borcev. Želim pa si, da bi v šolah dajali več poudarka vzgoji v domoljubju.
Sicer
ne živim v našem glavnem mestu, tako da ne vem zanesljivo, kako je zdaj s tem, vem
pa, da je vsaj do nedavnega na ljubljanskem gradu stalno plapolala samo ljubljanska
mestna zastava, slovenska zastava pa žal le ob zelo redkih priložnostih. Tudi sam
sem sodeloval pri naporih slovenske civilne družbe, da bi s predlogom, da bi slovenska
zastava stalno visela na ljubljanskem gradu, prepričali župana Ljubljane, odločno
zahtevo mu je poslal tudi Svetovni slovenski kongres. Morda pa vsi ti napori le niso
bili zaman, in bodo nekoč tudi ljubljanske mestne oblasti prepoznale, da bi bilo primerno,
da bi slovenska nacionalna zastava obeleževala naše glavno mesto, tako kot je to v
navadi v drugih evropskih prestolnicah! Moram pa priznati, da mi je kot Slovencu všeč,
da na Trbiškem že dolgo plapolata poleg italijanske tudi slovenska in avstrijska zastava.
S tem v zvezi še to: spoštujem čiste partizane, tudi moj oče je bil partizan,
kot najstnik sem hodil na mitinge in na pogrebe padlih partizanov. Zato rdeče zvezde
ne preganjam, če je tam, kamor spada in jo nekateri častijo. Tisti vsiljivi sabotinski
in stožiški kult pa zavračam, oziroma ga gledam skozi dva vidika: res je po eni strani
normalno gojenje mita manjšega dela naših sodržavljanov, hkrati pa je (zaradi prednosti
in nasilnosti v odnosu na prave nacionalne simbole) simbolni psihopolitični napad
na našo domovino, demokratično državo, Republiko Slovenijo.
Prav na tem mestu
sem nekoč že omenil, kako srečen sem bil, ko sem 19. julija 1991 v gorah valdostanske
doline na italijansko švicarski meji papežu Janezu Pavlu II. kot poslanec prvega demokratično
izvoljenega parlamenta nove države Slovenije lahko izročil okroglo značko s slovensko
zastavo in napisom Slovenija samostojna in neodvisna. Še danes sem na to izredno ponosen,
kot sem ponosen tudi na to, da sva si s svetim očetom izmenjala nekaj besed v slovenščini,
kar je bilo zabeleženo tudi v italijanskih nacionalnih medijih.
In še nekaj
besed o jeziku, kar se sicer bolj tiče matičnih Slovencev, ki bi moral zanj najbolj
skrbeti, pa ga v resnici mrcvarimo in uničujemo na razne načine. Ob spremljanju televizijskega
pogovora z gospo Lučko Kralj Jermanov, ki je že starejša dama iz Argentine in živi
v Sloveniji, sem se še posebej zamislil, ko je slednja v svoji lepi slovenščini potožila,
da jo v Sloveniji moti zanemarjanje in uničevanje jezika ter splošno poprostašenje.
Jezik, materinščina kot narečje in knjižna oblika je pač najvidnejša značilnost in
pričevalna moč kakega naroda, malega ali velikega po številu.
Ob tem bi rad
poudaril, da smo toliko Slovenci in toliko Evropejci, kot želimo biti. Veliki in zvesti
prijatelj Višarskih srečanj, in drznim si reči tudi moj dragi prijatelj evropski poslanec
Lojze Peterle, je zagotovo velik vzor v tem, kako se bori za Slovenijo in slovenski
jezik ter ima hkrati pristno veselje z Evropo, kjer ga tudi, tako sem prepričan, izjemno
cenijo.
Dovolite mi, da se spet nekoliko zatečem v spomine. Ko sem pred petdesetimi
leti šel prvič na Višarje z rodnega Cerkljanskega, z mopedom, sem navsezgodaj pred
križiščem za Žabnice prehitel pet fantov Benečanov s kosami na ramenih. Vprašal sem
jih po slovensko za pot in veselo so mi odgovorili: Pojta kar napri, bota preca ušafu!
