Papež Frančišek med opoldanskim nagovorom o Jezusovih prilikah: Mi smo ta zemlja, kamor Gospod meče seme svoje besede in ljubezni

Papež Frančišek med opoldanskim nagovorom o Jezusovih prilikah: Mi smo ta zemlja, kamor Gospod meče seme svoje besede in ljubezni

VATIKAN (nedelja, 13. julij 2014, RV) – Papež Frančišek je med današnjim opoldanskim nagovorom z okna apostolske palače spregovoril o Jezusovih prilikah. Izpostavil je, da smo mi zemlja, kamor Gospod meče seme svoje besede in ljubezni, prav tako pa smo tudi sejalci.

Današnji evangelij nam govori o Jezusu, ki uči na bregu Galilejskega jezera. Ker se je zbrala velika množica, je sedel v čoln, se nekoliko oddaljil od obrežja in jim od tam govoril. »Ko govori ljudem, Jezus uporablja mnoge prilike: jezik, ki je razumljiv vsem, s podobami iz narave in dogodki iz vsakdanjega življenja,« je pojasnjeval papež vernikom, zbranim ta Trgu sv. Petra.

Prva prilika je uvod v vse ostale: je prilika o sejalcu, ki meče semena na vse vrste površin. Protagonist te prilike je po Frančiškovih besedah ravno seme, ki rodi več ali manj plodu, odvisno od površine, na katero je padlo. Prve tri površine so nerodovitne: ob poti, semena pozobajo ptice; na kamniti zemlji se poganjki takoj posušijo, saj nimajo korenin; med trnjem je seme zadušeno. Četrta površina, na katero pade seme, pa je dobra zemlja, in samo tukaj požene korenine in obrodi sad.

Papež je nadaljeval, da se Jezus ne zaustavi samo pri predstavitvi prilike, ampak jo svojim učencem tudi pojasni. Seme, ki je padlo ob poti, predstavlja tiste, ki slišijo oznanilo o Božjem kraljestvu, a ga ne sprejmejo; pride hudi duh in seme odnese. Hudi duh namreč noče, da bi seme evangelija pognalo v srcu ljudi. Seme, ki je padlo na kamnita tla, predstavlja osebe, ki Božjo besedo poslušajo in jo takoj sprejmejo, a površinsko, saj nimajo korenin in so nestanovitni. Ko pridejo težave in stiske, se takoj pohujšajo. V tretjem primeru, semena padejo med trnje: Jezus pojasni, da gre tu za osebe, ki sicer poslušajo besedo, a jo zadušijo svetne skrbi in zapeljivost bogastva. In nazadnje, seme, ki je padlo na dobro zemljo, predstavlja tiste, ki besedo poslušajo, jo sprejmejo, varujejo in doumejo, tako da ta obrodi sad, pri čemer je Frančišek kot »popoln vzor te dobre zemlje« navedel Devico Marijo.

»Ta prilika danes govori vsakemu med nami, kot je govorila Jezusovim poslušalcem pred dva tisoč leti,« je dejal zbranim vernikom. »Spominja nas, da smo mi ta zemlja, kamor Gospod neutrudno meče seme svoje besede in svoje ljubezni.« S kakšnim razpoloženjem ga sprejemamo? Kako je z našim srcem? Kateri zemlji je podobno: je to cesta, kamenje, trnje? »Od nas je odvisno,« so se glasile papeževe besede, »ali bomo postali dobra zemlja brez trnja in brez kamnov, negovana in obdelana s skrbjo, da bo lahko obrodila dobre sadove za nas in za naše brate in sestre.« Izpostavil je, da smo sejalci tudi mi. Bog seje dobra semena. Mi pa se lahko vprašamo, kakšna vrsta semena prihaja iz našega srca in naših ust. Naše besede namreč lahko storijo veliko dobrega in tudi hudega, lahko ozdravljajo in lahko ranijo, lahko spodbudijo in lahko ponižajo. »Zapomnite si,« je dodal, »kar šteje, ni to, kar vstopi, ampak to, kar pride iz ust in srca.« Marija naj nas s svojim zgledom uči sprejeti Besedo in jo varovati, da bo obrodila sadove v nas in v drugih, je še dejal papež Frančišek, zatem pa z verniki na Petrovem trgu molil Angelovo češčenje.

Audio: