Papež Frančišek prispel v Seul: Posvetimo te dni miru, molitvi zanj in poglobitvi
našega sklepa, da ga dosežemo
SEUL (četrtek, 14. avgust 2014, RV) – Papež Frančišek je prispel v Južno Korejo.
Letalo je ob 3.15 ponoči po našem oziroma ob 10.15 dopoldne po lokalnem času pristalo
v seulskem letalskem oporišču. Tam je svetega očeta sprejela predsednica Republike
Koreje, Park Geun-hye. Zatem je papež takoj odšel na sedež apostolske nunciature,
kjer je maševal, nato pa je sledil počitek. Kasneje se je odpravil v predsedniško
palačo. Ta je bila zgrajena leta 1991 in je zaradi 150 tisočih modrih strešnikov imenovana
Blue House. Najprej je bila na vrsti protokolarna dobrodošlica, ki je potekala
na vrtu. Nato je sledil vljudnostni obisk pri predsednici.
Zatem pa se je papež
Frančišek srečal s predstavniki južnokorejske oblasti in člani diplomatskega zbora.
Med tem srečanjem, ki je potekalo v veliki dvorani Blue House (dvorana Chungmu),
je bil na vrsti prvi papežev govor na njegovem tretjem mednarodnem apostolskem potovanju:
»Zame
je veliko veselje priti v Korejo, 'deželo jutranjega miru', in izkusiti ne le naravno
lepoto države, temveč predvsem lepoto njenih ljudi in njene bogate zgodovine
ter kulture.« S temi besedami je papež Frančišek nagovoril zbrane. Takoj na začetku
je spomnil tudi, da je bila »ta narodna dediščina tekom let postavljena na preizkušnjo
zaradi nasilja, preganjanja in vojne. Toda kljub tem preizkušnjam sta se toplota
dneva in tema noči vedno umaknila jutranjemu miru, to je nespremenjenemu
upanju pravičnosti, miru in edinosti.« Upanje je velik dar. Ne smemo se
ustrašiti, ko »si prizadevamo za te cilje, ki niso le v dobro korejskega naroda,
ampak celotne regije in celotnega sveta«.
Papež je nato spomnil, da ima
njegov obisk za povod šesti azijski dan mladih in beatifikacijo Pavla Yun Ji-Chunga
ter njegovih 123 tovarišev. Ta dva dogodka se medsebojno »dopolnjujeta«: »Korejska
kultura dobro razume prirojeno dostojanstvo in modrost naših starejših ter spoštuje
njihovo mesto v družbi.« Katoličani tako spoštujemo starejše, ki so trpeli mučeništvo
zaradi vere. Ti nas učijo, kako v polnosti živeti za Boga in za dobro drug drugega.
»Moder in velik narod pa ne neguje le tradicije svojih prednikov; skrbi
tudi za mlade, prizadeva si jim posredovati zapuščino preteklosti in jo aplicirati
na izzive sedanjosti.« Ko se mladi torej zberejo skupaj, je to »dragocena priložnost
za nas vse, da prisluhnemo njihovim upanjem in skrbem«. Izzvani smo, je dodal
papež, da »premislimo, kako posredujemo svoje vrednote prihodnjim generacijam«
ter »kakšna svet in družbo pripravljamo, da jim ju bomo predali«. Premisliti
moramo predvsem o nujnosti, da mladim damo »dar miru«.
»Ta poziv
ima še toliko večji odmev tukaj v Koreji, deželi, ki je dolgo trpela zaradi pomanjkanja
miru.« Papež Frančišek je spomnil na prizadevanja za spravo in stabilnost na korejskem
polotoku. Le-ta so »edina zanesljiva pot k dolgotrajnemu miru«. »Iskanje
miru predstavlja tudi izziv za vsakogar izmed nas, in na poseben način za tiste med
vami, ki se posvečate prizadevanju za skupno dobro človeške družine preko potrpežljivega
dela diplomacije. Gre za nenehen izziv podiranja zidov nezaupanja in sovraštva
s spodbujanjem kulture sprave in solidarnosti.«
Diplomacija je kot »umetnost
možnega« utemeljena na odločnem in neomajnem prepričanju, da se mir doseže »preko
tihega poslušanja in dialoga, ter ne preko medsebojnega obtoževanja, jalovega kritiziranja
in dokazovanja moči«. »Mir ni preprosto odsotnost vojne, ampak
'delo pravičnosti' (glej Iz 32,17). Mir kot vrednota pa kliče k vedi prizanašanja;
ne zahteva, da pozabimo pretekle krivice, temveč da jih premagamo z odpuščanjem, strpnostjo
in sodelovanjem. Zahteva pripravljenost, da spoznamo in dosežemo skupne dobrodejne
cilje, da gradimo temelje medsebojnega spoštovanja, razumevanja in sprave.« »Posvetimo
vsi te dni miru, molitvi zanj in poglobitvi našega sklepa, da ga dosežemo,« tako
je še spodbudil papež Frančišek.
Izkušnja nas uči, da mora biti v vedno bolj
globaliziranem svetu razumevanje skupnega dobrega, napredka in razvoja končno ne le
ekonomskega značaja, ampak človeškega. Kot večina razvitih narodov se tudi Koreja
sooča s pomembnimi družbenimi vprašanji, ekonomskimi neenakostmi in skrbmi glede odgovornega
upravljanja z naravnim okoljem. Pomembno je, da se prisluhne glasu vsakega člana družbe
in da se goji »duha odprte komunikacije, dialoga in sodelovanja«. Prav tako
je pomembna skrb za uboge, ranljive in tiste, ki nimajo glasu. Papež Frančišek je
izrazil upanje, da se bo korejski narod izkazal za vodilnega v »globalizaciji solidarnosti«.
Ta je danes nujna: solidarnost, ki ima za cilj celostni razvoj vsakega člana človeške
družine.
Sv. Janez Pavel II. je med svojim drugim obiskom Republike Koreje
pred 25 leti dejal, da je »prihodnost države odvisna od prisotnosti mnogih modrih,
krepostnih in globoko duhovnih moških in žensk sredi njenega naroda« (8. oktober
1989). Papež Frančišek je ponovil te njegove besede in dodal še, da želi biti »korejska
katoliška skupnost v polnosti soudeležena v življenju naroda«. Cerkev želi prispevati
»k vzgoji mladih, k razvoju duha solidarnosti z ubogimi, k formaciji novih generacij
državljanov, ki bodo pripravljeni ponuditi modrost in daljnovidnost, podedovane po
njihovih prednikih in porojene iz njihove vere, da bi se soočili z velikimi političnimi
in družbenimi vprašanji naroda«.