Doživel sem prvo višarsko romanje, popoldne pa sem se ustavil v gostilni v Ukvah.
Z brhko natakarico sva se lepo pogovarjala. Ob slovesu sem jo pohvalil za njeno dobro
slovenščino. To ni slovenščina, to je vindiš, me je že nekoliko manj prijazno poučila.
Skoraj razočaran sem ji dejal, – Kakorkoli rečete, tudi to je slovenščina. To vprašanje
se je na avstrijski strani več ali manj že razrešilo, medtem ko pa v videnski pokrajini
še vedno obstaja in celo nekatere upravne oblasti podpihujejo tiste, ki nočejo dokazati,
da narečje v nadiških in terskih dolinah niso del slovenskega jezika, kaj šele rezijanščina,
ki so jo pripisovali tatarsko-turanskemu izvoru! To pa je tako neumno potvarjanje
znanstveno preverjenih resnic na škodo Slovencev in slovenskega jezika, in prav je,
da je to obsodil dr. Dimitrij Rupel, ko je bil generalni konzul v Trstu. Pripadnikov
slovenske narodne skupnosti v videnski pokrajini ni treba več strašiti s Slovenstvom,
jim dokazovati, da niso Slovenci in da žlahtno pojoča benečanščina ali rezijanščina
ni slovenščina, v obliki kot se je skozi stoletja razvila v teh krajih.
Vsak
Slovenec je lahko ponosen, to velja tudi za »po naše govoreče« v Zavarhu
ali Djekšah ali v Gornjem Seniku, na Brižinske spomenike in na Dalmatinovo Biblijo,
slovenski prevod svetega pisma, ki je bil tiskan med prvimi v krogu evropskih narodov.
Zato pa je treba slovensko ime uporabljati in ne ga skrivati. Slovenski pesnik je
pred več kot sto leti zaklical: Pokaj tako hrumite, Slovana se bojite? (Mislil je
seveda predvsem na Slovence, ki smo tudi slovani). Če je to izziv, pa naj bo izziv.
Matere vendar ne bomo zatajili. Treba je imeti več narodne zavesti. Prešeren nas je
obranil ilirizma, v katerem so nekateri naivno videli našo narodno rešitev, a bi bilo
naše zamrtje. Prešeren je bil slovenski subjekt, izhajal je iz našega bistva. Beli
grad v Povodnem možu je »kjer Donava bistri pridruži se Savi« in ne, kjer mala Sava
se steka v veliko Donavo. Podobno moško samozavest je izrazil tudi Ivan Cankar. Ko
ga Izidor Cankar v knjigi Obiski vpraša: »Kaj mislite gospod Cankar, ali se bosta
nekoč slovenski jezik in slovenska literatura stopila v srbohrvaškem jeziku in literaturi?«,
mu Ivan Cankar odgovori: »Trdno sem prepričan, da bo slovenščina kot jezik obstala
še dolga stoletja in prav tako slovenska literatura, če pa bi Hrvati in Srbi prevzeli
slovenščino za svoj knjižni jezik, pa nimam nič proti.«
Višarsko ozračje
treh Slovenij me vsako leto navdihne in srčno ogreje. Ko čutim ob sebi slovenske brate
in sestre iz treh duhovnih svetov sem vesel, da sem Slovenec. Vedno se spomnim na
pisatelja Vinka Ošlaka, ki nam je nekoč na Dragi prepričljivo predočil, kako na takih
shodih kot je današnji nismo nikoli sami. Z nami so nekdanji rodovi in posamezniki,
ki so se zavzemali za iste ideali kot se mi ta trenutek. To je pravzaprav notranja
moč, ki jo dobivamo naravnost od teh, ki so telesno odšli od nas, a so nam v pomoč
kot angeli varuhi; v narodnih in državniških zadevah, kot na primer Prešeren, Slomšek,
Gregorčič, general Maister in drugi. Ob takih srečanjih kot je današnje, ki sedaj
poteka in se trenutki sedanjosti že spreminjajo v preteklost, se spominjam pesmi našega
dobrega Edvarda Kocbeka, ki je bil svetilnik naroda, a je preveč zaupal krivim prerokom
in je doživel in z njimi vsi dolomitstvo kot brezsramno zlorabo zaupne tovarišije.
