Papež Frančišek med opoldanskim nagovorom: Na varnem pred nevarnostmi smo tedaj,
ko zmoremo pasti na kolena in častiti Jezusa
TRG SV. PETRA (nedelja, 10. avgust 2014, RV) – »Današnji evangelij nam predstavlja
dogodek, ko je Jezus hodil po jezeru (prim. Mt 14,22-33). Po pomnožitvi kruha
in rib je Jezus svoje učence povabil, naj gredo v čoln ter se
pred njim pripeljejo na drugo stran, medtem ko bo on odpustil množico. Zatem
se je povsem sam umaknil na goro, kjer je pozno v noč molil. Medtem pa je na
jezeru začel divjati vihar in ravno med nevihto je Jezus dohitel
čoln z učenci tako, da je hodil po jezeru. Ko so ga učenci zagledali, so se
zelo prestrašili, saj so mislili, da je prikazen. Toda On jih je pomiril: 'Bodite
pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!' (v. 27). Peter pa je s svojo značilno
zaletavostjo skoraj zahteval dokaz: 'Gospod, če si ti, mi ukaži, da
pridem po vodi k tebi' (v. 28-29). Peter je stopil iz čolna in začel
hoditi po vodi. Toda zajel ga je močan veter in se je začel utapljati. Tedaj
je zavpil: 'Gospod, reši me!' In Jezus je iztegnil roko ter ga dvignil.« S temi
besedami je papež Frančišek začel razlago evangeljskega odlomka današnje 19. nedelje
med letom z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra med opoldanskim nagovorom.
Sveti
oče je nadaljeval: »Ta pripoved je lepa podoba vere apostola Petra. V glasu, ki ga
je izrekel Jezus: »Pridi!«, je prepoznal odmev njunega prvega srečanja na obali
istega jezera in je ponovno takoj zapustil čoln ter šel proti Učitelju. In hodil je
po vodi! Takojšen in zaupanja poln odgovor na Gospodov klic dela čudovite stvari.
Jezus sam nam je namreč rekel, da bomo lahko z našo vero delali čudeže, torej z vero
Vanj, z vero v njegovo besedo, z vero v njegov glas. Peter pa se je nasprotno, v trenutku,
ko je umaknil pogled od Jezusa, začel potapljati in s tem dopustil, da so ga nevarnosti
potegnile za seboj. Toda Gospod je vedno tam, in ko ga je Peter poklical, ga je Jezus
rešil nevarnosti. V Petrovi osebnosti je z vso njegovo zaletavostjo ter slabostjo
opisana naša vera, ki je vedno krhka in majhna, nemirna, a kljub temu zmagoslavna.
Kristjanova vera gre namreč sredi viharjev in nevarnosti sveta naproti vstalemu Gospodu.
Tudi
zaključni del je zelo pomemben. »In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal.
Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično si Božji
Sin!« (vv. 32-33). Na čolnu so vsi učenci. Skupna jim je prestrašenost
zaradi izkušnje slabosti, krhkosti, strahu, zaradi malovernosti. Ko pa v ta čoln stopi
Jezus, se ozračje takoj spremeni. Vsi se po veri v Njem čutijo povezane. Vsi, majhni
in prestrašeni, postanejo v trenutku, ko padejo na kolena in priznajo v svojem učitelju
Božjega Sina, veliki. Kolikokrat se tudi z nami zgodi isto. Brez Jezusa, daleč od
Jezusa, se čutimo celo tako prestrašene in neprimerne, da celo pomislimo, da ne bomo
več zmogli. Primanjkuje vera! Toda Jezus je vedno z nami, morda skrit, toda navzoč
in vedno pripravljen dvigniti nas.
To je dejanska podoba Cerkve, ki se mora
kot čoln soočiti z nevihtami in se včasih zdi, da je že na tem, da se prevrne. To,
kar jo rešuje niso odlike ter pogum njenih ljudi, temveč vera, ki omogoči hoditi tudi
v temi, sredi težav. Vera nam daje gotovost, da je Jezus ob nas vedno navzoč, da nas
bo njegova roka prijela in potegnila iz nevarnosti. Vsi mi smo na tem čolnu in se
čutimo varne, kljub našim omejenostim in slabostim. Na varnem smo predvsem tedaj,
ko zmoremo pasti na kolena in častiti Jezusa. Častiti Jezusa, edinega Gospoda našega
življenja. Naša Mati Marija nas na to vedno spominja.«