Kardinal Parolin organizatorjem in udeležencem Meetinga v Riminiju:Letošnja
izbrana tema K obrobjem sveta in bivanja odseva eno od stalnih
spodbud svetega očeta
RIMINI (sobota, 23. avgust 2014, RV) – »Letošnja tema K obrobjem
sveta in bivanja odseva eno od stalnih spodbud svetega očeta. Že
od škofovanja v Buenos Airesu, se je zavedal, da 'obrobja' niso samo kraji, temveč
tudi in predvsem osebe. To je tudi izrazil v svojem kratkem nagovoru med generalnimi
kongregacijami pred konklavom: 'Cerkev je poklicana, da gre iz sebe in se napoti proti
obrobjem, ne samo zemljepisnim, ampak tudi tistim bivanjskim, k tistim (obrobjem)
skrivnostnosti greha, bolečine, krivičnosti, k tistim (obrobjem) nevednosti,
odsotnosti vere in misli, k (obrobjem) vsake oblike revščine (9. marec 2013).
Tako je v pismu za letošnje 35. srečanje za prijateljstvo med narodi v Riminiju
(Meeting Rimini), naslovljenem na tamkajšnjega škofa, msgr. Francesca Lambiasija,
v imenu papeža Frančiška zapisal kardinal Pietro Parolin in nadaljeval: »Zato se
papež Frančišek zahvaljuje vsem odgovornim za pripravo Meetinga, da so sprejeli ter
širijo naprej njegovo povabilo k hoji v tej perspektivi. Po evangeliju je možna samo
Cerkev, 'ki gre ven'. To je med svojim življenjem potrdil sam Jezus, ki je hodil od
vasi do vasi ter oznanjal Božje kraljestvo in pred seboj pošiljal svoje učence.
Oče ga je zaradi tega poslal na svet.«
Usoda ni pustila človeka
samega Državni tajnik Svetega sedeža, kardinal Pietro Parolin, v nadaljevanju
pisma razloži drugi del letošnje teme Meetinga: »'Usoda ni pustila človeka
samega'. To je stavek Božjega služabnika Don Luigia Giussanija in nas spominja, da
nas Gospod ne prepušča nam samim, da ni pozabil na nas. V starodavnih časih je izbral
moža, Abrahama po imenu, ter ga napotil proti deleži, ki mu jo je obljubil. In v polnosti
časov je izbral mlado ženo, Devico Marijo, da bi postal meso in prišel bivat med nas.
Nazaret je bila zares nepomembna vas, 'obrobje', tako na političnem kot na verskem
področju. Toda ravno tja je Bog pogledal, da bi izpolnil svoj načrt
usmiljenja in zvestobe.
Kristjan se ne boji razsrediščiti, iti k obrobjem,
saj ima svoje središče v Jezusu Kristusu. On nas osvobaja strahu. V njegovi družbi
bomo lahko varno napredovali v katerem koli kraju, pa tudi skozi temne trenutke
življenja, saj vemo, da kamor koli gremo, je Gospod s svojo milostjo že tam.
Naše veselje je namreč deliti z drugimi veselo novico, da je On z nami. Jezusovi učenci
so se potem, ko so izpolnili poslanstvo, navdušeni vračali zaradi
uspehov. Toda Jezus jim je rekel: 'Vendar se ne veselite tega, da so vam duhovi pokorni,
ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.' (Lk 10,20). Nismo
mi, ki rešujemo svet, samo Bog je, ki ga rešuje.
Moški in ženske današnjega
časa so v nevarnosti, da živijo žalostno individualnost, sami sredi velike količine
potrošniških dobrin, do katerih pa mnogi nimajo dostopa. Pogosto prevladajo tisti
načini življenja, ki vodijo v to, da svoje upanje polagamo v ekonomsko varnost in
moč ali v popolnoma tuzemski uspeh. Tudi kristjani hitijo nasproti temu tveganju.
'Očitno je', pravi papež Frančišek v apostolski spodbudi, 'da je na nekaterih
krajih prišlo do duhovne »puščave«. To je posledica načrtovanja družb, ki so
se hotele graditi brez Boga' (EV 86). Toda to nam ne sme vzeti poguma, kakor
nas je na to spomnil Benedikt XVI. med homilijo, ko je odprl leto Vere: '»V
puščavi se ponovno odkrije vrednost tistega, kar je bistveno za življenje; tako so
vsodobnem svetu brezštevilna znamenja, pogosto izražena na implicitenali negativen način, ki govorijo o žeji po Bogu in zadnjem smislu življenja. In
vpuščavi so potrebne predvsem osebe z vero, ki s svojim lastnim življenjem
kažejo pot proti obljubljeni deželi in tako ohranjajo upanje živo.«
Stik
z realnostjo Kardinal Parolin je v pismu še zapisal: »Sveti oče pokaže
organizatorjem in udeležencem Meetinga na dve posebni pozornosti. Najprej vabi, da
nikoli ne izgubimo stika z realnostjo, temveč da smo ljubitelji realnostjo. H krščanskemu
pričevanju spada tudi to, da med prevladujočo kulturo, ki poudarja videz, površinskost
in začasnost, izberemo in ljubimo realnost. Don Giussani je to zapustil kot program
življenja, ko je dejal:'Edini pogoj, da smo vedno in resnično redovniki je, da
intenzivno živimo realnost...«
Pogled usmerjen na bistveno Državni
tajnik Svetega sedeža nadalje pravi, da sveti oče »vabi, naj imamo pogled
vedno usmerjen na bistveno. Velike težave nastanejo, ko se krščansko sporočilo poistoveti
z drugotnimi vidiki, ki nikakor ne izražajo jedro oznanila. V svetu, v katerem je
po dva tisoč leti Jezus postal v mnogih deželah na Zahodu neznanec, 'moramo biti realisti
in ne smemo predpostavljati, da naši sogovorniki poznajo popolno ozadje tega, kar
govorimo, ali da morejo naš govor povezati z bistvenim jedrom evangelija, ki mu daje
smisel, lepoto in privlačnost' (VE 34). Zato morajo biti kristjani, v tako
hitro spreminjajočem se svetu, pripravljeni iskati oblike in načine, da bodo v razumljivem
jeziku sporočali večno novost krščanstva. Tudi pri tem je potrebno biti realist.
'Pogosto je bolje upočasniti korak, odložiti tesnobnost, da bi drugemu videli
v oči in mu prisluhnili... in spremljali človeka, ki je obtičal na robu ceste'«
(VE 46).
Na koncu pisma, ki ga je podpisal državnik tajnik Svetega sedeža,
kardinal Pietro Parolin, je še napisano: »Njegova svetost podaja ta razmišljanja,
kot njegov prispevek enotedenskemu Meetingu, vsem tisti, ki se ga udeležujejo, posebej
odgovornim, organizatorjem in predavateljem, ki bodo prišli z obrobij sveta in bivanja
pričevati, da Bog Oče ne pušča svojih otrok nikoli samih. Sveti oče je tudi zaželel,
da bodo lahko mnogi podoživeli izkušnjo prvih Jezusovih učencev, ki sta ob srečanju
z Njim zaslišala vprašanje: 'Kaj iščeta?' Naj to Jezusovo vprašanje vedno spremlja
pot vseh tistih, ki obiščejo Srečanje za prijateljstvo med narodi. Medtem ko
prosi molitev zanj in njegovo službo, papež Frančišek kliče nad vse varstvo Device
Marije ter iz srca podeljuje Vaši ekscelenci in vsej skupnosti Meetinga apostolski
blagoslov.«