Pa vendar, to romarsko srečanje je slaven hip, ki se prav tak nikoli več ne vrne:
Ta
trenutek se nikoli več ne vrne, Bil je slaven hip med tihimi glasniki. Z razodetjem
je napolnil žejne žile, Sapa ga raznaša po večernih lehah.
Dragi prijatelji!
To naše celotno srečanje s škofovo romarsko slovesno mašo in kulturnim nastopom
domačih pevk in pevcev Kanalske doline vidim kot nekakšen simbolični krst za slovenstvo
na tej sveti višarski gori ali še bolj kot neko zrelostno birmo, da svojo morda nekoliko
premlačno narodno zavest okrepimo in potrdimo kot prepričani in vzajemni Slovenci,
kot udje narodov našega planeta, ki nam je narodna istovetnost, preskušena in ohranjena
skozi stoletja božji dar in doprinos človeštvu.
Ne bom vas več dolgo zadrževal
na tem soncu. Sklenil bom s pesmijo, Poslanico malemu narodu, ki jo je ustvaril Rado
Bordon pred šestdesetimi leti, ko se je bil sprožil novi val. V prvem delu pesnik
tako začenja:
Iz svojih korenin te je rodila ta zemlja, ki je tvoja dobra
mati,
potem pa nadaljuje v drugem sonetu:
Ostala ti bo dobra
mati, Nikoli v stiski te ne bo izdala; Nikoli tujcu te ne bo prodala, Ki
z zlatom se pred revežem košati.
Le v njenem varstvu moreš pot ubrati/ Skoz
neštevilnih ljudstev širna vrata, Objeti tujerodca, kakor brata In
vendar vedno svoj ob njem obstati.
Hvaležno srkaj sok iz njene trte In
žgi obličje svoje v njeno glino In vsvoje vdano dolbi njene črte!
Samo
če v srcu nosiš domovino, So ceste ti na vse strani odprte. Le
z njo se šteješ v narodov družino.
In kot vedno na Višarjah: ŽIVIO SLOVENCI!
Ob
12.00 je slovesno sveto mašo skupaj z izseljenskimi duhovniki daroval celjski škof
msgr. dr. Stanislav Lipovšek.
Audio homilije:
Homilija
msgr. dr. Stanislava Lipovška Spoštovani vsi navzoči, dragi romarji
treh Slovenij, sobratje duhovniki in redovniki, sestre redovnice, sestre in bratje
v Kristusu !
Božja Mati Marija – Višarska Kraljica, že stoletja na tem čudovitem,
vzvišenem in svetem kraju sprejema romarje različnih narodov in dežel, še posebej
slovanske, germanske in romanske narode, saj je prav ta gora in to prijazno svetišče
Višarske Matere Božje neka vrste tromeja in na poseben način stičišče in žarišče slovanskih,
romanskih in germanskih narodov, stičišče in duhovno žarišče njihovih jezikov in njihovega
verskega, duhovnega in kulturnega izročila. Tu, pri naši nebeški Materi, smo vsi doma,
tu smo vsi dobrodošli, zato vsi prisrčno pozdravljeni. Un saluto cordiale a tutti
i pellegrini. Ein herzlicher Willkommensgruss an alle anwesenden Pilger.
Posebno
prisrčen pozdrav danes velja vam, spoštovani romarji treh Slovenij: romarji iz matične
domovine, iz zamejstva in iz izseljenstva; vsi, ki ste sledili vsakoletnemu vabilu
Rafaelove družbe in priromali na ta sveti kraj. Prisrčen pozdrav romarjem iz matične
domovine, iz zamejstva, iz videmske in goriške nadškofije, iz tržaške škofije in iz
celovške škofije in drugod. Med romarji posebej pozdravljam vas, spoštovani sobratje
duhovniki in redovniki, ki pastoralno skrbite za naše rojake v zamejstvu in izseljenstvu,
skupaj z msgr. Janezom Pucljem. Vsi prisrčno pozdravljamo tukajšnjega g. župnika g.
Dionizija Matejčiča in tudi g. nadškofa Alojzija Urana, ki kot spovednik in duhovni
pomočnik tukaj preživlja počitniške dni.
Na tem svetem kraju, v tem čudovitem
naravnem svetišču in okolju, se dogajajo velike in pomembne reči. Poleg rednih in
romanj in romarskih shodov posameznih narodov in skupin, so tu bila že pomembna srečanja
treh dežel in narodov, ki živijo na tem področju. Letošnje romanje treh Slovenij se
uresničuje ob stoti obletnici začetka prve svetovne vojne, ki se je začela 28. junija
1914 ob sarajevskem atentatu, v katerem je bil ubit avstrijski prestolonaslednik Franc
Ferdinand in njegova žena Sofija. Vojni spopadi so se potem razširili po mnogih deželah
Evrope, tudi prebivalci in kraji v okolici tega svetišča, zlasti pa prebivalci in
kraji na soški fronti, so veliko trpeli. Granate so zadele tudi to svetišče, ki je
pogorelo, a so ga pridni domačini in romarji obnovili in še obogatili, da lahko nadaljuje
svoje imenitno duhovno poslanstvo. In to je ta čudoviti Božji dar, da je to svetišča,
okrog katerega so divjali vojni spopadi in je tod gospodarila lakota in smrt, znova
postalo kraj Božje bližine, kjer se pod Marijinim varstvom dviga naša molitev in zaupna
prošnja, da bi živeli v miru in razumevanju in bi narode sveta povezovala luč in moč
Jezusovega evangelija.
Ta molitev in delo za mir je potrebno v vseh časih,
še posebej danes, ko se uničujoči vojni spopadi ne širijo le v Gazi in v Izraelu,
v Siriji v Iraku, v Nigeriji in drugod po svetu, ampak se nevarno razplamptevajo
tudi sredi Evrope, v naši bližini, v Ukrajini in na Krimu. Sarajevski atentat je sprožil
I. svetovno vojno. Žrtvi atentata sta bila dva imenitna predstavnika habsburške vladarske
družine. Tudi v Ukrajini so, pravijo, po pomoti, sestrelili letalo s 300 žrtvami.
Bogu hvala, da so še odgovorni ljudje na ključnih položajih, ki pravočasno in modro
ukrepajo, da svet in človeštvo ne zgrmi v grozljiv atomski spopad svetovnih razsežnosti.
Zato je prav, da smo tukaj; zato se zaupno obračamo k naši nebeški Materi – Kraljici
miru, naj nas spremlja s svojo materinsko roko ter nas obvaruje vojnih spopadov in
vsega hudega, ki se bohoti v današnjem svetu.
Poslušali smo Božjo besedo, berilo
iz knjige preroka Izaija, v katerem nas prerok vabi, da se povzpnemo na Gospodovo
goro, k hiši Jakobovega Boga, da nas pouči o svojih potih, da bomo hodili po njegovih
stezah (prim. Iz 2,3). To vabilo velja za vse ljudi in za vse čase, tudi za nas romarje
treh Slovenij, ki so nam zaupane tri Slovenije in še bolj bogastvo, o katerem je že
leta 1959 razmišljal bl.škof Anton Martin Slomšek, ko je v zbirki spodbudnih nagovorov
in vzgojnih spisev »Mladenčev srečen pot« zapisal, da ima vsak človek tri domovine:
prvo, v kateri smo se rodili, drugo, v katero smo bili pri krstu prerojen in tretjo,
v katero smo povabljeni.
Sobratje duhovniki, sestre in bratje v Kristusu! Zdi
se, da je kar prav, da se kratko zaustavimo in se nekoliko zamislimo, kakšen je naš
odnos, kako živimo, kako smo povezani z našo trojni domovino?
Prva, v kateri
smo se rodili, je za večino od nas, naša draga Slovenija, ta čudovita dežela na sončni
strani Alp, raj pod Triglavom, naša domovina, o kateri je že Ivan Cankar zapisal,
da je kakor zdravje: dokler ga imaš, ga ne ceniš, šele ko ga izgubiš, se zaveda, kakšno
bogastvo si imel...
Tukaj na tej sveti gori, tukaj pri Višarski Materi Božji,
ko smo se, kot svetuje prerok Izaija, povzpeli na Gospodovo goro in nas prevzema ta
čudoviti razgled, in panoramski pogled, ki se odpira v nebeške višave, se tudi naš
pogled na domovino dviga nad kratkoročne pojave dnevne politike in celotno dogajanje
motri v globlji, širši, višji, v Božji perspektivi, v kateri se vendarle vse povezuje
in dogaja v smeri novega neba in nove zemlje, kakor je že svoj čas zapisal spoštovani
tržaški pisatelj, akademik, prevajalec, esejist, zaveden Slovenec, katoliški mislec,
prof. Alojz Rebula, ki je 21. julija letos obhajal 90. letnico življenja in se ga
tudi na romanju treh Slovenij hvaležno spominjamo. Prav spoštovani pisatelj Alojz
Rebula je s svojimi deli, s svojo preroško besedo svetilnik in svetla luč, ki nas
vodi iz temin vsakdanjosti k nadčasovnim in večnostnim perspektivam, vedno znova,
tudi v najnovejšem romanu, »Kominform v Zabrinju«, ki te dni izide in obravnava
povojno problematiko na Tržaškem, v kateri kljub vsem tragičnim dogodkom odkriva pota
Božje previdnosti, Božje dobrote in ljubezni. To naj bo tudi vodilo našega odnosa
do domovine v kateri smo se rodili, pa tudi vodilo za vse, ki predstavljate drugo
in tretjo Slovenijo.
Ko sem bil župnik v Slomškovi stolnici v Mariboru, smo
z velikim veseljem sprejemali in gostili maturante iz Argentine in pozneje tudi iz
Kanade, ki so vsako leto obiskali domovino svojih staršev in starih staršev. Lepo
je poslušati slovenščino z argentinskim naglasom in se pogovarjati z mladimi, ki se
zavedajo, da je veliko bogastvo, če ima človek dve domovini in zna tudi materin jezik
svojih staršev dedkov in babic.
Kratko se ustavimo tudi pri drugi domovini,
v katero smo bili pri krstu prerojeni. Bl. škof Slomšek pravi, da je to Sveta Katoliška
Cerkev, ki se za večino od nas konkretno uresničuje v Cerkvi v Sloveniji in še bolj
konkretno v domači župniji, ki ji pripadamo in v domači družini, ki je in bi naj bila
domača Cerkev. Tudi v Cerkvi srečujemo težave in napetosti med tem kar je in med tem
kar naj bi bila. Tudi v Cerkvi živimo v tisti zveličavni napetosti med »že in še
ne«(prim. Rim 8, 22-27). Božje kraljestvo je že tu (prim. Lk 17,21), to je naše
veselje in naša sreča; ni pa še v polnosti uresničeno; to je naša naloga. Zato Cerkev
v Sloveniji s pospešenimi koraki uresničuje pot pastoralne prenove, ki jo je začrtal
2. vatikanski koncil in jo je usmerjala Slovenska sinoda – Plenarni zbor Cerkve na
Slovenskem v letu 2000. Koncilska in sinodalna navodila so se konkretizirala na pastoralnih
zborih, na evharističnem kongresu in na pastoralnih dnevih posameznih škofij. Doživeli
smo prvi pastoralni obisk sv. papeža Janeza Pavla II, leta 1996 in slišali njegovo
očetovsko besedo : »Bog blagoslovi predrago Slovenijo«. Doživeli smo njegov drugi
pastoralni obisk in Slomškovo beatifikacijo leta 1999 in leta 2010 še beatifikacijo
mladega 20-letnega mučenca-pričevalca Lojzeta Grozdeta in beatifikacijo dveh drinskih
mučenk, ki so bile skupaj s svojimi hrvaškimi sosestrami proglašene k blaženim leta
2011 v Sarajevu. V želji, da bi različne cerkvene ustanove še bolj zaživele in rojevale
bogate sadove, so bile leta 2006 ustanovljene še tri nove škofije v Celju, v Novem
mestu in v Murski Soboti, ter nadškofija Maribor in mariborska metropolija.
Vse
je obetalo najboljše sadove, pa je, žal, vmes prišla preizkušnja, ki se je nihče ni
nadejal. V soočenju s procesi denacionalizacije in poznejše gospodarske krize nismo
bili pripravljeni in smo posebej v mariborski nadškofiji zašli, podobno kot nekoč
Izraelci v puščavi, ko smo »molili zlato tele«(prim. 2 Mz 32, 1-6). Posledice
so težke, boleče, pa tudi na neki način zdravilne, ko v tem času preizkušnje in pokore
izkustveno doživljamo modrost apostola Pavla, da tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore
k dobremu (prim. Rimlj 8,28) in ker se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost
(prim. Rimlj 5,20). Ta modrost se vidno izraža v bratski povezanosti in iskreni pripravljenosti,
ki povezuje duhovnike in vernike, da z združenimi močmi nosijo bremena in posledice
te preizkušnje in v zaupni molitvi približujejo dan, ko bo ugodno rešeno tudi vprašanje
naslednikov na nadškofijskem sedežu v Ljubljani in v Mariboru.
V teh kriznih
časih je še posebej dobrodošel krovni dokument pastoralne prenove Pridite in poglejte,
ki želi biti odgovor Cerkve na pojav uživaške kulture in sekularizacije, ki vodita
k načinu življenja kakor da Boga ni. Pastoralni dokument Pridite in poglejte
se obrača na duhovnike in vernike in še posebej na člane ŽPS in na različne pastoralne
skupine, ki so nosilci duhovnega dogajanja po naših župnijah, dekanijah in škofijah.
Vsi smo povabljeni, da se vedno znova vračamo k virom našega krščanskega življenja,
ki so: božja beseda, molitev in sveto bogoslužje. »Bog je mnogokrat in na mnogotere
načine govoril nekoč po očakih in prerokih, slednjič, te dni po svojem Sinu« (
Heb 1,1-2), je rečeno v pismu Hebrejcem. Bog govori tudi danes. Moramo ga poslušati.
»Poslušaj Izrael: Gospod je naš Bog. Gospod edini. Ljubi Gospoda svojega Boga«
(5 Mz 6,4-9), so slišali Izraelci na poti v obljubljeno deželo in vedno znova...Pota
evropske kulture in civilizacije, ki jih je utemeljil očak Benedikt tudi slonijo na
poslušanju Gospoda, saj se Benediktova regula, njegovo pravilo redovnega življenja
začne s povabilom: »Poslušaj sin, nagni uho svojega srca.« Vračajmo se k virom
in poslušajmo Božjo besedo v molitvi in pri bogoslužju.
Cerkev v Sloveniji
v Evropi in še marsikje po svetu se tudi sooča z zaskrbljujočim pomanjkanjem duhovnih
poklicev. Tudi to je pastoralni izziv in naloga . Pa ni težava le pri izbiri duhovnega
poklica. Mladi se tudi težko odločajo za življenje v zakonu in družini. Vse več je
takoimenovanih izvenzakonskih skupnosti, vse več je ločitev z vsemi negativnimi posledicami
za zakonce in še posebej za otroke. Cerkev želi odgovoriti tudi na to znamenje časa,
zato bo letos oktobra v Rimu prvi del sinode, ki bo posvečena družini. V ta namen
je bila po vsem katoliškem svetu poslana posebna anketa o stanju, v katerem se nahaja
sodobna družina. Na temo družine so bila v Rimu že posebna posvetovanja. Na eni izmed
teh srečanj je govoril kardinal Walter Kasper, zelo dober poznavalec sodobne družinske
problematike. Njegovo predavanje je v lični knjižici izdala Mohorjeva družba v Celju.
Kardinal Kasper med drugim meni, da bomo veliko naredili za sodobno družino, če ji
bomo pomagali, da znova postane domača Cerkev, ki naj v ponovnem odkrivanju duhovnih
in verskih vrednot najde svojo identiteto in svojo prihodnost.
Tudi mi, bratje
in sestre, smo življenjsko povezani z družino; iz nje izhajamo, v njo se vračamo,
zato nam je pri srcu njena sedanjost in njena prihodnost. Priporočimo se Božji Materi
Mariji –Višarski Kraljici naj nas vodi na tej poti, ki pomaga sodobni družini k resnični
polnosti in bogastvu družinskega življenja.
Na začetku tega razmišljanja smo
skupaj z blaženim škofom Slomškom ugotavljali, da nismo le predstavniki treh Slovenij,
ampak da imamo tudi tri domovine. Tisto, v kateri smo se rodili, smo nekoliko pogledali.
Drugo, v katero smo bili pri krstu prerojeni smo tudi kratko predstavili.
Ostane
nam še tretja, najvažnejša, nebeška domovina, v katero smo vsi povabljeni, v kateri
smo vsi doma. To domovino bomo dosegli potem, ko bomo tu na zemlji dobro opravili
svoje poslanstvo. V znamenitem govoru na gori Jezus pravi: »Ne vsak kdor mi pravi:
'Gospod, Gospod', pojde v nebeško kraljestvo; temveč kdor spolnjuje voljo mojega
Očeta« (Mt 7,21). Ob poslednji sodbi bomo sojeni po tem: »Kar ste storili kateremu
izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili... lačen sem bil in ste mi
dali jesti, popotnik-begunec sem bil in ste me sprejeli, bolan sem bil in ste
prišli k meni« (prim. Mt 25, 30-46). Skratka, naš odnos do bližnjega je odločilnega
pomena. Pa me je že kdo vprašal: 'Zakaj pa potem molimo in hodimo k maši,
če to nič ne šteje?' In sem mu odgovoril: 'Zato molimo in zato
hodimo k maši, da tu zajemamo moči in spodbud, da bomo neutrudno delali dobra dela
in živeli prvo in največjo zapoved.'
V današnjem evangeliju srečamo
Jezusa, ki bi si bil rad privoščil malo počitka. Jezus se je z učenci umaknil v čolnu
v samoten kraj, sam zase (prim. Mt 14,13). Množice so to izvedele in šle po obali
za njim. Počitka je bilo konec, pa še večer se je približeval. Učenci so Jezusu »svetovali«
naj množico odpusti, da si poiščejo hrane. On pa jim pravi: »Vi jim dajte jesti«
(Mt 14,16). Kako, če imajo samo 5 hlebov in 2 ribi. In potem se je zgodilo. Vsi so
jedli in se nasitili. Ostalo je 12 polnih košar.
Ta »vi jim dajte jesti«
je Jezusovo naročilo za vse čase, za vse kristjane, za vse ljudi dobre volje; vsi
moramo skrbeti drug za drugega. Pomembna je pripomba, da je ostalo 12 polnih košar.
Pomeni, da smo na duhovnem, odrešenjskem področju. Število 12 pomeni 12 Izraelovih
rodov, ki so nosilci Božjih obljub, pomeni pa tudi 12 apostolov, ki so nosilci odrešenjskega
dogajanja. Potreben je skrbeti za telesno prehrano in tudi za duhovno hrano, za sveto
evharistijo, ki jo čudežna pomnožitev kruha nakazuje in predpodablja.
Sobratje
duhovniki, drage sestre dragi bratje v Kristusu, dragi romarji treh Slovenij!
Priporočimo
Božji Materi Mariji - Višarski Kraljici tri Slovenije, tri domovine in vse nas, da
bomo v moči Svetega Duha in po njeni priprošnji naša srca ob vsej spremenljivosti
tega sveta trdno usidrana tam, kjer so prave radosti in bomo tako živeli, da dosežemo
to, kar večno ostane. Amen.